Jedro

Ni dvoma o tem, da je ZPrCP nekoliko drugače v primerjavi z ZVCP-1 uredil le sam način ugotavljanja prisotnosti prepovedanih substanc. ZVCP-1 namreč govori le o organizmu, medtem ko ZPrCP izrecno določa ugotavljanje prisotnosti le-teh v krvi ali v slini. Vendar pa je zmotno prepričanje prvega sodišča, da gre v tem primeru za določbo, ki je milejša in jo je potrebno upoštevati v skladu z določbo drugega odstavka člena 2 ZP-1. Določbi drugega in četrtega odstavka členov 106 ZPrCP sta po prepričanju pritožbenega senata le neke vrste dokazno pravilo za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih substanc v organizmu in sta le razlagalnega značaja, zato jima ni mogoče pripisati značilnosti milejšega predpisa, zlasti ob dejstvu, da sta določbi prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 in prvega odstavka člena 106 ZPrCP, ki določata okvire za protipredpisno ravnanje, povsem primerljivi.

Izrek

Pritožbi predlagateljice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu glede obdolženčeve odgovornosti spremeni tako, da spremenjena poslej glasi: Obdolženi S. O., EMŠO ..., rojen v S. G., s končano osnovno šolo, brez zaposlitve, s stalnim prebivališčem P. c. ..., V., prejemnik socialne pomoči, samski, državljan Republike Slovenije, nekaznovan za cestnoprometne prekrške je odgovoren za storitev prekrška po tretjem odstavku člena 131 ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je dne 14. 5. 2011 ob 13.10 uri vozil neregistrirano motorno kolo znamke K., tip ..., številka šasije ..., po T. c. v naselju V., ko je bil pod vplivom mamil, saj je bila s kromatografsko preiskavo urina v njegovem organizmu ugotovljena prisotnost amfetamina, ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog uvrščen v drugo skupino prepovedanih drog, s čemer je ravnal v nasprotju s prvim in drugim odstavkom člena 131 ZVCP-1, zaradi česar se mu na podlagi določbe tretjega odstavka člena 131 ZVCP-1 v povezavi z določbo prvega odstavka člena 21 Zakona o prekrških (ZP-1) izreče opomin namesto globe. V skladu z določbo petega odstavka člena 144 ZP-1 se obdolženca se oprosti povrnitve stroškov postopka in plačila sodne takse.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zoper obdolženca na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo postopek o prekršku, posledično pa je s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada predlagateljica in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnih določb zakona. Izpostavlja, da je sodišče zmotno (in nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, kajti odločilno dejstvo v tem postopku sploh ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno zmotno. Sodišče prve stopnje bi lahko samo zahtevalo dopolnitev dokazov s strani I. L. glede izvedbe analize krvi na mamila, ki ga I. ni opravil, saj je opravil samo analizo urina, kar posledično bistveno vpliva na sankcioniranje obdolženca ob sedanji spremembi zakonodaje, zaradi česar je sodišče ravnalo napačno, ko je postopek o prekršku zoper obdolženca ustavilo. Istočasno je sodišče kršilo tudi materialno določbo zakona ali predpisa, ki določa prekršek in je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen sklep. Predlaga, da se napadena sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da se obdolženca spozna za odgovornega storitve predlaganega prekrška po določbah ZVCP-1. Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja naslednje: obdolženec je dne 14. 5. 2011 v cestnem prometu vozil neregistrirano motorno kolo, prav tako pa ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja, povzročil je tudi prometno nesrečo, v kateri je bil tudi sam hudo telesno poškodovan iz poročila o toksikološki preiskavi za odvzem krvi in urina (priloga A 2) izhaja, da sta obdolžencu v U. k. c. v L. dne 14. 5. 2011 ob 15.10 uri bila odvzeta kri in urin, iz odvzetega vzorca krvi je bila opravljena le alkoholimetrična preiskava, medtem, ko je na odvzetem vzorcu urina bila opravljena alkoholimetrična in imuno kemijska preiskava ter kromatografska preiskava za ugotavljanje prisotnosti mamil in psihoaktivnih zdravil, ki je po kromatografski preiskavi pokazala med drugim tudi prisotnost amfetamina v obdolženčevem urinu.

Na podlagi gornjih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na dejstvo, da je bila ugotovljena prisotnost amfetamina le v kromatografski preiskavi v odvzetem vzorcu urina, obdolžencu ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 2 ZP-1 (uporaba milejšega predpisa) vožnje v cestnem prometu pod vplivom mamil ni mogoče očitati.

Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, je že predlagatelj povsem pravilno obdolžencu v obdolžilnem predlogu očital storitev prekrška po prvem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom člena 131 ZVCP-1, ki je bil v veljavi v času storitve prekrška (14. 5. 2011). Sodišče prve stopnje je (točka 4) v izpodbijano sodbo povzelo določbi prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 in prvega odstavka člena 106 Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki je stopil v veljavo sicer 1. 4. 2011, začel pa se je uporabljati 1. 7. 2012, to je že po storitvi očitanega prekrška. Primerjava obeh predpisov, torej predpisa, veljavnega v času storitve prekrška in predpisa, veljavnega v času razsoje pokaže, da med njima glede samega opisa prekrška ni razlike, kajti iz obeh izhaja (določba prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 in prvega odstavka člena 106 ZPrCP), da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo. Pritrditi pa je sodišču prve stopnje, da pa gre za razliko v primerjavi obeh določb (drugi odstavek člena 131 ZVCP-1 in drugi odstavek člena 106 ZPrCP) v delu, kdaj je mogoče šteti, da je voznik pod vplivom snovi (prvi odstavek člena 131 ZVCP-1 in prvi odstavek člena 106 ZPrCP). Drugi odstavek člena 131 ZVCP-1 določa, da se šteje, da je pod vplivom snovi iz prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 voznik, učitelj vožnje oziroma spremljevalec takrat, če se s posebnimi sredstvi ali napravami ali strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu, medtem, ko drugi odstavek člena 106 ZPrCP določa, da se šteje, da je pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka med drugim voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi le v krvi ali slini. Drži tudi, da določba četrtega odstavka člena 106 ZPrCP izrecno določa, da če se s toksikološko preiskavo telesnih tekočin ugotovi prisotnost prepovedanih drog ali pa psihoaktivnih snovi, se takega voznika napoti na kontrolni zdravstveni pregled v skladu z zakonom, ki ureja voznike. Nikakor pa ni pritrditi sodišču prve stopnje, da je glede na tako določbo drugega in četrtega odstavka člena 106 ZPrCP mogoče zaključiti, da sta navedeni določbi, ki sta stopili v veljavo sicer po storitvi prekrška, za obdolženca milejši, zaradi česar glede na dejstvo, da je bila ugotovljena prisotnost prepovedanih drog pri obdolžencu v obravnavanem primeru le v urinu (ne pa v krvi ali slini), posledično obdolžencu ni mogoče očitati protipredpisnega ravnanja v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 glede na čas storitve.

Ni dvoma o tem, da je ZPrCP nekoliko drugače v primerjavi z ZVCP-1 uredil le sam način ugotavljanja prisotnosti prepovedanih substanc. ZVCP-1 namreč govori le o organizmu, medtem ko ZPrCP izrecno določa ugotavljanje prisotnosti le-teh v krvi ali v slini. Vendar pa je zmotno prepričanje prvega sodišča, da gre v tem primeru za določbo, ki je milejša in jo je potrebno upoštevati v skladu z določbo drugega odstavka člena 2 ZP-1. Določbi drugega in četrtega odstavka členov 106 ZPrCP sta po prepričanju pritožbenega senata le neke vrste dokazno pravilo za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih substanc v organizmu in sta le razlagalnega značaja, zato jima ni mogoče pripisati značilnosti milejšega predpisa, zlasti ob dejstvu, da sta določbi prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 in prvega odstavka člena 106 ZPrCP, ki določata okvire za protipredpisno ravnanje povsem primerljivi (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 89/2012). Zato ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenih dejstvih, ki tudi izhajajo iz izpodbijane sodbe, napravilo napačen sklep, ko si je oba predpisa, ki določata prekršek vožnje pod vplivom mamil in ostalih prepovedanih substanc, razlagalo napak. Zato je pritožbeno sodišče ob zakonskem pooblastilu iz devetega odstavka člena 163 ZP-1 poseglo v tako izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, in je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška – vožnje pod vplivom amfetamina, to je snovi, ki je bila s kromatografsko preiskavo ugotovljena v obdolženčevem organizmu neposredno po samem dogodku. Povedano pomeni, da pritožbeno sodišče obdolženčevega zagovora v tem delu, ko ni znal pojasniti prisotnost te substance v njegovem organizmu, ni sprejelo, saj namreč listinski dokazi (kromatografska preiskava urina) pojasnjuje nasprotno, kar je tudi povsem zadostna podlaga za sklep o tem, da je v obdolženčevem organizmu v času vožnje brez dvoma bil prisoten amfetamin, zato tudi ni prav nobene potrebe po nadaljnjem dopolnjevanju izvedenega dokaznega postopka še z analizo vzorca krvi glede prisotnosti amfetamina. Pritožbeno sodišče tudi zaključuje, da je glede na obdolženčev zagovor, ko je sam povedal, kako je do vožnje v cestnem prometu prišlo, povsem mogoče z gotovostjo obdolžencu očitati, da se je zavedal, da je vozil v času, ko je v njegovem organizmu bila prisotna prepovedana substanca (amfetamin) in da je glede na to, da si je motorno vozilo sposodil, v tako protipredpisno ravnanje tudi privolil (eventualni naklep).

Za tako protipredpisno ravnanje je v času storitve veljavna določba tretjega odstavka člena 131 ZVCP-1 določala izrek globe najmanj 950,00 EUR in 10 kazenskih točk (KT) ter prepoved vožnje motornega vozila. Ob dejstvu, da je obdolženec v času storitve prekrška vozil neregistrirano motorno vozilo (zaradi katerega mu je bil izdan plačilni nalog - PN) in ni bil imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, je obdolžencu za storitev očitanega prekrška mogoče izreči le globo v znesku najmanj 950,00 EUR. Iz dejstev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe (in spisovnega gradiva) pa izhaja, da je obdolženec s tako vožnjo pod vplivom prepovedanih substanc povzročil tudi prometno nesrečo, v kateri je bil tudi sam hudo telesno poškodovan, zaradi česar je bil tudi takoj odpeljan v UKC Ljubljana, kjer je dlje časa ostal tudi na zdravljenju. Ob nadaljnjih okoliščinah in sicer, da je obdolženec brez zaposlitve in je prejemnik socialne pomoči, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je glede na obdolženčevo težko telesno poškodbo, smiselno obdolžencu namesto predpisane globe 950,00 EUR izreči opomin namesto globe. Po prepričanju pritožbenega sodišča bo ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin (in ob težkih posledicah za samega obdolženca) tudi tako izrečena sankcija opominjevalne narave za obdolženca zadostno opozorilo glede spoštovanja cestnoprometnih predpisov v bodoče. Obdolženec je bil sicer spoznan za odgovornega storitve očitanega prekrška, zato bi v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati stroške postopka o prekršku in pa sodno takso. Ob ugotovljenih obdolženčevih premoženjskih in socialnih razmerah (brez zaposlitve, prejemnik socialne pomoči in brez stalnega prebivališča) pa se v skladu z določbo petega odstavka člena 144 ZP-1 oprosti povrnitve stroškov postopka o prekršku iz prvega odstavka člena 143 ZP-1, vključujoč tudi sodno takso, saj bi namreč bilo lahko sicer zaradi plačila le-teh obdolženčevo vzdrževanje še bolj ogroženo.