Jedro

ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2015 in da še traja do 31. 12. 2015 na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) za določen čas z dne 17. 7. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter ga za čas od 1. 8. 2015 dalje prijavi v evidenco pri ZPIZ in mu od 1. 8. 2015 dalje obračuna in izplača nadomestilo plače s pp. Toženi stranki je tudi naložilo,da tožniku za čas od 20. 7. 2015 do 31. 7. 2015 obračuna 407,75 EUR bruto plače ter po odvodu davkov in prispevkov izplača 310,85 EUR neto s pp, izplača potne stroške 41,76 EUR s pp in stroške prehrane med delom 24,48 EUR s pp ter mu povrne stroške postopka 272,59 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je tožnik tožbo vložil 4. 9. 2015. Pisanje z dne 4. 9. 2015 je sodišče označilo kot „laična tožba“ in pri tem ni jasno, kakšna je bila, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik meni, da pisanja z dne 4. 9. 2015 ni mogoče označiti za laično tožbo, saj pisanje ne vsebuje nobenega zahtevka in nobenih dokazov (kršitev prvega odstavka 180. člena ZPP) in ga zato ni mogoče šteti niti kot nepopolno tožbo. Sodišče je to pisanje obravnavalo kot tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ, za katero je predpisan prekluzivni rok 30 dni. Takšna tožba pa je bila vložena šele 28. 9. 2015, torej po poteku prekluzivnega roka. Iz sodbe tudi ne izhaja, ali je sodišče ravnalo tako, kot predpisuje ZPP za nepopolne vloge, ali je bil tožnik pozvan na dopolnitev vloge in v kakšnem roku, kdaj je rok iztekel in kdaj je tožnik vlogo dopolnil. Tožena stranka nadalje navaja, da sporazum res ni bil sklenjen v pisni obliki, vendar so to okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi tožena stranka morala tožniku omogočiti zagovor. Tožena stranka je te okoliščine zatrjevala z namenom, da jih bo sodišče ugotovilo v sodbi, jih dokazno ocenilo in materialnopravno opredelilo, česar pa sodišče ni storilo. Tožena stranka je zatrjevala in z izpovedbami strank ter prič dokazala, da je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in pri tem izjavil, da nima več namena delati, da se ga lahko kar odjavi, s čimer je tožena stranka soglašala. V takšni situaciji pa je neutemeljeno delodajalcu naložiti, da tožniku omogoči še zagovor. Zato je zmoten zaključek v sodbi, da niso bili izpolnjeni formalni pogoji za zakonitost odpovedi PZ. O vsem navedenem sodba nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi navaja, da ji je bila izpodbijana sodba vročena po pooblaščenki 4. 1. 2016, pri čemer je bilo v sodbi izrečeno, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. Toda istočasno je sodišče tudi izreklo, da tožniku delovno razmerje traja le do 31. 12. 2015. Tako sta si I. in II. točka izreka sodbe v nasprotju, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje v sodbi sploh ni obrazloženo, kako je sodišče prišlo do zneskov, ki jih je naložilo toženi stranki v plačilo. Manjka torej obrazložitev in ker ni razlogov o odločilnih dejstvih, pritožba zoper višino naložene obveznosti sploh ni mogoča. Res je sicer, da je tožnik za 4 dni prišel na delo. Vendar je sodišče prezrlo dejstvo, da je delal le 3 dneve, četrti dan pa se je le prikazal in povedal namen, da ne bo več delal. Do tega se sodišča prve stopnje v sodbi ni opredelilo, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Enako velja za potne stroške in za prehrano med delom. Posledično vsemu navedenemu je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oz. podredno da tožbeni zahtevek zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točko, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zato je sodba tudi ustrezno obrazložena.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede pritožbenih navedb v zvezi z „laično tožbo“ ter „nepopolno tožbo“. O tem vprašanju se je prvostopno sodišče ustrezno izjasnilo v 4. točki obrazložitve in pravilno navedlo razloge, zaradi katerih tožbe ni zavrglo in jo je štelo kot pravočasno vloženo. Sicer pa je imela tožena stranka možnost vpogledati v spis in bi tako tudi sama lahko ugotovila, kako je sodišče obravnavalo tožnikovo vlogo z dne 4. 9. 2015, kakšne roke je postavilo za popravo ter ali je bila tožba tudi pravočasno popravljena. Tako je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožnik neposredno na sodišču 4. 9. 2015 vložil vlogo z naslovom „Tožba zoper delodajalca“, v kateri je tožnik zapisal, da je „približno 7. 8. dobil priporočeno pošto o enostranski prekinitvi pogodbe o zaposlitvi“, zaradi česar je sodišče utemeljeno lahko štelo in tako tudi opredelilo, da gre za spor zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in denarnih zahtevkov iz tega naslova. V zvezi s slednjim zahtevkom je tožnik v omenjeni vlogi tudi zapisal, da za obdobje od 20. 7. do 31. 7. ni dobil plače oz. nadomestila zaradi bolniške. Sodišče je takšno vlogo štelo za nerazumljivo in nepopolno ter je zato na podlagi 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) ter na podlagi člena 105 in 108 ZPP izdalo sklep z dne 8. 9. 2015, v katerem je bil tožnik pozvan, da v 8 dneh tožbo popravi. Obenem je bil skladno s 36. členom ZDSS-1 poučen o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je dejansko zaprosil za brezplačno pravno pomoč, o čemer je bila pri Delovnem sodišču v Mariboru izdana odločba opr. št. Bpp 242/2015 z dne 21. 9. 2015. V tej odločbi je bila tožniku za nudenje brezplačne pravne pomoči določena odvetnica A.A. iz B., ki ji je bila odločba vročena 22. 9. 2015. Zato je šele po tem dnevu začel teči rok za popravo tožbe. Odvetnica je 22. 9. 2015 sodišče zaprosila za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, da bo lahko stopila v kontakt s stranko in pridobila njeno pooblastilo. Sodišče je prošnji ugodilo in rok za popravo tožbe podaljšalo za nadaljnjih 8 dni. Rok se je iztekel 2. 10. 2015. Tožnikova odvetnica je še pred iztekom roka (28. 9. 2015) sodišču poslala dopolnitev tožbe. Tako je prvostopno sodišče na podlagi člena 108/4 ZPP štelo, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena, torej 4. 9. 2015. Ker je tožnik „odpoved PZ“ prejel 7. 8. 2015, je bila tožba na podlagi člena 200/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) vložena znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej pravočasno. Zato prvostopno sodišče tudi ni imelo zakonitih razlogov za zavrženje tožbe in se je spustilo v obravnavanje zadeve po vsebini. Iz istih razlogov je tudi neutemeljen predlog tožene stranke, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže. 7. Neutemeljen je nadaljnji očitek tožene stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obravnavalo vse trditve tožene stranke, da je listino z dne 3. 8. 2015 z naslovom „Odpoved pogodbe o zaposlitvi“ (priloga B2) mogoče šteti kot sporazumno prenehanje PZ, kot izredno odpoved PZ, ker tožnik 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca ali kot redno odpoved PZ zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. O vseh teh možnostih se je sodišče prve stopnje jasno in argumentirano opredelilo in svojo določitev tudi ustrezno obrazložilo, kot izhaja iz 5. do 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje takšni argumentaciji in je na tem mestu ne ponavlja. Dodaja pa še, kot sledi v nadaljevanju.

8. ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje PZ. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved PZ. Za vse tri načine prenehanja PZ je določena obličnost, t.j. v pisni obliki (člen 81/2, člen 87/1 ZDR-1). Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti tudi podpisan s strani obeh strank. Odpoved toženke z dne 3. 8. 2015 ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Prav tako odpovedi PZ z dne 3. 8. 2015 ni mogoče šteti kot izredno odpoved PZ oz. bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 85/2 ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi tožniku podala pisno seznanitev z očitanimi kršitvami. Prav tako tožniku tudi ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu sicer res ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. O morebitnem obstoju takih okoliščin tožena stranka v postopku pred prvostopnim sodiščem tudi ni zatrjevala in je zato njene navedbe v zvezi s tem potrebno šteti kot pritožbeno novoto (člen 337/1 ZPP). Končno obravnavane odpovedi PZ tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi PZ zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno s členom 87/2 ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved PZ oz. v njej o poskusnem delu sploh ni nobenega zapisa.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da v izpodbijani sodbi ni nobene obrazložitve o zneskih, ki jih je sodišče naložilo toženi stranki v plačilo in ki se nanašajo na plačilo plače, stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane na delu, vse za obdobje od 20. 7. do 31. 7. 2015. Tožnik je omenjeni denarni zahtevek zneskovno postavil in obrazložil v II. točki dopolnitve tožbe. Tožena stranka se o tem zahtevku niti v odgovoru na tožbo (razen pavšalnega prerekanja) niti kdaj kasneje do konca naroka za glavno obravnavo ni izjasnila in mu tudi ni argumentirano nasprotovala. Zato je sodišče prve stopnje postavljenim denarnim zahtevkom utemeljeno ugodilo. Skladno s členom 214/1, 2 ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, priznanih dejstev pa tudi ni treba dokazovati. Sicer pa se je glede pritožbene navedbe, da je tožnik štiri dneve prišel na delo, vendar je delal le 3 dni (kar se nanaša na zahtevek v zvezi s stroški prehrane in prevoza), prvostopno sodišče pravilno opredelilo in obrazložilo, da je tožnik za obdobje štirih dni nesporno prišel na delo in mu za te dneve pripadajo tudi stroški v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Na podlagi 50. in 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo (Ur. l. RS, št. 108/2005 s sprem.) namreč delavcu pripada povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo ter z dela za dneve prisotnosti na delu (ali delavec te dneve opravlja delo ali ne, na obravnavano pravico ne vpliva - lahko pa na druge pravice).

10. Ker tožena stranka v sporu ni uspela, ji je prvostopno sodišče na podlagi člena 154 ZPP pravilno naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške, ki jih je sodišče tudi pravilno odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.