Jedro

Toženec ima načeloma prav, da ima stranka pravico sodelovati v postopku dokazovanja z izvedencem, kar zajema tudi pravico biti navzoč na ogledu, ki ga opravi izvedenec. Toda za presojo, ali je bila z opustitvijo vabljenja toženca na izvedenčev ogled kršena njegova pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku, je pomembno, ali mu je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje dana možnost obravnavati izvedensko mnenje in z njim polemizirati. To možnost je toženec imel, saj mu je bilo pisno izvedensko mnenje vročeno in je nanj podal pisne pripombe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.437,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.133,34 EUR od 15.11.2001 dalje do plačila in od zneska 4.303,95 EUR od 7.11.2003 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.500,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je pritožil toženec in uveljavljal vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedel je, da je sodišče prve stopnje dne 5.7.2006 na glavni obravnavi zaključilo dokazovanje in razglasilo sklep, da sodba izide pisno, nato pa je na naroku dne 6.6.2007 ponovno zaključilo dokazovanje in glavno obravnavo ter razglasilo, da sodba izide pisno, sodbo pa je izdalo šele 5.7.2007. Priča G. M. je na naroku za glavno obravnavo dne 27.10.2004 izpovedal, da je tik pred trkom z vozilom reagiral tako, da je zapeljal na nasprotni vozni pas in je tam prišlo do trčenja in je policistu J. pojasnil, da ni bil telesno poškodovan. Nadalje je pojasnil, da ni sodeloval pri pogajanju za odškodnino in da ni bil na zdravniškem pregledu pred sklenitvijo poravnave in da ne pozna specifikacije odškodnine za izplačano nepremoženjsko škodo. I. V. pa je kot priča na glavni obravnavi dne 27.10.2004 natančno izpovedala, da je njen fant G. M. z vozilom zapeljal na levo stran ceste, kjer je prišlo do trčenja, glede odškodnine za nepremoženjsko škodo je pojasnila, da ni bilo izdano nobeno medicinsko mnenje in da ne ve, iz katerih odškodninskih naslovov je prejela plačano odškodnino. Tako se izkaže, da je odškodnina po odrečnih izjavah – poravnavah rezultat dogovorjenega uspeha pooblaščenca M. G. in ne pravična odškodnina. Enako velja za dogovorjeno odškodnino za I. V. Sodišče je tudi nepošteno zavrnilo toženčev predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki je nestrokovno, saj izvedenčevi zaključki temeljijo zgolj na policijskem zapisniku in je mnenje izdelano po "šimlcu" in ne po dejstvih iz spisa. Prav tako izvedenec ni opravil ogleda, na katerega se sklicuje in tudi iz tega razloga ni vabil ali obvestil strank o ogledu, brez dokazne vrednosti pa sta tudi prerekani izvedenski mnenji izvedenke medicinske stroke, saj le-ta nima ustreznega strokovnega znanja za podajo mnenj glede strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je to področje specialista nevrologa, ki ima edini ustrezno strokovno znanje za ugotavljanje teh posledic. Sodišče prve stopnje je brez utemeljitve zavrnilo toženčev predlog po dopolnitvi izvedenskih mnenj, prav tako so razlogi sodišča, da je priča M. utrpela tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi nezmožnosti opravljanja dnevnih aktivnosti in odsotnosti z dela, pri čemer je slednje upoštevalo pri telesnih bolečinah in neugodnostih, v popolnem nasprotju z mnenji. Sodišče je odločilo arbitrarno in brez vsake pravne podlage in utemeljitve ter brez dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tako je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in napravilo napačne zaključke. Toženec pa je ves čas postopka ugovarjal tudi aktivni legitimaciji v tožbi navedene tožeče stranke. V tožbi navedena A. P. e. C. ni vpisana v sodnem registru kot pravna oseba, zato ni razvidno, kdo je tožeča stranka. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem pravdnem postopku je tožeča stranka od toženca zahtevala povračilo zneska, ki ga je na podlagi sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti izplačala oškodovancema G. M. in I. V. za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpela v prometni nesreči dne 26.8.2001. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje in tudi sedaj pritožbeno ni sporno, da je imel toženec pri tožeči stranki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici št. 0916162, katere sestavni del so Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Sporni pa sta bili odgovornost za nastanek prometne nesreče, kajti toženec je zanikal po tožeči stranki zatrjevano njegovo izključno krivdo za škodni dogodek ter višina izplačane odškodnine.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja neutemeljenost pritožbenih očitkov, da je prvostopno sodišče kršilo določila pravdnega postopka, ko je že na glavni obravnavi dne 5.7.2006 zaključilo glavno obravnavo, nato pa dne 6.6.2007 ponovno zaključilo dokazovanje in glavno obravnavo, sodbo pa izdalo šele 5.7.2007. Ker je pooblaščenec toženca na glavni obravnavi dne 5.7.2006 odklonil podpis zapisnika, ker v dokaznem sklepu navedeni dokazi niso bili izvedeni, je sodišče ponovno otvorilo obravnavo dne 6.6.2007, izvedlo dokazni postopek in zaključilo zadevo. Pravno podlago za takšno postopanje je imelo sodišče prve stopnje v določilu 292. člena ZPP, v skladu s katerim se lahko končana glavna obravnava znova začne, če je to potrebno, da se razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja ali da se dopolni postopek. V skladu s I. odstavkom 323. člena ZPP pa mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje, tako da ta rok (ki je sicer instrukcijske narave) v konkretnem primeru tudi ni bil prekoračen.

Glede na toženčevo zanikanje odgovornosti za prometno nesrečo, je moralo sodišče prve stopnje najprej ugotavljati ta sporna dejstva. Pri tem je kot materialnopravno podlago navedlo sicer pravilna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, 131. člen, 154. člen, 149. člen in 150. člen OZ), čeprav bi moralo glede na čas škodnega dogodka (26.8.2001) uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj so uporabljena določila OZ vsebinsko enaka določilom 154. člena, 178. člena, 173. in 174. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je vse pravno odločilne dejanske okoliščine škodnega dogodka glede načina vožnje obeh udeležencev prometne nesreče ugotovilo na podlagi policijskega zapisnika, izpovedb prič in izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Zaključilo je, da je toženec povzročil prometno nesrečo, ker ni prilagodil hitrosti svojega vozila preglednosti ceste oziroma je močno presegel dovoljeno hitrost vožnje in v desni nepregledni ovinek pripeljal po levi strani vozišča, nato pa pričel zavirati in zavijati močneje v desno, pri čemer je njegovo vozilo najprej drselo naravnost, nato pa ga je začelo vrteti v desno. V tem času je iz nasprotne smeri pravilno pripeljal voznik osebnega vozila M., ki se je začel umikati toženčevemu vozilu na svojo levo stran vozišča, ki je bila prosta. Mesto trka je bilo približno na sredini vozišča, okoli 2 m od levega roba vozišča. Takšne zaključke prvostopnega sodišča toženec izpodbija s pritožbenimi navedbami, da sta priči G. M. in I. V. izpovedali, da je G. M. pred trkom reagiral tako, da je z vozilom zapeljal na nasprotni vozni pas, kjer je prišlo do trčenja, vendar s takšnimi očitki ne more biti uspešen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je toženec s svojo protipredpisno vožnjo kršil določilo II. odstavka 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/1998; voznik mora voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje) ter določila 27. in 28 člena ZVCP (omejitev največje dovoljene hitrosti in prilagoditev hitrosti okoliščinam na cesti) in bi imel možnost preprečiti nesrečo, medtem ko voznik G. M. s svojo vožnjo ni kršil cestnoprometnih predpisov in se je zato, da bi se izognil trčenju, začel umikati na levo stran vozišča. Slednji po ugotovitvah prvostopnega sodišča tudi ni imel možnosti preprečitve trka, saj je imel na voljo premalo časa za reagiranje, glede na to, da je toženec z vozilom iz neznanega razloga nenadoma zapeljal na njegovo stran vozišča. Toženec se že pred sodiščem prve stopnje ni strinjal z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke in je zahteval dopolnitev mnenja z zaslišanjem izvedenca. Razlogi, s katerimi je prerekal izdelano mnenje, so smiselno enaki tistim, ki jih sedaj pritožbeno izpostavlja. Izvedencu je očital nestrokovnost mnenja, ker naj bi ga izdelal zgolj na podlagi policijskega zapisnika in po "šimlcu", ne pa po dejstvih iz spisovnega gradiva, mnenje pa naj bi bilo neuporabno tudi iz razloga, ker izvedenec ni obvestil strank o ogledu. Sodišče prve stopnje je njegov dokazni predlog zavrnilo, ker je bilo mnenje izdelano skladno z odredbo sodišča. S takšnim ravnanjem po presoji sodišča druge stopnje ni kršilo določil postopka, prav tako ni zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar smiselno očita pritožnik. Toženec je namreč pisno izvedensko mnenje prerekal le pavšalno in neargumentirano in ni pojasnil, v čem konkretno, v katerih zaključkih, meritvah ali ugotovitvah izvedenca naj bi bile pomanjkljivosti mnenja. Utemeljen razlog za dopolnitev mnenja ali angažiranje drugega izvedenca je namreč lahko le nepravilno oziroma nestrokovno mnenje ali nasprotja oziroma pomanjkljivosti v mnenju samem, česar pa toženec ni konkretizirano zatrjeval (III. odstavek 254. člena ZPP). Tudi dejstvo, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, ali je izvedenec pravdne stranke vabil na ogled kraja škodnega dogodka, ne more privesti do drugačne odločitve. Toženec ima načeloma prav, da ima stranka pravico sodelovati v postopku dokazovanja z izvedencem, kar zajema tudi pravico biti navzoč na ogledu, ki ga opravi izvedenec. Vendar to ne pomeni, da je vselej, kadar izvedenec stranke ne povabi na svoj ogled, že podana kršitev postopka iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Za presojo, ali je bila z opustitvijo vabljenja toženca na izvedenčev ogled kršena njegova pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku z izvedencem, je pomembno, ali mu je bila v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavati izvedensko mnenje in z njim polemizirati. To možnost je toženec vsekakor imel, saj mu je sodišče prve stopnje vročilo pisno izvedensko mnenje, svojo pravico pa je tudi izkoristil, ko je podal pisne pripombe na izdelano mnenje. Njegovi očitki pa so bili zgolj splošni in ne dovolj konkretizirani, da bi lahko vzbudili dvom v pravilnost in strokovnost že izdelanega mnenja, zato prvostopno sodišče utemeljeno ni ugodilo njegovemu predlogu za dopolnitev mnenja oziroma ustno zaslišanje izvedenca.

Pritožba tako ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja in na njem temelječih zaključkov prvostopnega sodišča o toženčevi izključni odgovornosti za nastalo prometno nesrečo, medtem ko zaključki prvostopnega sodišča, da je toženec zapustil kraj dogodka, brez da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila ter da se je izmaknil ugotavljanju svoje alkoholiziranosti, pritožbeno niso izpodbijani. Zaradi navedenih kršitev zavarovalne pogodbe iz 4. točke I. odstavka 3. člena Splošnih pogojev je toženec izgubil kritne pravice iz sklenjenega zavarovanja svoje avtomobilske odgovornosti in je materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ima tožeča stranka od toženca pravico zahtevati povračilo oškodovancema izplačane odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skladu s 4. členom Splošnih pogojev in 7. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

Toženec pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval tudi višini izplačanega zneska odškodnine za premoženjsko škodo (kar sedaj pritožbeno ni izrecno izpodbijano) ter nepremoženjsko škodo obema oškodovancema. V pritožbi toženec izpostavlja izpovedbi obeh prič, da nista sodelovali pri pogajanjih za odškodnino in da ne poznata specifikacije za nepremoženjsko škodo po poravnavah, ter navaja, da je izplačana odškodnina rezultat dogovorjenega uspeha in ne predstavlja zneska pravične denarne odškodnine. Takšne pritožbene očitke sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene. Ker je toženec ugovarjal višini izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo, je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenko medicinske stroke, ki je izdelala mnenje o obsegu, trajanju in intenziteti telesnih bolečin in strahu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb obeh prič, poškodovanih v prometni nesreči, in izvedenskega mnenja, s katerim je objektiviziralo subjektivni izpovedbi obeh prič, ugotovilo dejanski obseg škodnih posledic. Toženec je pridobljenemu mnenju nasprotoval iz istih razlogov, ki jih sedaj pritožbeno izpostavlja, da imenovana izvedenka, kot specialist kirurg, nima ustreznega strokovnega znanja in izkušenj za podajo mnenja glede prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj bi to sodilo v delovno področje specialista nevrologa. Takšni očitki tudi po presoji sodišča druge stopnje ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost in strokovnost že izdelanega mnenja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotreben zavrnilo toženčev dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Za tovrstne poškodbe, kot sta jih v obravnavanem primeru utrpela oškodovanca (izteg vezi vratnega dela hrbtenice ter udarnina desne rame in desne goleni), ko ni bilo ugotovljenih poškodb glave, namreč zadošča strokovno znanje imenovane izvedenke. Če bi izvedenka menila, da ni kompetentna za podajo mnenja glede na utrpele škodne posledice oziroma da je potrebno še mnenje specialista nevrologa, bi na to v svojem mnenju zagotovo opozorila. Tudi sicer toženec izrecnega dokaznega predloga za imenovanje izvedenca nevrološke stroke ni podal, ampak je zgolj s pavšalnimi očitki, da imenovana izvedenka nima ustreznega znanja za podajo mnenja ter da je napačno opredelila začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za pravno priznano škodo, zahteval dopolnitev mnenja z analizo specialne nevrologije z zaslišanjem izvedenke na obravnavi (l. št. ... spisa). Kot je že bilo pojasnjeno v razlogih te sodbe, zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, brez konkretiziranih in argumentiranih pripomb, ne more biti upošteven razlog za dopolnitev mnenja ali pritegnitev drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve izvedenke pravilno pravno ovrednotilo v skladu z določili 179. in 182. člena OZ (sicer bi moralo uporabiti določila 200. in 203. člena ZOR, kar pa zaradi smiselno enake vsebine uporabljenih določb ne vpliva na pravilnost odločitve) in ustaljeno sodno prakso o posameznih oblikah nepremoženjske škode in pravilno presodilo, da zgolj začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi nezmožnosti za delo ni pravno priznana škoda, odsotnost z dela pa je pravilno uvrstilo med neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v okviru odškodninske postavke za prestane telesne bolečine. Pravilno je zaključilo, da glede na ugotovljen obseg škodnih posledic, ki jih toženec s pritožbo ni uspel izpodbiti, višina oškodovancema izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo (G. M. v znesku 2.754,13 EUR, I. V. pa v znesku 1.251,87 EUR) predstavlja pravično in primerno denarno odškodnino. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je prvostopno sodišče odločilo arbitrarno in brez vsake pravne podlage in dokazne ocene izvedenih dokazov.

Neresnične pa so pritožbene navedbe, da je toženec ves čas postopka ugovarjal aktivni legitimaciji v tožbi navedene tožeče stranke. V tožbi je bila tožeča stranka označena kot A. zavarovalna družba d.d. K., P. e. C., s pripravljalno vlogo z dne 5.4.2006 (l. št. ... spisa) pa je tožeča stranka sodišču sporočila pravilen naziv njene firme (A. S. z. d. d.d., L. c. ..., K.). Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pri poimenovanju tožeče stranke res nepravilno zapisalo še dostavek "P. e. C.", vendar je to svojo napako odpravilo s sklepom o popravi z dne 27.8.2007, ki je postal pravnomočen 17.9.2007 (l. št. ... spisa).

Toženec tako s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati odločitve o glavni stvari, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pa je sodišče druge stopnje, ob odsotnosti pritožbenih razlogov, preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP), ki ni pokazal nepravilnosti.

Ob vsem navedenem je toženčeva pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).