Jedro

Začetek teka zastaranja odškodninske terjatve ni vezano na ugotovitev deleža sokrivde za nastalo škodo, ampak na vedenje o škodi in povzročitelju. Mož ne more uveljavljati odškodnine za ženine duševne bolečine zaradi njegove invalidnosti.

Glede višine zavarovalne vsote je odločilen trenutek škodnega dogodka in ne izplačila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko, delno pa je ugodilo njegovemu zahtevku zoper drugotoženo stranko in jo obsodilo na plačilo 920.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1991 dalje do plačila.

Pritožil se je tožnik in drugotožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in delno razveljavilo, v preostanku pa obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (upoštevaje sokrivdo) na 1.260.000,00 SIT in zaradi strahu na 140.000,00 SIT. Razveljavilo je sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi skaženosti in na premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dohodka (skupaj razveljavitev glede zneska 2.132.411,00 SIT). V preostalem delu pa je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena.

Tožnik vlaga zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi v delu, ki se nanaša na primarni strah in izgubo kmetije, zavrže pa zahtevek za uveljavljano odškodnino za ženo in hčerko oz. zadnji del podrejeno tudi razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zastaranjem zahtevka zaradi izgubljene kmetije. Tožnikovo zdravljenje je bilo končano leta 1986 in je stanje ostalo nespremenjeno, vendar je stari oče izročil kmetijo drugemu šele leta 1991 in takrat je tožnikova priložnost bila izgubljena. Sodišče je tudi spregledalo, da je za tožnika postal povzročitelj znan takrat, ko je bil znan delež odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je zastaranje začelo teči. Glede primarnega strahu sodišče ni upoštevalo, da je tožnik utrpel tudi primarni strah, saj ob dogodku ni takoj izgubil zavest, ampak je najprej manevriral in se skušal izogniti jami, se prestrašil in se ob padcu zavedal da pada v nezavest. Nezavest je nastopila po udarcu, zato je strah utrpel in mu gre odškodnina tudi iz tega naslova. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi pri zavrnitvi zahtevka zoper zavarovalnico. Odločilno je ali ima zavarovanec v trenutku, ko zavarovalnica škodo plačuje, kritje ali ne in ni odločilen trenutek škode, pa čeprav se takratna zavarovalna vsota valorizira. Tožena stranka je po škodnem dogodku zavarovalno vsoto zviševala, tako da še ni bila izčrpana. Ob dogodku škoda še ni znana in nastaja pozneje, zavarovanec pa ves čas plačuje premijo. Tožnik je ženino škodo uveljavljal po pooblastilu in zaradi ekonomičnosti. Sodišči sta škodo za ženine in otrokove duševne bolečine zavrnili zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, morali bi ga pa zavreči. S tem ko je sodišče meritorno odločilo, je obema vzelo možnost vložitve tožbe. Odločitev sodišč je v nasprotju sama s sabo, saj če ni procesnih predpostavk, ni mogoče meritorno odločiti in pri odločitvi o tem zahtevku je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) toženi stranki nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je upoštevalo določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) in ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89) v skladu z določbo 1.odstavka 4.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) ter določbe ZPP v skladu z novelo ZPP (Uradni list RS 55/92).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb ZPP v pravdi ni bilo. Revident zatrjuje, da je v obeh sodbah nasprotje med razlogi o tem, da gre pri zahtevku za duševne bolečine žene in otroka za procesno predpostavko in med zavrnitvijo tega zahtevka (namesto, da bi sodišče zahtevek zavrglo). Smiselno tožnik zatrjuje, da je v obeh sodbah zaslediti kršitev ZPP, ki je določena v 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, t.j. da obeh sodb ni mogoče preizkusiti, ker je nasprotje med izrekom in razlogi. Ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve. Ali je tožnik lahko subjekt zahtevka za prestane ženine in otrokove duševne bolečine zaradi njegove škode, je vprašanje, na katerega odgovor najdemo v materialnem pravu, t.j. v konkretni zadevi 3. odstavek 201. člena ZOR. Povedano drugače (kot sta to že pravilno zapisali sodišči prve in druge stopnje), gre za aktivno legitimacijo v pravdi, ki je odvisna od materialnega prava. Zato je odločitev o tem ali ima tožnik v materialnem pravu naslov za tožbeni zahtevek, meritorna. Zato je v primeru, da aktivne legitimacije ni, nujna posledica zavrnitev tožbenega zahtevka in ne zavrženje tožbe. Potrebno je še ugotoviti, da sodišče ni zavrnilo tega zahtevka zaradi procesnih predpostavk (kot trdi revident), ampak kot že zapisano zaradi materialnopravnih razlogov.

Ker delno zadeva ta revizijski očitek tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je potrebno nanj odgovoriti. Gre za revidentovo trditev, da ga je žena zaradi ekonomičnosti postopka pooblastila za uveljavitev svoje škode. O kakšnem pooblastilu v spisu ne med ugotovitvami obeh sodišč ne med listinskimi dokazi ni najti podlage. V zvezi s predmetnim zahtevkom zato sodbama obeh sodišč ni moč očitati zmotne uporabe materialnega prava, saj povrnitev negmotne škode zaradi prestanih duševnih bolečin v primeru težke invalidnosti kakšne osebe, lahko zahteva njegov bližnji sam (3.odstavek 201.člena ZOR).

Revident tudi napada uporabo materialnega prava glede odločitve, da je njegov zahtevek v zvezi s priložnostjo prevzeti kmetijo, zastaran. Kot je pravilno zapisalo sodišče druge stopnje, zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (1.odstavek 376.člena ZOR), pri čemer ni pomemben trenutek vedenja o deležu sokrivde (kar je vprašanje odgovornosti za škodo), ampak o možnem povzročitelju (pasivna legitimacija). Kar pa zadeva trditev, da sodišče ni ugotovilo, kdaj je bila terjatev zastarana, pa je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (str. 5 sodbe), da je tožnik za to škodo izvedel leta 1985 in da je zastaranje začelo teči leta 1986. Zato je tožbeni zahtevek za to škodo (30.12.1990) tožnik vložil, ko je zastaralni rok že potekel. Kdaj pa je tožnikov stari oče izročil kmetijo tretjemu, pa se izkaže za nerelevantno.

Nadalje tožnik trdi, da je utrpel primarni strah, saj je zavest izgubil pozneje in se dogodka pred padcem spominja. Ta revizijska trditev je novota in v skladu s 385.členom ZPP je revizijsko sodišče ne sme upoštevati.

Isto določilo ZPP tudi pomeni, da revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zato ni upoštevna revizijska trditev, da zavarovalna vsota, za katero je imela zavarovano svojo odgovornost drugotožena stranka, ni izčrpana, saj gre za zatrjevanje dejstva. Pač pa terja odgovor revidentovo stališče, da je odločilna tista zavarovalna vsota, ki velja v trenutku plačila škode. Zavarovalna pogodba o zavarovanju odgovornosti med zavarovalnico in zavarovancem učinkuje le med njima, razen pravice oškodovanca do direktne tožbe in v tistem obsegu (ne več ne manj pravic), ki mu ga v trenutku škodnega primera zagotavlja zavarovalna pogodba med prvima dvema (941.člen ZOR). Zato poznejša sprememba kritnega obsega zavarovalnice (lahko se poveča, zmanjša ali se zavarovanje odpove), ne more vplivati na višino jamstva prvotožene stranke.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).