Jedro

V zvezi z ugovorom tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v tem premoženjskopravnem sporu, ki vsebuje mednarodne elemente, pristojno slovensko sodišče, saj so imeli toženci v naši republiki (46., 54. in 81. člen Zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82).

Za uporabo ustreznega prava pri uporabi teh razmerij, najdemo napotilo na avstrijsko pravo v ZUKZ. Zakon v 20. členu določa uporaba prava za posamezne pogodbe, med katerimi pa ni navedena poroštvena pogodba, ker gre za akcesorno pogodbo. Za akcesorne pravne posle je namreč v 25. členu ZKKZ določeno, da se zanje uporabi pravo, ki velja za glavni posel, to je za gospodarsko pogodbo o prodaji premičnin med dvema gospodarskima subjektoma v Avstriji. Za glavno pogodbo je po določilu 1. točke 20. člena ZUKZ predvideno pravo kraja, kjer je imel prodajalec sedež ob prejemu ponudbe, torej pravo Republike Avstrije.

Čeprav tožeča stranka kot podlago za svoj tožbeni zahtevek ne navaja avala, pa bi tudi v takem hipotetičnem primeru prišli do uporabe avstrijskega prava. Tedaj bi bilo treba uporabiti določila Zakona o menici (ZM, Ur.l. SFRJ št. 104/46 do 57/89). Po določilu 94. člena tega zakona bi bilo treba slovensko pravo uporabiti za presojo sposobnosti avalistov, da se zavežejo z menico, sicer pa bi bilo treba po drugem odstavku 97. člena ZM presojati obveznosti avalistov po pravu države, v kateri so bile te obveznosti prevzete, torej V. v Avstriji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 400.228 avstrijskih šilingov s 7 % zamudnimi obrestmi od zneska 100.000 avstrijskih šilingov od 15.1.1992 do 13.3.1992, od zneska 150.000 avstrijskih šilingov od 14.2.1992 do 13.3.1992, od zneska 145.600 avstrijskih šilingov od 13.3.1992 do 8.4.1992 in od zneska 400.288 avstrijskih šilingov od 8.4.1992 do plačila ter ji povrniti 241.546,00 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti glavni stvari in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Le proti stroškovnemu delu je pritožbi ugodilo in jo spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 237.346,00 tolarjev z obrestmi.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je pritožbeno sodišče uporabilo slovensko pravo z razlago, da je bilo to pravo uporabljeno zato, ker se je tožena stranka spustila v pravdanje na podlagi slovenskega prava, kar pa ne drži, saj je ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča in uporabi slovenskega prava. Zato graja stališče, da je prišlo do sporazuma o sojenju pred slovenskim sodiščem in po slovenskem pravu ter meni, da je razlog v sodbi višjega sodišča v drugem odstavku na 3. strani v nasprotju s podatki v spisu in da gre za absolutno bistveno kršitev po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP oziroma 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Dodaja, da je tožeča stranka med postopkom prikazovala svojo solidnost in podjetju S. odrekala finančno kritje, kar pa ni res in bi se moralo sodišče o tem prepričati v dokaznem postopku ter se ne bi smelo sklicevati na priznanje tožene stranke o začasni nesolventnosti ob zapadlosti menic. Zmotno uporabo materialnega prava očita sodiščema zato, ker trdi, da je glavni dolžnik solventen in bi morala tožeča stranka najprej od njega zahtevati plačilo dolga ali tožence vsaj predhodno obvestiti o njegovi insolventnosti. Dodaja, da je sedaj stečajni postopek nad tožečo stranko verjetno končan, da je po avstrijskem pravu stečajni upravitelj najbrž prenehal z delom ter je njegovo pooblastilo prenehalo veljati. Ker se zaveda, da revizija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena, se sklicuje na določilo 397. člena ZPP, ki omogoča izjemno množnost presoje dejanskega stanja v revizijskem postopku.

Po določilu trejega odstavka 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev in navajanje novih dejstev v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je določena v tretjem odstavku 385. člena ZPP. Določilo 397. člena ZPP, ki ga navaja revizija, pa se nanaša na 5. točko 382. člena ZPP v zvezi s posamičnimi akti in dejanji na enotnem jugoslovanskem trgu, zato se po določilu 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (UZITUL, Ur.l. RS, št. 1/91-I do 45/94-I) ne uporablja, ker nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in tudi Ustavni zakon za izvedbo Ustave RS (UZIU, Ur.l. RS, ŠT. 33/91) ni mogel sprejeti in podaljšati njegove veljave.

Bistvena kršitev določb procesnega prava ni podana. Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 3.4.1992 z izjavo, da "bi se naj pogovarjali pri sodišču čez državno mejo" in v pripravljalni vlogi z dne 3.4.1992 navedla samo, da "ni razloga za pravdni postopek pred našim sodiščem", torej je ugovarjala pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji. V zvezi z njenim ugovorom sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v tem premoženjskopravnem sporu, ki vsebuje mednarodne elemente, pristojno slovensko sodišče, saj so imeli toženci v času vložitve tožbe svoje prebivališče in svoje premoženje v naši republiki (46., 54. in 81. člen Zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82). Glede na to zapis v obrazložitvi pritožbenega sodišča ni v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov. Ugotavljanje, če sta se pravdni stranki spustili v pravdanje na podlagi določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), pa za odločitev v tem sporu ni pomembno, ker ne pomeni avtonomije strank pri izbiri tujega prava po določilu 19. člena ZUKZ, zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, marveč je lahko le zmotno uporabljeno materialno pravo.

V zvezi z materialnim pravom, ki se uporablja v Republiki Sloveniji, je treba pritrditi reviziji, da ga sodišči ne bi smeli uporabiti, toda zaradi tega nista bistveno kršili določb procesnega prava. V danem primeru ni spora o tem, da vse menice, ki so jih (v različnih vlogah) podpisali toženci, niso bile protestirane in da tožeča stranka ne vtožuje plačila na podlagi avala, marveč na podlagi pisnega sporazuma z dne 3.12.1991, torej na podlagi splošnih predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja in poroštvo.

Za uporabo ustreznega prava pri uporabi teh razmerij, najdemo napotilo na avstrijsko pravo v ZUKZ. Zakon v 20. členu določa uporabo prava za posamezne pogodbe, med katerimi pa ni navedena poroštvena pogodba, ker gre za akcesorno pogodbo. Za akcesorne pravne posle je namreč v 25. členu ZUKZ določeno, da se zanje uporabi pravo, ki velja za glavni posel, to je za gospodarsko pogodbo o prodaji premičnin med dvema gospodarskima subjektoma v Avstriji. Za glavno pogodbo je po določilu 1. točke 20. člena ZUKZ predvideno pravo kraja, kjer je imel prodajalec sedež ob prejemu ponudbe, torej pravo Republike Avstrije.

Čeprav tožeča stranka kot podlago za svoj tožbeni zahtevek ne navaja avala, pa bi tudi v takem hipotetičnem primeru prišli do uporabe avstrijskega prava. Tedaj bi bilo treba uporabiti določila Zakona o menici (ZM, Ur.l. SFRJ št. 104/46 do 57/89). Po določilu 94. člena tega zakona bi bilo treba slovensko pravo uporabiti za presojo sposobnosti avalistov, da se zavežejo z menico, sicer pa bi bilo treba po drugem odstavku 97. člena ZM presojati obveznosti avalistov po pravu države, v kateri so bile te obveznosti prevzete, torej v Avstriji.

Slovenska sodišča, ki morajo poznati pravo svoje države, vsega tujega prava ne morejo poznati. Zato jim je v 13. členu ZUKZ naloženo, da ga morajo ugotoviti po uradni dolžnosti preko upravnega organa, ki je pristojen za pravosodje, poleg tega pa je tudi strankam omogočeno, da predložijo javno listino o vsebini tujega prava. V danem primeru gre za pravna pravila sosednje države in za dobro znan pravni institut, ki se ni spreminjal in ga tudi revidenti poznajo in utemeljeno opozarjajo, da sta sodišči zmotno uporabili slovensko pravo - določilo 997. in naslednjih členov (zlasti 1004. člena) ZOR. Toda ker tudi obligacijsko pravo Republike Avstrije upošteva enako subsidiarnost kot slovensko in ne zahteva predhodne vložitve tožbe proti glavnemu dolžniku (kot se zahteva v nekaterih drugih pravnih redih evropskih držav), sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili vse tisto dejansko stanje, ki je potrebno za odločitev v zadevi.

Tudi v avstrijskem pravu se je po paragrafu 1344 in naslednjih Občnega državljanskega zakonika (ABGB) mogoče obvezati subsidiarno kot porok (par. 1346), ali kot porok in plačnik (par. 1347). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so se toženci s pisno izjavo dne 3.12.1991 zavezali, da bodo izpolnili veljavno in zapadlo odveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storilo toženkino podjetje samo. Zato sta se ukvarjali z vprašanjem, ali gre za primer, ko nastopijo izjeme od subsidiarnosti, ki so v ZOR navedene v 1004. členu, v ABGB pa v par. 1356, to je tedaj, ko je glavni dolžnik neplačevit. ABGB navaja primer, ko je glavni dolžnik prišel v stečaj, ali ko je tedaj, ko je treba plačati dolg, neznanega bivališča. Avstrijska sodna praksa razlaga to določilo široko in navaja tudi druge primere neplačevitosti. Dokazno breme je na poroku. V danem primeru sta sodišči ugotovili, da tožena stranka ni ugovarjala nastanku terjatve in ni predložila dokazov, da bi podjetje S. d.o.o. iz G. plačalo svoje obveznosti (tretji odstavek na 3. strani prve sodbe) ter da je tožeča stranka od glavnega dolžnika zahtevala plačilo, toda dolžnik na svojem računu ni imel kritja (zlasti po zapadlosti tretje menice, ki je bila celo protestirana), torej podjetje ni bilo sposobno plačati dolga (drugi odstavek na 4. strani prve sodbe). Na tej podlagi je sodišče druge stopnje utemeljeno zapisalo, da je bilo podjetje S. iz G. nesolventno in so pritožbena izvajanja in sedanja izvajanja revidentov o potrebi po izvajanju nadaljnjih dokazov brez podlage.

To še toliko bolj, ker sta sodišči prve in druge stopnje prezrli, da je poroštvo akcesoren posel, ki temelji na glavnem poslu, ki je v spornem primeru gospodarska pogodba. V takih primerih pa porok odgovarja upniku kot porok in plačnik (par. 281/1 Handelsgesetz, avstrijskega Trgovinskega zakona, HG in čl. 1004/4 ZOR). To velja še posebej, če izhaja odgovornost iz trgovskega posla glavnega dolžnika in se npr. soprog zaveže kot porok, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje. V takih primerih predhodni pisni opomin in rok za izpolnitev glavnemu dolžniku nista potrebna, saj gre za solidarno obveznost porokov in plačnikov.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP. Ker revizija ni bila uspešna, je po določilu 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.