Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in o vzpostavitve delovnega razmerja. Na podlagi sporazuma med organizacijama bi moral toženec s tožnico skleniti delovno razmerje, vendar tega ni storil, ampak je izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, čeprav delovno razmerje ni bilo sklenjeno in tožnica ni nastopila dela.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo na pritožbo toženca spremenilo, saj delovno razmerje ne more prenehati, če ni bilo sklenjeno. Zahtevo je zavrnilo.

Revizijsko sodišče je reviziji tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Toženec se je zavezal, da bo tožnico sprejel v delovno razmerje, vendar je namesto tega izdal izpodbijani sklep. Tožnica je v svojih pravicah izigrana, zato je treba očitno nezakoniti sklep razveljaviti in nato ugotoviti, ali je zahtevek na vzpostavitev delovnega razmerja zakonit.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.7.1992. Razsodilo je, da se sklep razveljavi, da je dolžan toženec poklicati tožnico nazaj na delo, jo razporediti na dela, ki so primerna njeni strokovni izobrazbi in preostali delovni in zdravstveni zmožnosti in da ji je dolžan vzpostaviti delovno razmerje za čas, ko zaradi nezakonitega sklepa ni delala, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in je smiselno predlagala, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navajala je, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan zato, ker je bil direktor toženca prepričan, da se tožnica ni javila, da bi z njo sklenil delovno razmerje. Prepričan pa je bil, da je s pogodbo s ... bil zavezan, da sklene s tožnico delovno razmerje, zato je v sklepu omenjeno, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena. Iz pogodbe z dne 7.10.1991 in iz sporazuma z dne 27.5.1992, ki ju je toženec sklenil s ..., je razvidno, da se je toženec zavezal, da bo s tožnico sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica je od Servisinvesta prejela dopis, da ji je pri njem prenehalo delovno razmerje s 3.7.1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 4.7.1992, zato toženec ni imel zakonite podlage za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Glede na bolniški stalež, bi moral toženec ta sklep spremeniti.

Tožnica tudi ni neopravičeno izostala z dela zaporedoma pet delovnih dni.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril. Predlagal je, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, da pa je podana zmotna uporaba materialnega prava.

Iz pogodbe za opravljanje storitev varovanja premoženja in čiščenja pisarniških prostorov z dne 7.10.1991 in sporazuma z dne 27.5.1992 je razvidno, da sta se Servisinvest Maribor in toženec dogovorila, da se bo tožnica zaposlila pri tožencu s 1.6.1992. Razlog za to je bil, po podatkih iz sporazuma, prenos dejavnosti s ... na toženca. Podlaga za tak sporazum je določilo 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Iz predloga, ki je bil vložen na sodišče in je v prilogi pod B 15 spisa, je mogoče sklepati, da je ... izdal sklepa z dne 1.6.1992 in 30.6.1992, na podlagi katerih je tožnici prenehalo pri ... delovno razmerje. Ker ji je bilo ponudeno delovno razmerje pri tožencu, je tožnici prenehalo delovno razmerje po 11. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po tem določilu delavcu preneha delovno razmerje v 30. dneh po dokončnosti sklepa. Glede na to je dvomljivo, ali je prenehalo tožnici delovno razmerje pri ... 3.7.1992, kot je menil toženec. Tožnica je imela pravico, da se v roku, ki je bil določen v sklepu, če pa ni bil določen, prvi dan po prenehanju delovnega razmerja, zglasi pri tožencu, zaradi sklenitve delovnega razmerja. Toženec je bil na podlagi pogodbe z dne 7.10.1991 in sporazuma z dne 27.5.1992 dolžan s tožnico skleniti delovno razmerje, če ga je bila pripravljena skleniti. Namesto tega pa je toženec očitno, še pred prenehanjem delovnega razmerja tožnice pri ..., izdal sklep z dne 13.7.1992, po katerem naj bi tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenih izostankov z dela, po določilih 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, čeprav ni sporno, da dela pri tožencu tožnica ni nastopila in da naj bi ji po dopisu ... z dne 16.7.1992, v prilogi pod A 10 spisa, delovno razmerje pri ... prenehalo očitno nezakonito šele 3.7.1992. Zoper toženčev sklep z dne 13.7.1992 je tožnica vložila zahtevo za sodno varstvo, kar kaže na to, da je imela interes skleniti delovno razmerje s tožencem. Po navedbah direktorja toženca se je tudi zglasila pri tožencu skupaj z možem, ki je direktorju grozil, da ga bo pretepel. Ostalo je nerazčiščeno vprašanje, kdaj je prišla tožnica k direktorju toženca in s kakšnim namenom. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da bi se tožnica po 3.7.1992 lahko zglasila pri tožencu, čeprav je bila v bolniškem staležu in zahtevala podpis pogodbe o zaposlitvi, vendar ni navedlo, kako je ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 3.7.1992 pri Servisinvestu in ali je tožnica vedela, da naj bi ji takrat prenehalo delovno razmerje, saj je dopis, s katerim je bila obveščena o prenehanju delovnega razmerja, datiran s 16.7.1992, kot tudi katerega dne bi se morala zglasiti pri tožencu zaradi sklenitve delovnega razmerja. Pravilna je navedba sodišča druge stopnje, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni bila sklenjena niti v pisni niti v ustni obliki in tožnica ni nastopila dela, vsaj preuranjena pa je ugotovitev sodišča, da razlogi za nesklenitev pogodbe niso bili na strani toženca. Ugotovljeno ni bilo, kdaj bi se morala tožnica zglasiti pri tožencu zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ugotovljeno pa je bilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 4.7.1992 do 7.8.1992. Po drugem odstavku 12. člena ZDR se šteje, da delavec ni sklenil delovnega razmerja, če ne začne delati določenega dne, vendar le v primeru, če ne začne delati iz neopravičenih razlogov. Bolniški stalež pa je nedvomno opravičen razlog. Sklep toženca z dne 13.7.1992 je nezakonit. Zato tožnica upravičeno zahteva njegovo razveljavitev, saj bo šele s to ugotovitvijo mogoče odločiti o tistem delu zahtevka, v katerem uveljavlja vzpostavitev delovnega razmerja. Ali in s katerim datumom je do tega upravičena, pa bo mogoče odločiti šele po tem, ko bo ugotovljeno, kdaj ji je prenehalo delovno razmerje pri ... in ali je bila pripravljena skleniti delovno razmerje s tožencem.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni mogel imeti pravnih učinkov, ker pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena in ker tožnica ni nastopila dela, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).