Jedro

Pri iskanju skupnega namena se mora predpostavljati, da sopogodbenika določata pogodbene obveznosti v skladu z načelom vestnosti in poštenja. To pa pomeni, da v dvomu ne želita skleniti pogodbe s takšnim predmetom, ki bi za katero od strank glede na okoliščine primera predstavljal nesorazmerno trdo obveznost.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožena stranka mora vrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 300.000,00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Tožeča stranka, tožena stranka in stranski intervenient so 16.12.1996 sklenili "Dogovor" (v nadaljevanju: Dogovor), tožeča in tožena stranka pa dan kasneje še "Pogodbo o poslovnem sodelovanju" (v nadaljevanju: Pogodba). Pogodbo je za toženo stranko sklenil J. K., član uprave tožene stranke.

V Pogodbi sta se stranki med drugim dogovorili tudi za prodajo celotne računalniške opreme, programov ter poslov za eno samo ceno, ta pa je znašala 50.000.000,00 SIT. Prodajalec je bila tožeča, tožena stranka pa kupec. Računalniška oprema in programi so bili izročeni. Tožeča stranka je toženi izročila tudi seznam kupcev in dobaviteljev.

Ker tožena stranka dogovorjene kupnine ni plačala, je tožeča stranka vložila tožbo za plačilo kupnine. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitev, da je Pogodba neveljavna. Toženi stranki se je v teku postopka pridružil tudi A. d.d. kot stranski intervenient. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku tožeče stranke ugodilo, zahtevek iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta in odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Sodbo izpodbijata z revizijama tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) in stranski intervenient. Uveljavljata revizijska razloga kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na obe reviziji odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

Reviziji nista utemeljeni.

Revidenta sta trdila, da je pritožbeno sodišče kršilo prvi odstavek 337. člena ZPP, kar je revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Tožena stranka naj bi namreč že pred prvo obravnavo postavila trditve, da tožeča stranka ni izročila listin o avtorski pravici nad programsko opremo. Pritožbeno sodišče je po mnenju revidentov zmotno odločilo, da je tožena stranka trditve postavila šele v pritožbi, in jih kot pritožbena nova dejstva ni upoštevalo.

Revidenta v reviziji ne povesta niti, v kateri vlogi je tožena stranka postavila takšno trditev, niti ne opišeta, kakšne so bile domnevne navedbe tožene stranke. Glede na drugi odstavek 105. člena ZPP bi njune navedbe vsekakor morale biti bolj določne. Ne glede na to je revizijsko sodišče po pregledu spisa samo ugotovilo, da tožena stranka zatrjevanih trditev nikoli ni postavila. Pritožbene trditve o obstoju avtorske pravice na programih in o opustitvi izročitve listin o avtorski pravici so torej res pritožbena nova dejstva. Pritožbeno sodišče je glede na 337. člen ZPP ravnalo prav, da jih ni upoštevalo. S tem so ostala brez stvarnega temelja tudi vsa revizijska izvajanja v zvezi z avtorsko pravico na programih. Glede na to utemeljenosti revizijskih očitkov, kolikor so bili povezani z avtorsko pravico, revizijsko sodišče ni preizkušalo.

Revident se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je direktor tožeče stranke J. K. pri sklepanju Pogodbe dne 17.12.1996 prekoračil svoja pooblastila, zaradi česar naj bi bila ta neveljavna. Direktorjevo pooblastilo naj bi bilo smiselno omejeno z določbo v Dogovoru, da bo "naredil vse, da se bo poslovno leto 1996 za toženo stranko zaključilo pozitivno". Sklicuje se na to, da so bile stranke Dogovora, s katerim naj bi bilo direktorjevo pooblastilo na ta način omejeno, iste kot stranke Pogodbe, s katero naj bi bile domnevne omejitve prekoračene. Ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je z veljavnostjo za udeležence takšnega dogovora pooblastilo sploh mogoče veljavno omejiti, revizijsko sodišče ugotavlja, da ne te ne kakšne druge določbe Dogovora ni mogoče razumeti kot poskus takšne omejitve pooblastila.

Revidenta sta revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava oprla na določbe OZ. Glede na 1060. in 1062. člen OZ se za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1.1.2002, uporabljajo še določbe ZOR. Ker je bila Pogodba sklenjena 17.12.1996, se zanjo še uporabljajo določbe ZOR. Revizijske razloge, ki sta jih uveljavljala revidenta, je revizijsko sodišče smiselno upoštevalo, kot da bi jih oprla na ZOR.

Po mnenju revidentov je bil predmet Pogodbe nedoločen. Takšen naj bi bil tako v delu, ki se nanaša na računalniško opremo in programe na eni strani, kot tudi v delu, ki se nanaša na prenos poslov na drugi strani. Pogodbena obveznost tožeče stranke, kolikor se je nanašala na prenos poslov, naj bi bila neopredeljena zato, ker bi bil prenos poslov možen le tako, da bi se s prenosom poslov morali strinjati sopogodbeniki tožeče stranke. Zaradi nedoločenosti predmeta pogodbe je pogodba po mnenju obeh revidentov nična (47. člen ZOR). Nedoločen naj bi bil tudi tisti del predmeta obveznosti tožeče stranke, ki se je nanašal na prenos poslov in je bil dogovorjen v Dogovoru (z dne 16.12.1996).

Tako pravno naziranje revidentov je zmotno. Pogodba ni imela nedoločenega ali nedoločljivega pogodbenega predmeta in zato ni nična. V 3. členu je določala, da bo tožena stranka prevzela "kompletno računalniško in programsko opremo ... po prilogi števila 2." Opisno, vendar dovolj jasno je bilo določeno, da je tožeča na toženo stranko dolžna prenesti lastninsko pravico na računalniški opremi (hardware) in programih (software). V 3. členu Pogodbe je bil omejen tudi obseg obveznosti tožeče stranke. Glede na določilo 3. člena Pogodbe namreč obveznost tožene stranke ni mogla biti večja kot izročitev celotne računalniške opreme in programov, ki jih je imela v trenutku sklenitve pogodbe. Pogodbeni predmet je bil torej določljiv (prvi odstavek 50. člen ZOR), Pogodba pa v tem delu ni bila nična.

Nekoliko drugačen je položaj pri prenosu poslov, pri katerem je potrebno z razlago ugotoviti, kakšne so bile obveznosti tožeče stranke. Pri razlagi spornih pogodbenih določil mora sodišče iskati skupen namen sopogodbenikov, uporabiti pa mora tudi načela ZOR (drugi odstavek 99. člena ZOR). Pri iskanju skupnega namena se mora predpostavljati, da sopogodbenika določata pogodbene obveznosti v skladu z načelom vestnosti in poštenja. To pa pomeni, da v dvomu ne želita skleniti pogodbe s takšnim predmetom, ki bi za katero od strank glede na okoliščine primera predstavljal nesorazmerno trdo obveznost. Namen pogodbenih strank je bil opredeljen v 2. členu Pogodbe, in sicer prenos poslov na toženo stranko. Za dosego tega namena je tožeča stranka razkrila svoje dobavitelje, prodala vso računalniško opremo s programi vred in zaloge (3., 5. in 6. člen Pogodbe). Pri tožeči stranki zaposlenim je bila dana možnost sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki (5. člen Pogodbe). Iz istega člena je mogoče tudi razbrati, da je tožeča stranka opustila tako imenovane stare posle, za njihovo dokončanje pa si je izgovorila brezplačno pomoč bivših zaposlenih.

Iz 3., 5. in 6. člena Pogodbe očitno izhaja, da tožeča stranka toženi že zaradi odprodaje zalog, izgube zaposlenih in zaključka poslov po 31.12.1996 ni več mogla konkurirati. Tožena stranka torej ni imela razloga, da bi zahtevala odstop pogodb z dobavitelji in kupci (prvi odstavek 145. člena ZOR), ker je svoj cilj dosegla tudi brez odstopa. Pogodbenega določila o prenosu poslov si torej ni mogoče razlagati tako, kot da tožeči stranki nalagajo obveznost poskrbeti za odstop pogodb v smislu prvega odstavka 145. člena ZOR. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti po 2. členu Pogodbe je torej zadoščala že izročitev seznama kupcev in dobaviteljev. Iz navedenih razlogov predmet obveznosti v Pogodbi ni bil ničen zaradi 47. člena ZOR niti v delu, ki se je nanašal na prenos poslov. Ali je bil ničen predmet obveznosti v Dogovoru, kolikor se je nanašal na prenos poslov, je za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Pravna temelja za zahtevek tožeče stranke sta namreč Pogodba (z dne 17.12.1996) in določila ZOR, in ne Dogovor (z dne 16.12.1996). Pogodba je ustvarila za oba pogodbenika veljavne in določene ali vsaj določljive obveznosti. Kot takšna že zato ni predstavljala zgolj zapisa namere, da se bo v prihodnosti sklenila pogodba o prodaji računalniške opreme, programov in poslov, kot zmotno meni revident. Brez pravnega pomena je tudi dejstvo, da je tožeča toženi stranki izstavila račun za 6.022.641,20 SIT, ker se je ta račun nanašal le na prodane računalnike in opremo (hardware), ne pa tudi na programsko opremo (software) in prenos poslov. Ker pogodba ni bila niti nična niti ni obstajal kakšen drug razlog, zaradi katerega bi tožeča stranke ne mogla zahtevati plačila kupnine, je tožeča stranka po pravici zahtevala plačilo 50.000.000,00 SIT in pripadke.

Ker ni podan noben revizijski razlog, je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo (378. člen ZPP).

Pooblaščenec tožeče stranke je prijavil 2.500 odvetniških točk za odgovor na revizijo, 200 odvetniških točk za konferenco s stranko in povrnitev stroška, ki ga je imela stranka s plačilom sodne takse. Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tarifni številki 16 v povezavi s tarifno številko 13 prizna 2.500 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo, ne pa tudi 200 točk nagrade za konferenco s stranko, ker za povrnitev tega stroška ni pravnega temelja. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroška sodne takse, ker ni z ničimer izkazala, da ji je nastal. Tožeča stranka je torej upravičena do 250.000,00 SIT nagrade vključno z 20 % DDV od tega zneska, kar znese skupaj 300.000,00 SIT.