Jedro

Na tožečih strankah kot prosilcih za oprostitev plačila sodne takse je torej tako trditveno kot dokazno breme, da bi izkazali opravičene razloge, ki bi sodišču sploh omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju pravno relevantnega materialnega položaja za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev sodnih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožečih strank za oprostitev plačila sodne takse (točka I. izreka) ter tožečim strankam odobrilo obročno plačilo sodne takse in sicer v 15 mesečnih obrokih po 170,60 EUR v rokih, določenih v plačilnem nalogu, izdanem po pravnomočnosti sklepa (točka II. izreka).

2. Tožniki vlagajo zoper sklep pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je sodišče prezrlo, da se prvo in drugo tožnika nahajata v osebnem stečaju ter da je prezrlo dejstvo, da je bila s strani tožene stranke zoper vse tožnike vložena izvršba, med drugim tudi na dobroimetje in vse dohodke tožečih strank. Toženka je namreč odpovedala kreditno pogodbo, ki je predmet obravnavane pravde in sedaj terja ves zapadli dolg po njenih izračunih. Vsa dejstva so razvidna iz uradnih evidenc in jih je sodišče dolžno ugotoviti po uradni dolžnosti. V posledici navedenega je zoper vse vložena izvršba, prvotožnika pa sta v osebnem stečaju, tretja in četrta tožnica pa namesto mesečne pokojnine prejemata zgolj znesek, ki presega minimalno plačo, medtem ko sta prvo in drugo tožnika brez dohodkov. Sodišče je napačno uporabilo 11. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ker ni v zadostni meri upoštevalo finančne in likvidnostne situacije tožnikov. Povsem zmotno je presodilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, kot ga določa 11. člen ZST-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da dohodek prvo in drugo tožnikov ne presega dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, da pa razpolagata z nepremičnim premoženjem v vrednosti 29.443,59 EUR, torej s premoženjem, katero presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka po določbah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Nadalje je sodišče ugotovilo, da mesečna dohodka tretje tožnika četrte tožnica presegata zakonsko določeni dvakratnih osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je znesek 804,36 EUR.

5. Pritožniki ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino dohodkov oziroma vrednostjo nepremičnega premoženja, s katerim razpolagajo, ne izpodbijajo. V pritožbi očitajo, da sodišče ni upoštevalo, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko ter da so v teku izvršilni postopki oziroma je zoper njih vložena izvršba in zato tretje tožnik in četrta tožnica namesto ugotovljene mesečne pokojnine prejemata zgolj znesek, ki presega minimalno plačo. 6. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZST-1 lahko sodišče oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (družinski člani). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmetnega postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 12.a člena ZST-1).

7. Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov, premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva le v primeru, če stranka ali druge osebe izkažejo opravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 12.a člena ZST-1)1. Na tožečih strankah kot prosilcih za oprostitev plačila sodne takse je torej tako trditveno kot dokazno breme, da bi izkazali opravičene razloge, ki bi sodišču sploh omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju pravno relevantnega materialnega položaja za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev sodnih taks. Tožniki bi zato morali konkretizirano navesti v predlogu za oprostitev, katero je tisto premoženje, s katerim ne morejo razpolagati, hkrati pa tudi, da te nezmožnosti niso zakrivili sami ali njeni družinski člani po lastni volji. V primeru, ko stranka ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu (v sicer formalno popolnem predlogu), ni naloga sodišča, da stranko poziva, naj pojasni s kakšnim premoženjem dejansko razpolaga in ali bi slednjega lahko delno porabila za plačilo takse oziroma zakaj tega ne more.

8. Navedenega bremena pa tožniki niso zmogli, saj so v okviru predloga za oprostitev v zvezi s tem navedli le, da skupaj s hčerko prvo tožnika in drugo tožnice ter dvema mladoletnima otrokoma živijo v isti nepremičnini, obremenjeni s hipoteko sporne kreditne pogodbe, zaradi česar prosijo za taksno oprostitev v celoti, podredno pa delno oziroma predlagajo obročno in odloženo plačilo le te. Tako skope in pavšalne trditve pa po presoji sodišča druge stopnje ne opravičujejo uporabe tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki omogoča, da se določeno premoženje, s katerim naj tožniki ne bi mogli razpolagati, izključi tako, da nima vpliva na ugotavljanje tožnikovega materialnega položaja v postopku s predlogom za oprostitev sodnih taks.

9. Pritožbene trditve, da tretje in četrto tožnika namesto mesečne pokojnine prejemata zgolj znesek, ki presega minimalno plačo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Postopek insolventnosti sam po sebi ne more pomeniti, da je stranka, ki je v takem postopku, že zaradi tega dejstva oproščena plačila sodne takse oziroma, da je njen predlog za oprostitev že samo iz tega razloga utemeljen.

10. Sodišče druge stopnje se zato v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

11. Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sklep I Cpg 408/2020, Sklep I Cp 6/2020.