Jedro

Dovoljenje za uporabo poslovnih prostorov se lahko izda le za časovno obdobje, za katero je izkazana pravica razpolaganja.

Ker ima tožnik zagotovljen poslovni prostor le za določen čas, ni mogoče izdati dovoljenja za uporabo tega poslovnega prostora za daljše obdobje, kot je sklenjena najemna pogodba, saj je ustrezni poslovni prostor pogoj za takšno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za družbeni in ekonomski razvoj občine z dne 27.2.1992, s katero je bila tožniku dovoljena uporaba poslovnega prostora v ... za opravljanje storitev z igralnimi aparati (brez možnosti izplačila dobitkov oziroma iger na srečo - biljard, ročni fliperji, zabavne video igre ... ) do 15.8.1992. V obrazložitvi navaja, da je tožnik za poslovni prostor sklenil najemno pogodbo za določen čas in sicer do 15.8.1992. Ker obrtni zakon ne določa, da se dovoljenje za uporabo poslovnih prostorov izven občine, v kateri ima obrtnik sedež obratovalnice, ne sme časovno omejiti, je v pristojnosti organa, da dovoljenje omeji s časovno veljavnostjo najemne pogodbe.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da upravni organ ni imel podlage za izdajo dovoljenja za uporabo poslovnega prostora s časovno omejitvijo. Če zakon omejitve ne predvideva, odločba upravnega organa ne sme biti strožja od zakona. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, oz. jo spremeni tako, da se dovoljenje izda brez časovne omejitve.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena.

Dejavnost opravljanja storitev z igralnimi aparati tožnik opravlja v obratovalnici s sedežem v določeni občini. V obravnavani zadevi gre za dovoljenje za uporabo poslovnih prostorov za enako dejavnost v drugi občini, torej izven občine, v kateri ima tožnik sedež obratovalnice (4. odstavek 13. člena obrtnega zakona, Uradni list SRS, št. 35/88 - OZ). Nedvomno gre za dejavnost, za katero je potreben poslovni prostor (11. člen cit. zakona). Dejstvo, da ima poslovni prostor v ..., tožnik dokazuje z najemno pogodbo z dne 14.11.1991, ki je sklenjena za določen čas in sicer za obdobje od 16.11.1991 do 15.8.1992. Tožnik ima torej zagotovljen poslovni prostor le za določen čas, to je do 15.8.1992. Ali bo ta poslovni prostor imel tudi v bodoče je negotovo dejstvo, saj je to odvisno od volje obeh pogodbenih strank. Ker ima tožnik zagotovljen poslovni prostor le za določen čas, ni mogoče izdati dovoljenja za uporabo tega poslovnega prostora za daljše obdobje, kot je sklenjena najemna pogodba, saj je ustrezni poslovni prostor pogoj za takšno dovoljenje. Upravni organ takšno dovoljenje lahko izda le, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (14. člen zakona). Ker ni gotovo ali bodo pogoji glede razpolaganja s poslovnim prostorom izpolnjeni tudi po 15.8.1992, je izpodbijana odločitev pravilna.

Uveljavljani tožbeni razlog torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.