Jedro

Legalizacija objekta je možna, če je sporna gradnja v celoti v skladu z ZUNDPP in prostorsko izvedbenim aktom. V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja (legalizacije) mora organ po uradni dolžnosti preveriti, če je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem stoji sporni objekt.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v N.G. št. ... z dne 20.11.1998 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper lokacijsko dovoljenje št. ... z dne 29.1.1997, izdano investitorju S.O. za legalizacijo prizidka za mizarsko delavnico na zemljišču parc. št. 230 in 25 k.o. K. pod tam določenimi pogoji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da območje obravnavane lokacije ureja Odlok o splošnih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini N.G. (Uradno glasilo št. 9/87 in 11/87, dalje: PUP). Ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita in v skladu z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l.SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Ur.l.RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, dalje: ZUNDPP) ter cit. PUP, pri čemer se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in določbe 4. in 5. člena PUP. Tožbene ugovore zavrača z obrazložitvijo, da sporni prizidek sicer delno zmanjšuje funkcionalno zemljišče, vendar je še zagotovljeno dovolj prostora za normalno rabo objekta. Osvetljenost objekta tožečih strank se ob pogojih soglasja zdravstvenega inšpektorja ne bo poslabšala, požarni inšpektor pa je dal soglasje brez pogojev.

Ugovora, da del spornega prizidka stoji na javni poti, tožniki ne morejo uspešno uveljavljati, zato se sodišče ni spuščalo v ta ugovor, občina Kostanjevica kot zainteresirana stranka pa takšnega ugovora ni uveljavljala.

Tožniki v pritožbi navajajo, da je z odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 23.9.1996 bila investitorju naložena odstranitev spornega prizidka, zato le - ta ne more biti legaliziran. S sporno gradnjo je poseženo "v funkcionalno zemljišče in sicer predvsem v manipulativni prostor namenjen za normalno rabo objekta tožnikov." Sporni prizidek je oddaljen komaj 2.26 m od stavbe tožnikov, prejšnji objekt investitorja pa je bil oddaljen 5.36 m. S takšnim približanjem prizidka, v katerem se bo opravljala mizarska dejavnost, bo močno povečan hrup, na prizadeti strani objekta tožnikov bo odvzeta tudi vsa svetloba, s čemer bo poseženo v bivalne in delovne pogoje tožnikov. Iz skice terenske meritve izdelane 9.7.1997 izhaja, da je sporni prizidek zgrajen tudi na zemljišču parc. št. 3107/1, ki je javno dobro. Na tem zemljišču investitor nima lastninske in ne razpolagalne pravice, zato gradnja ni dopustna ne glede na vse ostale vplive. Tožnikom je zaradi takšnega posega v javno dobro onemogočen prevoz z vozili po javni poti, onemogočen pa je tudi dostop z intervencijskimi vozili, kar je prej bilo možno. Sodišče ni ocenjevalo odnosa sporne gradnje do razpoložljivega zemljišča in neposredne okolice, kar bi moralo, saj se sporni prizidek nahaja v središču naselja tik ob lokalni cesti, kjer ni zagotovljenih parkirnih mest za osebna in dostavna vozila. Sodišče prve stopnje pavšalno zavrača ugovor glede manipulativnega prostora za normalno rabo objekta tožnikov in enako tudi, da se s sporno gradnjo ne bo poslabšala osvetljenost njihovih prostorov. Glede na vse ugovore tožnikov bi bilo pričakovati, da bo zahtevano dodatno pojasnilo požarnega inšpektorja, saj je izdano soglasje nepravilno. Predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Investitor S.O. v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je sicer stališče tožnikov, da legalizacija sporne gradnje ni mogoča že iz razloga, ker je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta. Vendar je legalizacija takšnega objekta možna le, če je sporna gradnja v celoti v skladu z ZUNDPP in veljavnim prostorskim izvedbenim aktom, t.j. v obravnavani zadevi cit. PUP. Po določbi 53. člena ZUNDPP mora investitor že zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Zato mora pristojni organ v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja po uradni dolžnosti preveriti ali je izpolnjen ta pogoj. Sodišče prve stopnje je tako ugovor glede zatrjevanega posega v javno pot neutemeljeno zavrnilo. V ponovnem postopku bo torej potrebno preveriti, ali sporni objekt dejansko v celoti stoji na zemljišču last investitorja parc. št. 25 in 230 k.o. K. ali pa je morda z njim poseženo tudi na parc. št. 3101/1 - cesta. Zavrnitve ugovora glede posega v funkcionalno zemljišče z obrazložitvijo: "da se sicer delno zmanjšuje funkcionalno zemljišče, še vedno pa je zagotovljeno dovolj manipulativnega prostora za normalno rabo objekta" pa ni mogoče preizkusiti, saj iz sodbe in iz izpodbijane odločbe, na katero se sklicuje sodba, ni razvidno, na kakšni dejanski podlagi je bil sprejet izpodbijani zaključek, zato je ta pritožbeni ugovor utemeljen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja na določbo 46. člena ZUNDPP, ki ureja vprašanje funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje v sodbi sicer povzema tudi določbo 4. in 5. člena cit. PUP, ki določa, pod kakšnimi pogoji je možna gradnja stavb na določeni lokaciji, vendar ne iz sodbe in ne iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidna dejanska podlaga glede teh pogojev in ne njihova presoja, zato sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožbenega ugovora, da je s sporno gradnjo onemogočen prevoz po javni poti, pa sodišče prve stopnje ni presodilo, zato tožniki tudi ta ugovor v pritožbi utemeljeno ponavljajo.

Neizpodbijana je ugotovitev, da je požarni inšpektor dal soglasje k sporni gradnji brez pogojev, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo pavšalni ugovor, da so bili kršeni požarno-varstveni predpisi. Enako velja za ugovor glede osvetljenosti objekta tožnikov in vplivov sporne gradnje na bivalne pogoje tožnikov. Po presoji pritožbenega sodišča se glede tega sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in soglasje zdravstvenega inšpektorja.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno, bistveno pa so bila kršena tudi pravila postopka v upravnem sporu, zato je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo (74. in 76. člen ZUS v zvezi s 16. členom ZUS in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP ob upoštevanju določbe 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l.RS, št. 26/99). V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zgoraj nakazane pomanjkljivosti.