Jedro

Tožbeni očitki se nanašajo na napake pri odločitvi in vodenju postopka na prvi stopnji, ki so bile dejansko storjene. To je ugotovil že drugostopenjski organ, ki je sam dopolnil postopek tako, da je pridobil strokovno mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje, pred odločitvijo pa je pridobil tudi odgovor zakonitih zastopnikov tožnice na to mnenje. Vse napake pri vodenju postopka na prvi stopnji so bile tako že odpravljene.

V tovrstnih zadevah, ko se odločitev upravnega organa opira na izvedeniško strokovno mnenje, je sodna presoja zadržana, saj sodišče ne more posegati v strokovnost tega mnenja, nobenega razloga pa tudi ni, da bi podvomilo v strokovnost izvedencev, ki so mnenje pripravili. Tako je obseg sodne kontrole omejen na presojo pravilnosti postopka in uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil zahtevo tožeče stranke za spremembo usmeritve tožnice v posebni program vzgoje in izobraževanja – (post)rehabilitacijski praktikum. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na to, da je poslal tožničini mami dopis, s katerim jo je seznanil, da bi bilo za tožnico najbolje, da šolsko leto zaključi in bi se ob zaključku šolskega leta izdalo odločbo, da se tožnico ne usmeri v program (post)rehabilitacijski praktikum. Tožničina mati se je s tem predlogom strinjala. (Post)rehabilitacijski praktikum je posebni program vzgoje in izobraževanja za gibalno ovirane dijake s posebnimi potrebami. Namenjen je zlasti tistim po poškodbi glave, ki se zaradi upada nekaterih mentalnih sposobnosti ne morejo izobraževati v rednih srednješolskih programih, oziroma za dijake, ki so po poškodbi glave odpuščeni iz bolnišnice in še vedno potrebujejo psihosocialno rehabilitacijo, ali za učence, ki so zaključili osnovnošolsko obveznost in zaradi omenjenih poškodb nimajo nobenih možnosti za nadaljevanje programa. Iz kriterijev za usmeritev mladostnikov v posebni program (post)rehabilitacijski praktikum izhaja, da je namenjen samo tistim dijakom, ki so tekom šolanja utrpeli poškodbe glave ali druga obolenja glave.

Tožeča stranka je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo z dne 3. 9. 2012, ki pa do vložitve tožbe zaradi molka organa še ni bila rešena. Iz navedenega razloga je tožeča stranka sprva vložila tožbo zaradi molka organa zaradi neizdaje drugostopenjske odločbe.

Drugostopenjski organ je med upravnim sporom dne 6. 12. 2013 izdal drugostopenjsko odločbo, s katero je meritorno odločil o pritožbi tako, da je pritožbo zavrnil. V odločbi navaja, da je sledil napotilu sodišča v zadnji sodbi in pridobil mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje. Senat te komisije je preučil razpoložljivo dokumentacijo ter sprejel odločitev, da opravi psihološki in specialno pedagoški pregled tožnice. Komisija v svojem mnenju ne priporoča specialno didaktičnega dela (post)rehabilitacijskega praktikuma. Senat je staršema predlagal, naj hčerko vključita v bližnji varstveno delovni center, kjer bo lahko svoja pridobljena znanja in spretnosti razvijala in ohranjala še naprej. Strokovno mnenje je bilo staršema vročeno in sta nanj podala pripombe. Pritožbeni organ v dopolnjenem postopku tudi ugotavlja, da se prvostopenjske odločbe ne da preizkusiti, ker prvostopenjski organ ni upošteval strokovnega mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve stopnje, ampak je svojo odločitev utemeljil na podlagi dogovarjanj z materjo tožnice. Tako ni mogoče preizkusiti materialne zakonitosti odločbe in je zato pritožbeni organ dopolnil postopek in po ugotovljenih dejstvih v dopolnilnem postopku sklenil, da se prvostopenjska odločba potrdi tako, da se pritožbi ne ugodi. Tožnica je uspešno zaključila prilagojeni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, potem pa je bila usmerjena v prilagojeni izobraževalni program na nivoju nižjega poklicnega izobraževanja, ki se je zanjo izkazal kot prezahteven. Starša sta predlagala spremembo usmeritve hčerke v (post)rehabilitacijski praktikum, ki ga je tožnica tudi obiskovala kljub usmeritvi v prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom na nivoju nižjega poklicnega izobraževanja. Pritožbeni organ ugotavlja, da ni zakonske podlage po usmeritvi tožnice v posebni program vzgoje in izobraževanja, saj je uspešno zaključila osnovnošolsko obveznost v prilagojenem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. Pritožbeni organ meni, da ni podlage za vključitev tožnice v (post)rehabilitacijski praktikum, saj je le-ta opredeljen kot posebni rehabilitacijski program vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, ki ponuja celostno usposabljanje gibalno oviranim mladostnikom, zlasti tistim po poškodbi glave. Namenjen je tudi učencem, ki se ne morejo zaradi poškodb vpisati v redne srednješolske izobraževalne programe, ter za dijake, ki so bili po poškodbi glave odpuščeni iz bolnišnice in še vedno potrebujejo psihosocialno rehabilitacijo. Usmeritev v te programe je možna za tiste, pri katerih se tekom šolanja pojavi potreba za to. Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje je ugotovila, da pri tožnici ni nastopila nova okoliščina v času šolanja, zaradi katere je potrebna post rehabilitacijska obravnava in je hkrati tudi ugotovila, da zaradi tožničinega izrazitega odpora do šolskega dela ni smiselna vključitev v specialno didaktična dela (post)rehabilitacijskega praktikuma.

Tožeča stranka je po izdaji drugostopenjske odločbe sporočila, da vztraja pri tožbi, in jo je razširila na prvostopenjski akt v zvezi z drugostopenjskim aktom. V razširjeni tožbi tožeča stranka očita prvostopenjskemu organu, da ni odpravil nepravilnosti, ki jih je zagrešil v prvem postopku, ker je svojo odločitev utemeljil na korespondenci z materjo tožnice in ni ugotavljal stanja tožnice ter ustreznosti usmeritve. Ni obravnaval vloge, ki je predmet postopka, ker ni obravnaval zahteve za spremembo usmeritve, ampak možnost vključitve tožnice v varstveno delovni center. Tožnica ima prav takšne potrebe, kot jih določa (post)rehabilitacijski praktikum. Šolanje v prilagojenem izobraževalnem programu z enakovrednim izobrazbenim standardom na nivoju nižjega poklicnega izobraževanja je za tožnico prezahtevno. Predlaga odpravo prvostopenjskega akta in povrnitev stroškov postopka, za katere tožeča stranka meni, da ji pripadajo v vsakem primeru iz razloga, ker brez vložitve tožbe ne bi prejela drugostopenjske odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so v (post)rehabilitacijski praktikum vključeni mladostniki, za katere se predvideva, da se bo stanje po poškodbi ali obolenju s pomočjo tega programa spremenilo. Ta program ni tak, ki bi bil pripravljen, da bi zagotovil optimalno oskrbo, izobraževanje oziroma usposabljanje tudi za mladostnike s posebnimi potrebami, kot je tožnica, ki ne potrebuje rehabilitacije, ampak program, ki ji bo glede na njene ovire, motnje oziroma primanjkljaje, zagotovil in omogočil usposobljenost za čim bolj samostojno življenje. Po mnenju komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje je za tožnico primeren program, v katerem bo lahko razvijala in ohranjala že dosežena motorična znanja in spretnosti ter imela dovolj priložnosti za socialne stike, zato je komisija predlagala, da se vključi v najbližji varstveno delovni center. Njene težave se niso pojavile med šolanjem kot posledica poškodbe ali možganskega oboljenja in zato ni podlage za njeno usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja (post)rehabilitacijski praktikum. Tožnica išče kot razlog za domnevno nezakonitost odločb predvsem v neustrezno obrazloženi odločitvi oziroma vodenju postopka na prvi stopnji, vendar pa, kot je tožena stranka že pojasnila, je zaradi odprave pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji ustrezno dopolnila postopek in s tem odpravila razloge, ki bi sicer lahko pripeljali do razveljavitve odločbe v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da ni seznanjena s strokovnim mnenjem komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in da to mnenje ni priloženo k odgovoru na tožbo in se do njega ne more opredeliti.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da so navedbe tožeče stranke, da ni prejela mnenja komisije v nasprotju s spisovno dokumentacijo, in v dokaz za to prilaga dopis z vročilnico, iz katere izhaja, da je bilo zakonitima zastopnikoma tožnice vročeno strokovno mnenje.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvostopenjski organ je o zadevi odločal v ponovljenem postopku, po tem ko je sodišče s sodbo opr. št. I U 2127/2009-7 z dne 3. 3. 2010 njegovo prvotno zavrnilno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V tej sodbi je sodišče ugotovilo, da je bilo v dokaznem postopku sicer pridobljeno strokovno mnenje zavoda o tožnici, medtem ko si strokovnega mnenja komisije druge stopnje tožena stranka ni pridobila. Po mnenju sodišča bi si ga morala pridobiti in je iz tega razloga odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku je drugostopenjski organ pridobil mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje, kar pomeni, da je bila odpravljena procesna napaka iz prvotnega postopka. Drugostopenjski organ je na to strokovno mnenje oprl svojo odločitev. Očitki iz same tožbe se nanašajo na napake pri odločitvi in vodenju postopka na prvi stopnji, glede tega pa se sodišče strinja, da so bile očitane napake storjene in te iste napake je ugotovil tudi drugostopenjski organ, ki pa je pomanjkljivost prvostopenjskega postopka odpravil tako, da je sam dopolnil postopek s tem, da je pridobil strokovno mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje, pred odločitvijo pa je pridobil tudi odgovor zakonitih zastopnikov tožnice na to mnenje. Sodišče zato meni, da so bile vse napake pri vodenju postopka na prvi stopnji odpravljene in se strinja z utemeljitvijo drugostopenjskega organa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke, ki jo je ravno iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v prvem delu obrazložitve te sodbe. Sodišče pa razen navedenega še pojasnjuje, da mora biti v tovrstnih zadevah, ko se odločitev upravnega organa opira na izvedeniško strokovno mnenje, sodna presoja zadržana, saj sodišče ne more posegati v strokovnost tega mnenja, nobenega razloga pa ni, da bi podvomilo v strokovnost izvedencev, ki so to mnenje pripravili. Tako je obseg sodne kontrole omejen na presojo pravilnosti postopka in uporabe materialnega prava, kjer pa sodišče v celotnem ponovljenem postopku, če se upošteva, da je drugostopenjski organ odpravil vse napake, ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

Sodišče se ne more strinjati z navedbo tožeče stranke v pripravljalni vlogi, da ni prejela mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, saj podatki upravnega spisa take trditve ne potrjujejo. Iz odgovora zakonitih zastopnikov tožnice z dne 27. 10. 2013 namreč izhaja, da sta zakonita zastopnika prejela to mnenje in, kot je bilo že zgoraj navedeno, sta nanj tudi dala pripombe.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče ni moglo slediti tožbenim navedbam, da stroški postopka tožeči stranki pripadajo v vsakem primeru zato, ker je po njenem mnenju drugostopenjski organ svojo odločbo izdal zaradi tožbe zaradi molka organa. V primeru izdaje akta, ko je bila vložena tožba zaradi molka organa, pripadajo tožeči stranki stroški postopka samo takrat, kadar se postopek ustavi, ne pa takrat, kadar je tožba zavrnjena (četrti in peti odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZUS-1).