Jedro

Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo zagovornika obdolžene sodišče druge stopnje ugotavlja, da za njeno sojenje v nenavzočnosti, po spremembi obtožbe niso bili več izpolnjeni pogoji iz I. odst. 442 čl. ZKP na kar mora paziti po uradni dolžnosti. Na glavni obravnavi, za katero so bili ob začetku sicer izpolnjeni pogoji za sojenje obdolžene v nenavzočnosti, je prišlo do vsebinske spremembe obt. predloga, o čemer se obdolžena ni nikoli izjasnila. S tem je odpadel pogoj za sojenje v nenavzočnosti „da je bila pred tem že zaslišana“ zaradi česar sodišče prve stopnje takrat ne bi smelo zaključiti.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene S. T. se sodba sodišča prve stopnje za to obdolženko razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila, v njenem izreku pod tč. I spoznana za kriva in sicer obdolžena S. T. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ, obdolženi G. G. pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ. Obdolženi S. T. je bila izrečena kazen zapora štirih mesecev, obdolženemu G. G. pa je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo prav tako štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženca sta bila, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojena še na povrnitev stroškov kazenskega postopka, obdolžena S. T. v višini 612,20 EUR, obdolženi G. G. pa v višini 100,91 EUR, oba pa tudi na plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V izreku sodbe sodišča prve stopnje pod II je bil obdolženi G. G. oproščen obtožbe, s katero se mu je očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da po določilih I. odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1.-5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženega, obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolžene S. T. iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi odločbe o obdolženki izrečeni kazenski sankciji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba za to obdolženko spremeni tako, da se ta oprosti obtožbe ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem v nadaljevanju predlaga še, da se sodba sodišča prve stopnje zanjo spremeni vsaj v toliko, da se ji izreče pogojna obsodba.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi zagovornika obdolžene S. T. predlaga, da se ob reševanju te, sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na obdolženki in njenemu zagovorniku posredovano mnenje odgovor ni bil podan.Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene S. T. je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje za to obdolženko razveljaviti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbo, katero je proti sodbi sodišča prve stopnje vložil zagovornik obdolžene S. T. moralo, skladno določilom člena 383 ZKP opraviti tudi njen uradni preizkus. Ta je pokazal, da je sodišče prve stopnje zadnjo glavno obravnavo, vsaj kar se tiče obdolžene S. T. opravilo v nasprotju z določili ZKP, saj za nadaljnje sojenje te v njeni nenavzočnosti, po spremembi obtožbe zanjo, niso bili več izpolnjeni pogoji, ki jih za to zahteva zakon (1. točka I. odstavka 383. člena ZKP). Glavna obravnava je bila torej opravljena brez osebe, katere navzočnost je na njen obvezna, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke I. odstavka 371. člena ZKP, kar že samo po sebi narekuje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, čeprav pritožba navedene kršitve niti ne omenja.

Podatki spisa potrjujejo, da se je proti obdolženi S. T. pričel voditi kazenski postopek po obtožnem predlogu okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 5. 11. 2008, št. Kt/0/895/08, v katerem se ji je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ z izvršitveno obliko, da je tam navedene listine ponaredila na po tožilstvu zatrjevani način ona in jih proti plačilu 200,00 EUR izročila obdolženemu G. G. V zvezi s takšnim očitkom je bila dne 24. 11. 2009 (list. št. ... spisa) zaslišana, ob koncu glavne obravnave pa seznanjena s tem, da se bo ta nadaljevala dne 5. 1. 2010, pri čemer je vabilo nanjo potrdila s podpisom zapisnika. Nanjo obdolžena S. T., tako kot soobdolženi, ni prišla, sodišče prve stopnje pa sprejelo sklep, da se glavna obravnava opravi v njuni nenavzočnosti. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bil ta sklep sprejet pravilno, skladno določilom I. odstavka 442. člena ZKP. Kot rečeno je bila obdolžena S. T. na glavno obravnavo pravilno vabljena, o očitkih obtožbe že zaslišana, prav nič pa ni takrat kazalo na to, da bi bila njena navzočnost na njej nujna. Se je pa zadeva po izvedbi dopolnitve dokaznega postopka spremenila. Tam prisotna okrožna državna tožilka je namreč proti obdolženi S. T. vloženi obtožni predlog spremenila. V nasprotju s prvotnim ji sedaj očita storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ v izvršitveni obliki, da je obdolženemu G. G. pomagala pri storitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ, kar naj bi storila s tem, da mu je proti plačilu izročila v obtožnem predlogu navedene ponarejene listine, katere je priskrbela od neznane osebe. Gre za vsebinsko spremenjeni očitek, s katerim obdolžena S. T. ni bila seznanjena in o njem tudi ni podala zagovora, saj je sodišče prve stopnje z glavno obravnavo v njeni nenavzočnosti nadaljevalo in jo tudi zaključilo. Tega ne bi smelo, saj ni obstajal več pogoj iz že omenjenega I. odstavka 442. člena ZKP, “da je bila pred tem že zaslišana”, ko ji ni bila dana niti možnost, da svoj zagovor o spremenjeni obtožbi morda celo odkloni. Povedano seveda pomeni, da se je takrat pokazalo še nekaj in sicer to, da je bila njena navzočnost na glavni obravnavi ponovno nujna. Te presoje, katero zahteva tudi sodna praksa (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 10. 2008, opr. št. I Ips 391/2008) pa sodišče prve stopnje ni opravilo in s tem, kot je pojasnil že višji državni tožilec v odgovoru na pritožbo kršilo ustavno pravico obdolžene v postopku.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zaradi povedanega potrebno za obdolženo S. T. razveljaviti in v tem obsegu, saj ta odločitev ni v ničemer povezana z izpodbijano sodbo izrečeno obdolženemu G. G., vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se, saj za to ni potrebe, sodišče druge stopnje ni spuščalo v utemeljenost ali neutemeljenost zatrjevanj v pritožbi obdolženkinega zagovornika. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno kršitev in po zaslišanju obdolženke ter ponovitvi doslej izvedenih, pa tudi morebiti novih dokazov, o zadevi znova presoditi. Šele takšen postopek bo omogočil zanesljivo in pravilno odločitev o spremenjeni obtožbi državnega tožilstva proti obdolženki.