Jedro

Sila ni znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ne element zmote.

Izrek

1.Pritožba zagovornikov obdolžene V.V.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolžena se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 16. 5. 2011 obdolženo V.V.D. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo kazen 1 leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena plačati stroške tega postopka od 1. do 5. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Končno, oškodovancu je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 30.462,32 EUR, s presežkom pa je bil napoten na pravdo. Navedeno je bilo storjeno s sodbo II K 16872/2010. 2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki. Uveljavljajo praktično vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP ter predlagajo, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj po njihovem sodba nima razlogov o vrsti oškodovančeve zmote in ne o odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Ker je oboje neposredno obrazloženo na 7. oziroma 8. strani sodbe, in ker je tudi iz njenih ostalih razlogov posredno, vendar jasno razbrati, zakaj je bil oškodovanec v zmoti (njene posebne oblike v besedilu prvega odstavka 217. člena KZ niso predvidene) in čemu je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahteve, navedena kršitev ni podana.

5. Enako velja za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, do katere bi naj po pritožbeni obrazložitvi prišlo zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca grafologa, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Če pustimo ob strani, da zadnje ni konkretizirano in da pritožniki kot prava vešči procesni udeleženci ne povedo, katera pravica obrambe bi naj bila na zatrjevani način kršena, je treba opozoriti, da sodišča niso vezana z dokaznimi predlogi strank. Le tedaj, če se izkaže, da bi neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe, „mora“ sodišče takšen dokazni predlog sprejeti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 118/2008 z dne 5. 6. 2008). To se v obravnavani zadevi, glede na mnoštvo ostalih dokazov, tudi presoji pritožbenega sodišča ne more zgoditi in je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je pritožnike v povzetih dokaznih prizadevanjih zavrnilo.

6. Kršitev kazenskega zakona pritožniki vidijo kot posledico zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le, če je sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, uporabilo napačen zakon ali ga sploh ni uporabilo. V nasprotnem gre bodisi za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga ali za navedbe, ki zatrjevane kršitve kazenskega zakona v nobenem primeru ne morejo utemeljiti.

7. Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožniki niso obrazložili, v graji dejanskega stanja kot celote pa se osredotočajo na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženkinim prejemanjem denarja ter oškodovančevo nepismenostjo, naglušnostjo in zmoto. Po njihovem prva ugotovitev temelji na nejasni oškodovančevi izpovedbi ter ob prezrti izpovedbi priče R.R., komu pravzaprav je bil denar iz kreditne pogodbe izročen. Druga ugotovitev bi po pritožbeni obrazložitvi morala imeti temelj v izvedenskem mnenju izvedenca grafologa, medtem ko oškodovančeva zmota ni izkazana zato, ker je povedal, da ga ni nihče silil k podpisu pooblastila in ne k sklenitvi kreditne pogodbe, da mu obdolženka ni ničesar govorila glede odhoda k notarju, da je zaslišana notarka povedala, da je vsaka stranka v primeru, ko gre za prodajo nepremičnine posebej opozorjena na posledice izjave oziroma pooblastila ter da je bilo pooblastilo oškodovancu zagotovo prebrano in da stranko, še posebej, če gre za starejše ljudi, vedno vprašajo, ali se zaveda, kaj podpisuje. Končno pa je glede obeh okoliščin že odgovorilo Okrožno sodišče v Mariboru, ko je s sodbo II P 828/2008 z dne 30. 3. 2011, ko je oškodovančev zahtevek za vrnitev kupnine iz naslova prodaje stanovanja, zavrnilo.

8. Da je oškodovanec obdolženi izročil najprej 300.000,00 SIT in nato še 1,000.000,00 SIT, je skozi kazenski postopek nekajkrat povedal. Dejstvo, da se je na glavni obravnavi 26. 1. 2011 glede prvega zneska zmotil, ničesar ne spreminja, saj posredno isto izhaja iz izpovedb prič S.C. in F.K., ki ju pritožniki mimogrede ne omenjajo. To je pomembno, kajti zadnja priča je potrdila še oškodovančevo izročitev drugega zneska, medtem ko je izpovedba R.R. tudi tako kot jo povzemajo pritožniki, ne izključuje. Dejstvo je namreč, da se je po izpovedbi navedene priče kreditni znesek na bančni blagajni kreditojemalcem izročal in dejstvo je, da ni bilo nikjer prepovedano, da ti pri izročitvi ne bi smeli imeti spremljevalcev.

9. Različno od zgornjega pa pritožniki graje v zvezi s prejetimi 6,000.000,00 SIT iz naslova kupnine za stanovanje niso podrobneje obrazložili. Navajajo le, da ta izročitev nima podlage v navedbah prič in ostalih dokazih, kar je z ozirom na jasne razloge sodbe na njeni 5. in 6. strani, netočno in posledično neuspešno.

10. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je oškodovančevo pismenost ocenjevalo skozi njegovo skromno formalno izobrazbo, potem z upoštevanjem izpovedb prič S.C. in F.K. in najbolj od vsega z lastno neposredno zaznavo na glavni obravnavi, ki so jo pritožniki v pritožbeni obrazložitvi v celoti prezrli, kar vse je dalo zadostno podlago tako za ugotovitev, da je oškodovanec dejansko nepismen kot da je naglušen. Glede na takšno spoznavno zaokroženost je pritegnitev ustreznih izvedencev za potrditev navedenih dejstev tudi po presoji pritožbenega sodišča nepotrebna.

11. Ker sila ni znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ne element zmote, so zatrjevanja pritožnikov o oškodovančevi neprisiljenosti pri podpisovanju pooblastila in sklepanju kreditne pogodbe nepomembna, njihova ocena izpovedbe priče I.B. pa nepopolna, saj nasprotno od sodišča prve stopnje niso upoštevali, da je priča govorila le na načelni ravni in da okoliščin konkretnega primera ni poznala, vključno z nenavadnim naročanjem pooblastila s strani (domnevnega) G.H. 12. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne more zanikati, da je sodišče v pravdnem postopku praktično iste okoliščine, sicer nepravnomočno presodilo drugače, vendar to ob znani „prednosti“ iz drugega odstavka 23. člena ZKP samo zase še ne more pomeniti, da se je kazensko sodišče glede teh okoliščin zmotilo. Dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je torej pravilno in je bilo treba pritožnike v vseh povzetih ozirih zavrniti.

13. Pritožbena obrazložitev v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je presplošna, saj ni povedano, zakaj konkretno je izrečena kazen v neskladju s težo in pomenom očitanega kaznivega dejanja ter stopnjo kazenske odgovornosti in ne, čemu je v neskladju z okoliščinami, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja v smislu 41. člena KZ. Ker pa je v primeru uveljavljane kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obdolženčevo korist, predviden še preizkus odločbe o kazenski sankciji po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) je po konkretnih razlogih iz obrazložitve napadene sodbe ugotoviti, da je bilo vse zgoraj upoštevano ter da zato izbrane in odmerjene kazenske sankcije v obdolženkino korist ne gre spreminjati.

14. Kot je bilo že obrazloženo, je bil prejem vseh treh denarnih zneskov obdolženi zanesljivo dokazan, premoženjskopravni zahtevek in zahtevek iz navedene pravde pa po vrsti nista identična. Glede na to, in ker pritožniki v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku drugega niso navajali, se ta izkaže za pravilno. Podobno velja še glede odločbe o stroških kazenskega postopka, s tem da je pritožba v tem delu popolnoma neobrazložena in je niti ni bilo mogoče preizkusiti.

15. Po zgornjem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolžene V.V.D. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Ker obdolženkine gmotne razmere po do sedaj znanih podatkih niso dobre, in ker že mora plačati stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo, za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).