Jedro

Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča praviloma ni pritožbe, pa tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 29. 5. 2013 V. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 23906/2010 z dne 18. 1. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 23906/2010 z dne 1. 12. 2011, s katero mu je bila določena kazen zapora enega leta in dveh mesecev; upoštevajoč kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter kazen petih mesecev zapora, izrečene s to sodbo, mu je izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23. 1. 2014 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 24. 6. 2014 in 26. 6. 2014, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obsojenec in njegov zagovornik Vrhovnemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in oprostitev obsojenca, podrejeno pa vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče odredi prekinitev ali odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovorih, podanih v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 4. 9. 2014 in 18. 11. 2014, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeni. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenca navaja, da so razlogi glede časa storitve kaznivega dejanja, ki naj bi vplivali na preklic pogojne obsodbe, pavšalni. Vložitev druge kazenske ovadbe ne more vplivati na zakonitost postopka, vložnik pa enako kot v zvezi z zakonitostjo uradnih zaznamkov ne pojasni, katere določbe kazenskega postopka naj bi bile kršene. Vse ostale navedbe obsojenca in zagovornika glede zaslišanja M. D., odgovorne osebe v pravni osebi R. d.o.o., verodostojnosti prič, naklepa ter dokaznih predlogov po navedbah vrhovnega državnega tožilca predstavljajo drugačno oceno dejstev, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenčevemu zagovorniku in obsojencu, ki v odgovorih z dne 22. 9. 2014 in 27. 11. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Vložnik se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. V zahtevi pa lahko uveljavlja tudi kršitve, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje.

B-2.

7. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa(1) ugotavlja: - da je Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Postojna, kazensko ovadbo zoper M. D. vložil dne 7. 6. 2010 na Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek Postojna; - da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, dne 9. 6. 2010 na Policijsko postajo Postojna podalo zaprosilo za dopolnitev kazenske ovadbe, na podlagi katerega so policisti dne 16. 8. 2010 zbrali obvestila od M. D., dne 9. 9. 2010 pa so zbrali obvestila od osumljenca V. D. Iz navedenih uradnih zaznamkov izhaja, da M. D. v družbi R. d.o.o., ni zaposlena in ne izvaja nobenih operativnih del ter da družbo vodi V. D.; - da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, dne 8. 10. 2010 na Policijsko postajo Postojna ponovno podalo zaprosilo za dopolnitev kazenske ovadbe, na podlagi katerega so policisti dne 5. 1. 2011 zbrali obvestila od osumljenca V. D., dne 28. 1. 2011 pa so zbrali obvestila od D. G. in S. B.; - da iz Uradnega zaznamka z naroka o odložitvi kazenskega pregona Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, z dne 4. 4. 2011 izhaja, da je bil obsojenec pravilno vabljen na narok, na naroku o odložitvi kazenskega pregona je bil poučen, česa je osumljen in kaj je podlaga za utemeljen sum, prav tako mu je bil pojasnjen institut odloga kazenskega pregona. Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, je dne 4. 4. 2011 izdalo sklep o odložitvi kazenskega pregona zoper obsojenca, po katerem je kazenski pregon zoper obsojenca odložen do 4. 9. 2011; - da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, dne 6. 4. 2011 izdalo sklep o zavrženju kazenske ovadbe zoper M. D., ker M. D. ni odgovorna oseba družbe R. d.o.o.; - da je Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Postojna, dne 18. 4. 2011 na Okrožno državno tožilstvo v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, vložil kazensko ovadbo zoper obsojenca.

8. Obsojenec in njegov zagovornik navajata, da je obsojenec, preden je postal osumljenec v tem kazenskem postopku, torej preden je bila zoper njega vložena kazenska ovadba, prejel sklep okrožnega državnega tožilstva o odložitvi kazenskega pregona. Po njunih navedbah bi obsojenec, če bi bil pred prejemom sklepa o odložitvi kazenskega pregona seznanjen z obtožbo, ravnal v skladu s sklepom o odložitvi kazenskega pregona, s tem pa bi se izognil zaporni kazni (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 162. in 163.a členom ZKP).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 9. 9. 2010 in uradnega zaznamka z naroka o odložitvi kazenskega pregona z dne 4. 4. 2011 izhaja, da je bil obsojenec tako pred zbiranjem obvestil na policiji kot na naroku za odložitev kazenskega pregona seznanjen z očitki v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Ker je bilo v predkazenskem postopku ugotovljeno, da M. D. ni odgovorna oseba družbe R. d.o.o., je okrožno državno tožilstvo dne 6. 4. 2011 zavrglo kazensko ovadbo zoper M. D. Inšpektorat za delo je po prejemu sklepa o zavrženju kazenske ovadbe dne 18. 4. 2011 podal kazensko ovadbo zoper obsojenca, pri čemer iz navedenih podatkov spisa izhaja, da je predkazenski postopek zoper obsojenca kot osumljenca tekel od septembra 2010. B-3.

10. Obsojenec uveljavlja kršitve 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sta uradni zaznamek o zbranih obvestilih od M. D. in poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 16. 9. 2010, nezakonita. Uradni zaznamek je nezakonit, ker zaslišanje M. D. ni bilo opravljeno, iz vsebine uradnega zaznamka pa ni razvidno, kako je policist prišel do ugotovitev, navedenih v uradnem zaznamku. V uradnem zaznamku sta navedena dva datuma, 22. 7. 2010 in 16. 8. 2010, ko naj bi bilo opravljeno zaslišanje M. D. Obsojenec v zvezi z navedenim uradnim zaznamkom uveljavlja še kršitve členov 79-82 in 227-233 ZKP. Po obsojenčevih navedbah gre za nezakonit uradni zaznamek v škodo obsojenca, ki je na podlagi navedenega uradnega zaznamka postal osumljenec obravnavanega kaznivega dejanja.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev v zvezi z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od M. D. z dne 16. 8. 2010 ni podana. Iz obravnavanega uradnega zaznamka izhaja, da ga je policist sestavil v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP, pri čemer pa ZKP ne določa, na kakšen način policija zbira obvestila oziroma opravi informativni pogovor z osebami, od katerih pričakuje kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju in storilcu. Jasno je, da policist pri tem ne sme uporabiti nobene oblike prisile ali ravnati na način, ki bi pomenil storitev kaznivega dejanja ali na način, ki je v nasprotju z etičnimi merili(2). Obsojenec s svojimi navedbami ni izkazal, da bi policist pri informativnem pogovoru z M. D. uporabil prisilo ali ravnal na način, ki pomeni storitev kaznivega dejanja ali da bi ravnal v nasprotju z etičnimi merili. Sodišče svoje sodbe ni oprlo na navedeni uradni zaznamek, kar izhaja iz točke 2 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 16. 9. 2010 in ostalimi navedbami glede nezakonitosti uradnega zaznamka o zaslišanju M. D. ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenčeva pritožba z dne 16. 9. 2010 ne vsebuje navedb o nezakonitosti poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 16. 9. 2010 in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od M. D. kot neposrednem dokazu, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec ni navedel, da kršitev ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato ju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati.

12. Obsojenec neutemeljeno uveljavlja kršitev načela neposrednosti, ker so bile v tem kazenskem postopku predložene listine v fotokopijah, ne pa v originalu (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZKP). Načelo neposrednosti pomeni, da mora sodišče vzeti za podlago sodbe (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo na glavni obravnavi ob izvedbi izvirnih (originalnih) dokazov(3). Prvi odstavek 339. člena ZKP v skladu z načelom neposrednosti določa, da se pisanja, ki pomenijo dokaz, po možnosti predložijo v originalu, ne pa da se o vsebini pisanja zaslišuje posamezne priče(4).

13. Obsojenčeve trditve, da je podana kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju; višje sodišče je zaključilo, da se obsojencu ne očita ponarejanje listin in da je obsojenec vedel, da so navedene listine ponarejene (točki 5 in 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), so neutemeljene. Višje sodišče je (glede na zagovor obsojenca) obrazložilo, da se obsojencu v tem kazenskem postopku ne očita spreminjanje vsebine listin; očita se mu, da je vedel, da so listine, ki jih je izročil delovnemu inšpektorju, ponarejene, kar je eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 14. Obsojenec uveljavlja kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ko navaja, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh pritožbenih navedb, ker je zaključilo, da preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti in da je večina pritožbenih navedb za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter pravilno uporabo kazenskega zakona, nerelevantnih (točki 4 in 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od M. D. z dne 16. 8. 2010 (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi mora višje sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča praviloma ni pritožbe, pa tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene(5). Višje sodišče je odgovorilo na vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva glede objektivnih in subjektivnih elementov kaznivega dejanja, zato uveljavljane kršitve niso podane.

15. Obsojenčeve navedbe, da je bil v družbi R. d.o.o. zgolj kurir, ki je opravil posamezna dejanja ter da je med zaslišanjem I. D. glede pooblastila z dne 6. 4. 2010 in njegovo izjavo ob inšpekcijskem pregledu precejšnje nasprotje, po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer obsojenec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Obsojenec še navaja, da je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 23906/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 23906/2010, ki je postala pravnomočna dne 2. 2. 2012, obravnavano kaznivo dejanje pa je bilo storjeno 3. 5. 2010, to je skoraj leto dni pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena preklicana pogojna obsodba (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec kršitve kazenskega zakona v zvezi s preklicem pogojne obsodbe ni uveljavljal v pritožbi z dne 10. 9. 2013, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Obsojenčeve navedbe glede kršitve 5. točke 372. člena ZKP pa v zahtevi niti niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

B-4.

17. Po zagovornikovih navedbah obsojenec obravnavanega kaznivega dejanja ni storil z direktnim naklepom. Navaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil z eventualnim naklepom, zato je krivda izključena (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 25. členom KZ-1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazložili direktni naklep obsojenca (točka 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe in točka 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe), ker sta ugotovili, da je obsojenec vedel, da delovnemu inšpektorju dostavlja spremenjene listine, da bi se na ta način izognil morebitnim sankcijam in lažno prikazal, da je imel vso dokumentacijo urejeno že pred inšpekcijskim pregledom z dne 13. 4. 2010. Po ustaljeni sodni praksi je ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti(6) (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Zagovornik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil v dejanski zmoti, zato ni kriv. Po navedbah zagovornika je obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo obravnavano dejanje dopustno (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP). Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, ki naj bi preveril pristnost podpisa I. D. na pisnem sporazumu (list. št. 18). Sodišče prav tako ni po uradni dolžnosti zaslišalo M. D., ki je bila direktorica družbe R. d.o.o. (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS).

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v dejanski zmoti niti kršitve pravice do obrambe. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev 29. člena URS in 2. točke 372. člena ZKP, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Iz pritožbe izhaja, da je obsojenec v zvezi s kršitvijo 2. točke 372. člena ZKP le pavšalno navedel, da je bilo navedeno kaznivo dejanje storjeno v dejanski zmoti v ožjem pomenu besede. Očitka, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem grafologom in po uradni dolžnosti zaslišati M. D., pa v pritožbi ni niti omenil. Ker obsojenec v pritožbi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP in določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena URS ni uveljavljal, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, kršitev iz omenjenih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili pretežno vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo in glede na navedeno ni odredilo prekinitve ali odložitve izvršitve pravnomočne sodbe.

21. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik in obsojenec z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Vrhovno sodišče je zaradi presoje uveljavljanih kršitev pribavilo spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, Zunanji oddelek Postojna, opr. št. KT 159/10-12-NM-LD.

(2) Mag. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 310. (3) Dr. Z. Dežman, A. Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 250. (4) Ibidem.

(5) Tako tudi sodbi VSRS I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007 in I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008. (6) Tako tudi sodba VSRS I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011.