Jedro

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4933-43759/2020-6 z dne 17. 2. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zadeve davčne izvršbe zoper dolžnika (v tem postopku tožnika) št. DT 4933-43759/2020, št. DT 4933-43785/2020, št. DT 4933-138899/2020 in DT 4933-151591/2020 združil v en postopek tako, da je vodilna zadeva postala št. DT 4933-43759/2020 (I. točka izreka), sklenil, da je dolžnik dolžan plačati denarno obveznost v skupnem znesku 1.440,00 EUR ter hkrati navedel tudi izvršilne naslove, na katerih temelji obveznost tožnika, in sicer: 1. sodba Tržnega inšpektorata RS št. 7100-3678/2017-12 z dne 11. 11. 2019, ki je postala izvršljiva 20. 12. 2019, za stroške postopka v znesku 120,00 EUR, 2. plačilni nalog Tržnega inšpektorata RS št. 7100-3678/2017-3 z dne 10. 11. 2017, ki je postal izvršljiv 19. 12. 2019, za globo v znesku 1.200,00 EUR, 3. sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. EDST 706/2020 z dne 18. 6. 2020, ki je postal izvršljiv 26. 7. 2020 za stroške postopka v znesku 80,00 EUR, 4. sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. EDST 1457/2020 z dne 14. 10. 2020, ki je postal izvršljiv 22. 11. 2020, za stroške postopka v znesku 40,00 EUR (I. točka izreka¹), da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika (II. točka izreka), da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (III. točka izreka) in da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (V. točka izreka).

2.V izpodbijanem sklepu je prvostopenjski organ pojasnil, da je predlagatelj izvršbe, Tržni inšpektorat Republike Slovenije, v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Pojasnil je še, da je v primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, v skladu s 146. členom ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je obravnavalo Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka). Drugostopenjski organ je v odločbi št. DT-499-23-75/2022-2 z dne 30. 11. 2022 (v nadaljevanju tudi drugostopenjska odločba) najprej ugotovil, da izpodbijani sklep sicer vsebuje vse obvezne sestavine, prihaja pa do pomanjkljivosti pri navajanju podatkov izvršilnih naslovov, zato je izrek izpodbijanega sklepa v delu, v katerem so navedeni izvršilni naslovi, spremenil tako, da je odpravil ugotovljene pomanjkljivosti (I. točka izreka drugostopenjskega organa), tako da izvršilne naslove pravilno predstavljajo: 1. sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. ZSV 969/2017 z dne 11. 11. 2019, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru in ki je postala izvršljiva 19. 12. 2019, za sodno takso v znesku 120,00 EUR, 2. plačilni nalog Tržnega inšpektorata RS št. 7100-3678/2017-3-31020 z dne 9. 11. 2017, ki je postal izvršljiv 15. 11. 2019, za globo v znesku 1.200,00 EUR, 3. sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. ZSV 696/2017-21 z dne 13. 12. 2019, ki je postal izvršljiv dne 26. 7. 2020, za sodno takso v znesku 30,00 EUR, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. ZSV-696/2017-33 z dne 29. 1. 2020, ki je postal izvršljiv 26. 7. 2020, za sodno takso v znesku 30,00 EUR in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. ZSV-696/2017-53 z dne 18. 6. 2020, ki je postal izvršljiv 26. 7. 2020, za sodno takso v znesku 20,00 EUR, 4. sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. ZSV 696/2017-60 z dne 28. 7. 2020, ki je postal izvršljiv dne 22. 11. 2020, za sodno takso v znesku 20,00 EUR in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. ZSV-696/2017-71 z dne 14. 10. 2020, ki je postal izvršljiv dne 22. 11. 2020, za sodno takso v znesku 20,00 EUR. V zvezi s tem je drugostopenjski organ pojasnil še, da ugotovljene pomanjkljivosti niso vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

4.V preostalem delu je drugostopenjski organ pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da je davčni organ na podlagi 146. člena v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo denarnih nedavčnih obveznosti. Ker obveznosti niso bile poravnane v roku, so predlagatelji izvršbe potrdili izvršljivost izvršilnih naslovov in pri prvostopenjskemu organu podali predloge za izterjavo. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v postopku davčne izvršbe. Ker se v izpodbijanem sklepu terjajo obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka nad tožnikom, odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nanje ne vpliva. Ugotovil je tudi, da zastaranje obveznosti po posameznih izvršilnih naslovih še ni nastopilo. Izpostavil je, da v pritožbi zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslov, zato mora tožnik navedbe glede izvršilnih naslovov in postopkov njihove izdaje uveljavljati pred predlagatelji izvršbe. Ker je bil izpodbijani sklep izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pred njegovo izdajo ni bilo treba zaslišati tožnika. V obravnavanem primeru tudi niso bili podani pogoji za obvezno izvedbo glavne obravnave. Materialno stanje tožnika ni ovira za izdajo sklepa o davčni izvršbi, mora pa izvrševalec sklepa upoštevat izvzetja in omejitve iz 177. in 178. člena ZDavP-2.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da dolg izhaja iz naslova globe, ki je bila določena v nepoštenem postopku. Je invalid zaradi posledic bolezni in prejema nizko pokojnino. Rubež na premičnine je bil opravljen, čeprav ni poštene sodbe sodišča, da je storil prekršek. Gre za globo, za katero ni bil izveden pošten upravni ali sodni postopek in so bile kršene številne pravice, določene z ustavo. V postopku ni bil zaslišan skladno z 9. členom ZUP, zaradi česar gre za bistveno kršitev pravil postopka. Prvostopenjski organ mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočil, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembni v skladu s 138. členom ZUP. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ima pravico do poštenega sojenja, torej do javnega sojenja, pravice do obrambe in zagovora ter pravice do izvajanja dokazov v svojo korist. Prvostopenjski organ naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. Našteva sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz katerih izhaja, da državni organi Republike Slovenije ne spoštujejo pravice do zasebne lastnine, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in 1. člen Protokola k EKČP, v katero je poseg zakonit le s sodno odločbo. Prvostopenjski organ nima sodne oblasti, sodi lahko le sodnik na sodišču. Prvostopenjski organ ni upošteval, da mora v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Prvostopenjski organ v skladu z 9. členom ZUP ni zaslišal odgovorne osebe podjetja in omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. V postopkih toženka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23. - 25. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6. in 155. člen ZDavP-2 ter 7. - 9. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi, ker v zadevah globe ni bil izveden pošten sodni postopek. Predlaga, da sodišče upošteva, da ni bil izveden zakoniti postopek, kar zajema neposredno ustno obravnavo, ter da prvostopenjski organ postopka ni izvedel v skladu z zakoni in ustavo.

6.Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega akta.

7.V pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2023 je tožnik pavšalno prerekal navedbe toženke in vztrajal, da bi moral prvostopenjski organ izvesti neposredno ustno obravnavo, kjer bi ga poučil o dolžnostih, pravicah in posledicah ter bi razjasnil dejansko stanje. Upoštevati bi moral, da je tožnik prava neuka in nevešča oseba ter že iz tega razloga izvesti neposredno ustno obravnavo. Sodišče naj upošteva, da je prišlo do kršitev bistvenih določb postopka. Sodišču predlaga tudi, da upošteva vse sodbe, v katerih kot stranka nastopa Republika Slovenija.

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

8.V skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, je sodišče obravnavalo zgolj procesnopravna vprašanja, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Tudi stranki v svojih navedbah v delu, ki je ob upoštevanju narave in vsebine izpodbijanega sklepa relevanten za odločitev v tej zadevi, nista posebej navajali nobenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene (tožnik sicer pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, česar pa v nadaljnjih navedbah ne pojasni z vsebinskimi navedbami). O predmetni zadevi je zato bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo treba dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP pa davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP.

K izreku

9.Tožba ni utemeljena.

10.Predmet tega upravnega spora je odločitev prvostopenjskega organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba na premičnine.

11.Med strankama je sporno, ali so bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka, ker tožnik ni bil zaslišan, ker ni bilo izvedeno javno sojenje in ker naj ne bi mogel izvajati dokazov v svojo korist. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS in EKČP ter določbe ZDavP-2 in ZUP.

12.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in z delno spremembo izpodbijanega sklepa poskrbel, da se izvršba izvaja na podlagi pravilnih izvršilnih naslovov in za prave obveznosti ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače.

13.Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot je tudi v tej zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

14.Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Tožnik v upravnem postopku in v upravnem sporu ni ugovarjal izvršljivosti izvršilnih naslovov in dolgovani obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, in njihovi višini, zato vsemu navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

15.V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spadajo tudi obveznosti, določene v (pravilno) navedenih izvršilnih naslovih iz drugostopenjskega akta. Drži sicer, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi odločba, sklep ali plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjskega akta, izpodbijani sklep temelji na plačilnem nalogu Tržnega inšpektorata RS oziroma na sklepih in sodbah sodišč.

16.Da bi dolgovane obveznosti že poravnal, tožnik ni zatrjeval niti v pritožbi niti v tem upravnem sporu. Posledično ob obstoju izvršljivega izvršilnega naslova, na podlagi katerega tožnik predlagatelju izvršbe dolguje zneske, kot so povzeti v točki 3 te sodbe, v zvezi s 15. členom Ustave RS pa tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to (sicer nesubstancirano) zatrjuje tožnik.

17.Glede tožnikovih navedb, da je izpodbijani sklep nezakonit, sodišče nadalje izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnimi naslovi tožniku naložena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi (spremenjen z drugostopenjskim aktom).

18.Sodišče ugotavlja tudi, da je pravilno stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik sicer sploh ni zatrdil, da bi bila navedena potrdila o izvršljivosti izpodbita (in tega tudi ne izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.

19.Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

20.Davčni organ preveri le, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je (s tem, da je drugostopenjski organ pravilno spremenil tudi izvršilni naslov in dolgovano obveznost) storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

21.Če bi bil izvršilni naslov v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi to takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, pa tožnik niti ne zatrjuje.

22.Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopka pri izterjavi drugih denarnih nedavnih obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti), ter da ima sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

23.V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi, sodišče pritrjuje stališču toženke. V predmetni zadevi je bil izpodbijan sklep izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave po 154. členu ZUP. Toženka je pravilno ugotovila, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno tretjemu odstavku 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa, kot že ugotovljeno, niti v pritožbi (kot tudi kasneje ne v upravnem sporu) ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

24.Tudi okoliščina, da je bil tožnik v osebnem stečaju, kjer je bilo odločeno o odpustu obveznosti, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, kar sodišče povzema, na terjatve, ki se izterjujejo v predmetni zadevi (upoštevajoč določbe 408., prvega in drugega odstavka 21. in prvega odstavka 390. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), odpust ne učinkuje.

25.V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je invalid in da prejema nizko pokojnino, sodišče dodaja še, da tožnikove premoženjske in socialne razmere same po sebi ne vplivajo na vodenje postopka, pri izvrševanju sklepa o izvršbi pa je treba upoštevati omejitve, ki jih določa zakon. Ko gre za izvršbo na dolžnikove premičnine, so oprostitve in omejitve glede predmeta davčne izvršbe določene v prvem odstavku 177. člena ZDavP-2, ki posebej določa predmete, ki so izvzeti iz izvršbe.

26.Ostale tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave RS, EKČP in Listine EU, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Tožnik namreč ni pojasnil (razen v delu zasebne lastnine in zaslišanja oziroma obravnave, do česar se je sodišče že opredelilo), zakaj naj bi bil izpodbijani akt izdan v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Navajal je le, da mu je bila zaradi tega onemogočena obramba, pri čemer pa sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge tožnikove ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa sta tako toženka kot sodišče obravnavala. V zvezi s tožnikovim očitkom, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez kakršnegakoli postopka, v katerem bi lahko neposredno sodeloval, pa sodišče pripominja, da je bil postopek davčne izvršbe tudi v konkretni zadevi izpeljan pravilno, kot je sodišče pojasnilo že v predhodni obrazložitvi.

27.Ker je po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Nobena stranka ni zahtevala povračila stroškov, zato je izrek o stroških odpadel.

-------------------------------

1

Prvostopenjski organ je očitno pomotoma prvi dve točki izreka izpodbijanega sklepa oštevilčil s številko "1".

2.Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.

3.Glej 3. točko obrazložitve te sodbe.

4.Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005.

5.Tudi sodna praksa poudarja, da slabo premoženjsko stanje ni ovira za izdajo sklepa o davčni izvršbi, pač pa za njegovo izvršitev (glej sodbo Upravnega sodišča RS II U 453/2019-10 z dne 24. 8. 2022, sodbo Upravnega sodišča RS II U 394/2017-10 z dne 11. 6. 2019 in druge).

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 2, 2/3, 143, 146, 156

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.