Up-220/99

6. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo dr. B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Ž. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1992/98 z dne 21. 4. 1999 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 411/96 z dne 16. 9. 1998 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni sodbi, izdani v pravdi, v kateri sam ni sodeloval niti kot stranka niti kot intervenient. Za pravdo naj bi bil izvedel v službi pri toženi stranki šele po pravnomočnosti in po izteku roka za vložitev revizije. Navaja, da je z izpodbijanima sodbama stanovanje, ki ga zaseda sam s svojo družino, dodeljeno tožnici D. D. Tožena stranka Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, Ljubljana (v nadaljevanju: Agencija) je namreč po izpodbijanih sodbah tožnici dolžna izstaviti sklep o dodelitvi prav tega stanovanja. Sklepa Agencije, ki sta se glasila nanj in s katerima mu je bilo isto stanovanje predhodno dodeljeno, pa sta bila z izpodbijanima sodbama razveljavljena. Izpodbijani sodbi naj bi tako odločili o stanovanju ustavnega pritožnika, ne da bi mu bila dana možnost sodelovanja v pravdi. Meni, da mu je bilo tako z izpodbijano pravnomočno sodbo odvzeto stanovanje, ne da bi mu bila dana elementarna civilizacijska možnost, da bi sploh kaj povedal v obrambo svojih pravic.

2.Pritožnik zatrjuje, da so mu bile v smislu 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zatrjuje kršitev načel pravne in socialne države (2. člen Ustave), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

3.Izpodbijani odločbi naj bi imeli za posledico, da mora štiričlanska družina ustavnega pritožnika na cesto, ne da bi jim bila dana možnost, da zinejo eno samo besedo. Po pritožnikovi oceni bi tudi Ustavno sodišče, kolikor te ustavne pritožbe ne bi sprejelo, ali bi jo zavrglo, kršilo pritožnikovo pravico iz 23. člena Ustave. Ker meni, da obstaja nevarnost izvršitve izpodbijanih sodnih odločb in s tem nevarnost deložacije, predlaga zadržanje izvršitve izpodbijane pravnomočne sodne odločbe do dokončne odločitve o zadevi.

4.Pritožnik meni, da ustavna pritožba izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, ker nima možnosti vložiti nikakršnega pravnega sredstva zoper izpodbijani odločbi. V pravdi mu namreč ni bi bila dana možnost biti stranka niti stranski intervenient. Tudi, če bi bil v pravdi imel položaj stranke, gre po njegovem mnenju za položaj iz drugega odstavka 51. člena ZUstS, saj naj bi tožeča stranka že grozila z izvršbo. Pritožnik je s kasnejšo vlogo tudi pojasnil, da predloga za obnovo postopka ni vložil. Meni, da je problem neustavnosti izpodbijanega pravdnega postopka ravno v tem, ker mu ni bilo dano, da bi bil stranka. Nekdo, ki ni stranka, pa ne more vlagati predloga za obnovo postopka.

5.Ustavno sodišče je v tej zadevi vpogledalo tudi pravdni spis. Ugotovilo je, da je tožena stranka Agencija vložila revizijo, ustavni pritožnik pa za tem prijavil stransko intervencijo. O reviziji tožene stranke Agencije še ni bilo odločeno.

B.

6.Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa ZUstS, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če jo je vložila neupravičena oseba (tretja alinea prvega odstavka 55. člena ZUstS). Ustavna pritožba je torej dopustna le, če jo vloži upravičena oseba.

7.Upravičena oseba pa je tisti, ki zatrjuje, da mu je bila s posamičnim aktom subjektov iz prvega odstavka 50. člena ZUstS kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina, kar med drugim predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, ali za osebo, na katero se zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka odločbe razteza rezultat postopka. Glede na navedeno je aktivna legitimacija za vložitev ustavne pritožbe lahko podana, če jo vloži oseba, na katero se zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka odločbe razteza rezultat postopka, četudi ta oseba ni bila stranka v postopku ali v njem celo ni sodelovala kot intervenient.

8.Po določbi 51. člena ZUstS pa se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. V zvezi s to določbo Ustavno sodišče zahteva le izčrpanje vseh učinkovitih pravnih sredstev, zato se pred vložitvijo ustavne pritožbe vedno ne zahteva izčrpanja obnovitvenega postopka. V danem primeru pa iz navedb ustavnega pritožnika izhaja, da sam ocenjuje, da se nanj razteza pravni učinek izpodbijane pravnomočne sodbe, ni pa mu bila dana možnost udeležbe v tej pravdi, ker s pravdo ni bil ustrezno seznanjen. Ustavno sodišče je ocenilo, da je v teh okoliščinah glede na razloge, ki jih uveljavlja ustavni pritožnik, predlog za obnovo postopka po 2. točki 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in naslednji - v nadaljevanju: ZPP-77) v roku iz 2. točke prvega odstavka 423. člena ZPP-77 lahko učinkovito pravno sredstvo in to tako v primeru, ko bi glede na tožbeni zahtevek sam moral biti nujni sospornik (pa to ni bil), kot tudi če bi mu glede na tožbeni zahtevek šel položaj enotnega sospornika. Če se razteza pravni učinek sodbe na intervenineta, ima ta namreč položaj enotnega sospornika. Intervenient s takšnim položajem pa lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, katere se do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot interveninet (209. člen ZPP-77). Kolikor pa gre ustavnemu pritožniku glede na tožbeni zahtevek le položaj stranskega intervenienta, bi bila v teh okoliščinah poleg vprašanja dovoljenosti predloga za obnovo lahko sporna tudi njegova aktivna legitimacija za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. O vseh teh vprašanjih bi ob upoštevanju ustavnih standardov poštenega sojenja lahko predhodno odločalo redno sodišče v postopku za dovolitev obnove. Ustavno sodišče pa ne odloča na prvi stopnji, kadar obstaja možnost odprave zatrjevane kršitve pred rednim sodstvom.

9.Ustavni pritožnik je navedel, da predloga za obnovo postopka ni vložil. Ker v tej zadevi niso bila izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS), je Ustavno sodišče to ustavno pritožbo zavrglo. Na takšno njegovo odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da o vloženi reviziji Agencije še ni bilo odločeno. Istočasno je Ustavno sodišče tudi ocenilo, da ne gre za primer iz drugega odstavka 51. člena ZUstS. Zgolj na podlagi izpodbijanih sodb namreč do deložacije ustavnega pritožnika ne bi smelo priti. Izrek izpodbijanih sodb se namreč tako ne glasi. Zato ni podan že procesni pogoj, da bi z izvršitvijo nastale za pritožnika nepopravljive posledice. V presojo obstoja drugih pogojev iz drugega odstavka 51. člena ZUstS se zato ni bilo treba spuščati.

10.Po 58. členu ZUstS je zadržanje izvršitve izpodbijane sodne odločbe možno le ob istočasnem sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. Ker je bila ta ustavna pritožba zavržena, odločanje o zadržanju tudi ni potrebno.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude