Jedro

Sodišče v postopku sodnega varstva ne sme samo ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, v okviru dokaznega postopka jih lahko samo preizkusi. Če niso zatrjevane in ugotovljene že v disciplinskem postopku (če je potrebno), to v takem primeru pomeni, da izrek najhujšega disciplinskega ukrepa ni mogoč, če pa je bil izrečen, ni zakonit.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Tožnica sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice ter potem, ko je ugotovilo, da je izrek glede disciplinske odgovornosti tožnice pravilen, spremenilo izrek sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.12.1995 in sklepa sveta tožene stranke z dne 5.1.1996, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, tako, da je tožnici izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. Zato je naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo in ji izplača plače in prispevke od prenehanja delovnega razmerja in vse ostale pravice, kot da bi delala.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno ugotovilo, da niso podani zakoniti pogoji 89. člena zakona o delovnih razmerjih za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Zaradi ravnanja tožnice je nastala toženi stranki velika materialna in moralna škoda, saj ji je padel ugled, s tem pa se je zmanjšala možnost, da bi se pri njej šolali najbolj nadarjeni otroci. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), glede ostalih določb postopka pa izpodbijane sodbe ni preizkušalo, saj revizija ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, vendar je bila zmota v škodo tožnice, ki revizije ni vložila.

Na podlagi ocene dokazov izvedenih v postopku ni pravilen in v skladu z veljavnimi predpisi zaključek, seveda ob upoštevanju določb 28. točke 24. člena Pravilnika o odgovornosti tožene stranke in 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), da je tožnico mogoče spoznati za odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti, ki ji je bila očitana (nekorekten odnos do dijakov), da pa ji ni mogoče izreči najhujšega disciplinskega ukrepa. V 28. točki 24. člena pravilnika tožene stranke je kot hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljen nekorekten odnos do dijakov (množina). Te hujše kršitve v spornem primeru ni mogoče ugotoviti, saj je ves postopek potekal zaradi možnega (in ugotovljenega) nekorektnega odnosa do ene dijakinje (ednina). Nekorekten odnos do enega dijaka pa glede na določbe pravilnika tožene stranke zaradi odsotnosti elementov, ki se zahtevajo za ugotovitev hujše kršitve delovne obveznosti (več dijakov), ne zadošča za ugotovitev hujše kršitve delovnih obveznosti iz naslova nekorektnega odnosa do dijakov.

Tudi utemeljitev sodišča v izpodbijani sodbi o kvalifikatornih okoliščinah ni v skladu z materialnimi predpisi.

Sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da bi bil izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja mogoč samo, če bi lahko ugotovilo, da obstajajo kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR in bi šele ugotovitev takih okoliščin, ki sodijo v dejanski stan kršitve delovnih obveznosti, in ki kažejo na nastanek ali verjetnost nastanka hujših posledic za delodajalca, dala osnovo za izrek najhujšega disciplinskega ukrepa. Ker po mnenju sodišča takih okoliščin ni bilo, ni mogoč izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Tak zaključek nižjega sodišča po mnenju revizijskega sodišča ni v skladu z veljavnimi predpisi. Predvsem sodišče v postopku sodnega varstva ne sme samo ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, v okviru dokaznega postopka jih lahko samo preizkusi. Če niso zatrjevane in ugotovljene že v disciplinskem postopku (če je potrebno), to v takem primeru pomeni, da izrek najhujšega disciplinskega ukrepa ni mogoč, če pa je bil izrečen, ni zakonit. V skladu z materialnimi predpisi tudi ni odločitev sodišča, da bi tožena stranka lahko izrekla najhujši disciplinski ukrep samo, če bi ugotovila kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR. Ta zaključek je v nasprotju z določbo 25. člena pravilnika tožene stranke. Ta določa, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče (obvezno) v vseh primerih ugotovitve hujše kršitve delovne obveznosti. To pomeni, da je tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) vse v pravilniku naštete hujše kršitve delovnih obveznosti opredelila kot take kršitve delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru pa ugotavljanje obstoja kvalifikatornih okoliščin po določbi 89. člena ZDR ni potrebno, saj ne gre za možnost izreka najhujšega ukrepa, ampak za obveznost takega izreka. Pristojen disciplinski organ zato nima možnosti izbire med ukrepi, lahko samo izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbo prvega odstavka 90. člena ZDR, pogojno odloži. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizijsko sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).