Jedro

Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012, reintegracijski in reparacijski zahtevek oziroma zahtevek na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži, da tožnici povrne vse stroške postopka oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotuje zaključku sodišča v točki 6. obrazložitve, da naj bi tožena stranka omogočila tožnici zagovor pred podajo izredne odpovedi in jo pred zagovorom seznanila s konkretnimi očitanimi ravnanji ter ji omogočila primeren rok za pripravo na zagovor. Tožnica se je s konkretnimi očitki seznanila šele na sodišču in to celo potem, ko je bila že zaslišana. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj je sodišče to pravico tožnici odvzelo, dalo ji je sicer možnost, da je podala navedbe v zvezi s pripravljalno vlogo in z izjavami prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ni pa ji dalo možnosti, da bi se v zvezi s tem tudi izpovedala. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka in nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo priče A.A., katere zaslišanje je predlagala tožnica pravočasno. Priča je namreč podala izjavo, v kateri je zanikala trditve o domnevnem trpinčenju in ocenila odnos tožnice do zaposlenih kot zelo pozitiven. Navaja, da je izredna odpoved tudi prepozna. Napačen je zaključek sodišča, da tožena stranka glede domnevnih ravnanj tožnice pred 22. 11. 2012, ko je opravila prve pogovore z zaposlenimi, ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje se je do izpovedi priče B.B., da je obvestila vodstvo (C.C. in D.D.) ob svoji odpovedi, sploh ni opredelilo, kar pomeni, ali da priča B.B. laže ali pa govori resnico o tem, da naj bi že ob svoji odpovedi C.C. in D.D. obvestila o domnevnih ravnanjih tožnice. Glede na navedeno je subjektivni rok za podajo odpovedi tožnice potekel 30 dni, od seznanitve z domnevnimi razlogi za izredno odpoved, torej v novembru 2011 in je zato odpoved že iz tega razloga prepozna in nezakonita. Sodišče se tudi pri presoji okoliščin in interesov v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR ni vsebinsko opredelilo do teže domnevnih kršitev in okoliščin, v katerih naj bi bile storjene, niti do trditev tožnice, da je kumuliran promet poslovalnice E, F. za poslovno leto 2012 bil glede na zastavljen plan s strani podjetja med najboljšimi v Sloveniji. Zastavlja se vprašanje, kako bi lahko poslovalnica dosegala tako dobre rezultate s slabim vodenjem in z zaposlenimi, ki so na delovnem mestu trpinčeni. Nobena priča ni izpovedala, da bi kadarkoli bila deležna kakršnekoli sankcije od tožnice, čeprav naj bi se tožnice domnevno bale prav zaradi domnevne grožnje s sankcijami. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tega, da naj bi tožena stranka očitno vedela za domnevno ravnanje tožnice že od oktobra 2011, a je ni z ničemer sankcioniralo, saj tožena stranka ni smatrala, da naj bi šlo za trpinčenje in tudi dejansko ni šlo za nobeno trpinčenje, temveč le za dosledno zahtevanje s strani tožnice, da zaposlene upoštevajo navodila delodajalca in da pravilno opravljajo svoje obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi. Tožnica še poudarja, da je iz izpovedi prič zaznati, da so bile same povsem nekritične do lastnih kršitev obveznosti iz pogodb o zaposlitvi. Vse kaže torej na to, da je tožnica delo dobro opravljala, vse od zaposlitve dalje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi imelo domnevno ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika, saj se sodišče niti ni opredelilo do tega, kateri so vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi ga domnevno storila tožnica. V nadaljevanju pritožbe tožnica povzema izpovedi tožnice v zvezi z evidentiranjem odhodov na wc in pitje vode ter izpovedbi prič G.G., C.C., D.D., H.H., I.I., J.J.. Sklicuje se tudi na pisne izjave priče K.K., iz katere izhaja, da kar se tiče evidentiranja odhodov zaposlenih na wc meni, da s tem delavke niso bile oškodovane, in so ta predlog one in tudi druge zaposlene podpirale. Vztraja, da navodilo, da se je treba pri odhodu na wc in na pitje evidentirati, povprečno razumna oseba lahko razuma le tako, da je potrebno evidentiranje in ne da je odhod na wc in pitje prepovedano. Še posebej glede na to, da so zaposlene tudi dejansko hodile tako na wc kot piti in obenem niso izpovedale, da bi bile zato sankcionirane. Iz izvedenih dokazov torej izhaja, da je tožnica uvedla enak ukrep, kot se je izvajal v drugih poslovalnicah tožene stranke. Poleg teh zahtev in navodil tožene stranke v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je podpisal prokurist D.D., iz točke 4 izhaja, da je obvezno evidentiranje vsakega odmora. Glede na to je očitno neutemeljeno, da je tožnica dobila odpoved zaradi odredbe o evidentiranju odhodov na wc ali pitja, saj je šlo za upoštevanje navodil tožene stranke in za vpeljevanje utečene prakse iz drugih poslovalnic. Šlo je za ustaljeno prakso pri toženi stranki, do tega pa je prišlo zaradi zlorab s strani delavk, kar je tožnica po sami pogodbi o zaposlitvi bila dolžna nadzorovati in take zlorabe tudi preprečiti.

Neutemeljen je očitek sodišča tožnici, da naj bi se je priče zaposlene v poslovalnici, z izjemo G.G. in K.K. bale, to pa zato, ker sta kot sta sami izpovedali njeni prijateljici. Priče niso vedele povedati prav nič konkretnega o tem, zakaj naj bi se tožnice bale in ali naj bi imele zato sploh kakšen utemeljen razlog. Izpovedi so popolnoma meglene in nekonkretne. Opisati niso znale niti enega konkretnega dogodka.

V zvezi z očitkom glede petja tožnica poudarja, da sodišče sploh ni ocenilo izpovedi tožnice, iz katere izhaja, da tožnica ni naložila zaposlenim, da morajo peti, temveč so se zaposlene same odločile, da bodo pele. Meni, da v vsakem primeru povprečno razumnemu človeku petje, ki so ga same predlagale delavke ne more predstavljati ponižanje in sramotitve.

V točki 12. obrazložitve sodišče očita tožnici, da naj bi tožnica nepravilno izvajala preverjanje, ali zaposlene poznajo načrt prodaje in doseganje prodaje. V zvezi s tem je tožnica izpovedala, da je za prodajalke pomembno, da poznajo ves čas podatke o prometu, zaradi tega, da vedo kakšen cilj imajo tisti dan in koliko manjka do izpolnitve cilja. Prav tako je normalno, da so se o delovnem planu na koncu dneva pogovarjale v garderobi, ker je to to, kar počnejo in ker je konec dneva, se o tem pogovarjajo. Tožnica je tudi navedla, da morajo podatke o prometu zaposleni poznati po navodilih podjetja. Večkrat se je zgodilo, da je kdo od nadrejenih preverjal pri zaposlenih, če promet poznajo, pogosto je to preverjala tudi tožnica in v veliko primerih se je zgodilo, da zaposlene tega niso vedele, ker so pozabila, ali so pozabile pogledati, nikoli pa ni bilo zaradi tega nobene sankcije. Prav tako se nihče zaradi tega ni počutil prestrašen ali napet. Priči D.D. in H.H. sta potrdila, da so podatki o prometu obešeni na oglasni deski. H.H. je tudi izpovedala, da se nepoznavanje prometa ni sankcioniralo. Tožnica meni, da je vsekakor imela pravico in dolžnost preveriti, ali zaposlene vedo, ali je bil dnevni plan izpolnjen. Iz njihovih izpovedi pa je očitno, da tega niso vedele, čeprav je bila to njihova obveznost. Tožnica je torej zahtevala, da zaposlene izpolnjujejo obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar nikakor ne more predstavljati mobinga. Neživljenjsko je tudi stališče sodišča, da naj bi predstavljalo trpinčenje to, da jih je o tem spraševala med preoblačenjem v garderobi, nekaj minut po poteku delovnega časa.

V točki 13. obrazložitve sodišče očita tožnici, da je na sestanku dne 20. 9. 2012 zaposlenim razdelila test, ki se je nanašal na delovanje in poslovanje poslovalnice, pri čemer naj bi bil vprašljiv način izvedbe, ker naj tožnica ob testu ne bi podala nobenega navodila oziroma pojasnila, kaj je namen testiranja in ker so morali zaposleni na te zapisati svoje ime in priimek. Zaključki sodišča so protispisni. Tožnica je v zvezi s tem izpovedala, da je bil namen testa, da se spet vsi spomnijo, katere so tiste stvari, ki jih morajo znati oziroma vedeti o poslovalnici. Na vprašanje, ali je kdo naročil, da morajo takšen test izvesti je tožnica odgovorila, da je bilo priporočeno na sestanku z vodji poslovalnic v L.. Test tudi ni imel nobenih posledic, namenjen je bil zaposlenim in ne tožnici. Na koncu je teste pogledala, kje je kdo in vsakemu zaposlenemu tudi povedala. Iz navedenega izhaja, da je absolutno napačen zaključek sodišča, da naj bi šlo za nadlegovanje zaposlenih in da naj bi bil test sam sebi namen. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi zaslišanih prič (G.G., H.H.., J.J., M.M., K.K.) iz katerih izhaja, da reševanje testa ni bilo nič posebnega.

Glede predstavitve dela drugih oddelkov sodišče očita v obrazložitvi (točka 14), da naj bi podobno, kot velja za pisanje testa veljalo tudi za izvajanje predstavitev dela drugih oddelkov. Tudi v teh primerih namen predstavitve zaposlenim ne bi bil pojasnjen. Zaključek sodišča je protispisen. Tožnica je glede predstavitev izpovedala, da je bil namen predstavitev v učenju. Iz izpovedi prič tudi izhaja, da so se po kratkih izobraževanjih počutile bolj sproščeno in so z veseljem stopile do stranke, da so predstavitve izdelkov iz drugih oddelkov pripomogle k temu, da bi vsi v poslovalnici bolje poznali asortiman izdelkov. Iz navedenih izpovedi izhaja, da je tožnica uvedla te predstavitve zaradi povečanja znanja o ponudbi poslovalnice in da so se predstavitve zaradi uspeha med zaposlenimi večkrat ponovile in torej nikakor ne gre za kakršnokoli trpinčenje.

V točki 15 obrazložitve sodbe sodišče očita tožnici, da naj bi imela neprimeren odnos pri opravljanju dela do nekaterih vodij oddelkov. J.J. naj bi tožnica ignorirala in se nanjo ni upala obračati z vprašanji, zato naj bi iskala odgovore pri vodij drugih poslovalnic. Takšen odnos naj bi pričo pripeljal do tega, da naj bi odšla v bolniški stalež. J.J. je tudi izpovedala, da naj bi sprejela službo v E. zaradi težkih razmer na področju zaposlitev, kar pa je laž, saj je tožnica jasno izpovedala, da je J.J. imela možnost zaposliti se v poslovalnici v N., kar pa je J.J. zamolčala. Iz navedenega izhaja torej, da se J.J. očitno ni tako slabo razumela s tožnico, kot sedaj trdi. Izpoved J.J. je tudi neverodostojna, ker ni vedela izpovedati, da naj bi bil kdorkoli kadarkoli sankcioniran. Prav tako je J.J. kategorično zanikala, da bi ona kontaktirala pričo H.H. v zvezi s prijavo, čeprav je priča H.H. vztrajala, da jo je v zvezi s tem kontaktirala prav J.J..

V točki 16 obrazložitve sodišče očita tožnici, da naj bi bilo podobno kot z J.J. tudi v razmerju do B.B.. B.B., priča C.C. in tožnica naj bi potrdili, da naj bi bilo med B.B. in tožnico kar nekaj zapletov. Tožnica naj bi potrdila, da je predstavljala izdelke na oddelku igrač, ki ga je tedaj vodila B.B.. Pri tem naj bi bil njen izključni namen, da so izdelki postavljeni smiselno za stranke in je vse vizualno urejeno. B.B. je izpovedala, da je do spremembe postavitve prišlo v njeni odsotnosti, kar naj bi pomenilo, da tožnica glede postavitve izdelkov ni komunicirala z B.B.. Tožnica je izpovedala, da namen spreminjanja postavitve izdelkov vsekakor ni bil poniževanje B.B., temveč da so izdelki postavljeni smiselno za stranke. Priča B.B. je izpovedala, da so za vsak oddelek prihajale tako imenovane O. novičke, v vsaki je bilo posebej napisano, kaj naj se novega naredi, kam naj se kakšna stvar izpostavi in kot vodja se je morala O. novičk držati. Priča C.C. pa je izpovedal, da je bila postavitev artiklov za večino stvari, vsaj na drogeriji določena s placirnig listo.

Glede posla s kupcem P. sodišče očita tožnica, da naj bi bilo očitki tožene stranke dokazani. B.B. naj ne bi bila pristojna za odobritev dodatnega popusta kupcu P., zato naj bi se s tem predlogom obrnila na tožnico, ki naj bi B. odslovila. Od tožnice naj bi se pričakovalo, da bi se sama obrnila na nadrejenega C.C. in z njim uredila glede odobritve ali neodobritve popusta. Ker naj tožnica ne bi takoj odreagirala, naj bi se B.B. obrnila neposredno na C.C., ki naj bi nato odobril dodatni popust. Tožnica bi se morala obrniti na C.C., ne pa da je predlog B.B. avtomatično zavrnila. Tožnica je v zvezi z podjetjem P. izpovedala, da je podjetje P. že nekaj let za vsak božič kupovala igrače pri toženi stranki, prej v stari poslovalnici, sedaj v F., tedaj B.B. ni delala in jih je po oddelku peljala tožnica in jim svetovala. Tožnica je B.B. predala vse, kar so tisti dan dorekli, popust pa ni bil v pristojnosti tožnice. Tožnica sama ni mogla dati popusta, temveč se je morala obrniti na vodjo prodaje C.C., ki tudi ni mogel odobriti tega, temveč je rabil odobritev iz Nemčije, kar ni bilo nagajanje, temveč normalen postopek dela. Priča C.C. je izpovedal, da je vedno moral odobriti popust za višje zneske, kot vodja prodajnega področja in da v zvezi s tem konkretnim naročilom B.B. ni ničesar omenjala, da bi imela kakšne težave s tožnico, niti obratno.

Iz točko 18 obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče očita tožnici, da je bila B.B. v poslovalnico F. premeščena v avgustu 2011 in da planiranega dopusta v drugi polovici avgusta 2011 ni mogla izkoristiti, tako da je letni dopust lahko koristila le v prvi polovici septembra, posledica tega pa je bila, da je njena družina odšla ločeno na dopustovanje. Dokazni zaključek sodišča je protispisen, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je začela B.B. delati v F. šele septembra 2011 in ne avgusta 2011, pred septembrom 2011 pa tožnica sploh ni bila pristojna za odobritev njenega dopusta. V odpovedi tožnice izhaja, da je imela B.B. dopust planiran še kot vodja poslovalnice, v dogovoru z C.C., zaradi zapiranja poslovalnice E. in spremembe tega, da pride v F. kot vodja igrač, je imela v tistem času s strani podjetja določeno prepoved dopusta in tožnica ni mogla odobriti drugače, C.C. jo je prav tako zavrnil. B.B. je glede dopusta izpovedovala protislovno in je spreminjala izjave, najprej je trdila, da je bila v času kolektivnih dopustov premeščena v F., nato pa naj bi vodja imela druge zahteve po dopustu, ravno v istem terminu, zato naj bi kot prišlek rekla, da bo prišla na vrsto v tretjem krogu. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je B.B. začela delati v F. v septembru 2011, torej tožnica ni mogla imeti ničesar zraven pri odobriti njenega dopusta.

V točki 19 obrazložitve sodišče očita tožnici spreminjanje razporeda dela. Kot vodja poslovalnice je imela pravico in dolžnost organiziranja dela zaposlenih, vendar je bila ta naloga prvenstveno podeljena vodji oddelkom. Tožnica naj bi spremenila razpored dela, B.B. pa naj razlogi za to ne bi bili znani. Od vodje se pričakuje, da bo z vodji na nižjih nivojih ustrezno komuniciral in jim posredoval ustrezne informacije. Sprememba razporeda reda, ki jo pripravi vodja na nižjem nivoju in ki je usklajena tako s potrebami iz delovnega procesa kot tudi željami delavcev, ne bi bila takšna stvar, za katero se pričakuje, da vodja o razlogih za spremembo obvesti tistega, ki je razpored pripravil, ali pa za te naloge razreši vse vodje in jo prevzame sam. Tožnica je v zvezi s tem izpovedala, da je hierarhija vodenja poslovalnice: vodja poslovalnice, namestnik, dokler ga je imela, nato pa vodja oddelkov in nazadnje prodajalke. Če se je dalo delo skupini je vodja oddelkov odredila, katere prodajalke bodo to opravile in katera bo odgovorna zato, da se to izpelje. To je bilo v pristojnosti z vodjo oddelka in tudi vodje poslovalnice. Vsak oddelek ima samo enega vodja, ta vodja dela samo eno izmeno, odprti pa so 7 dni na teden.

V točki 20 obrazložitve sodišče očita tožnici, da je predstavljajo neustrezno ravnanje tožnice, da B.B. ni napotila na sestanek vodij igrač. Nepravilno naj bi bilo, da se je tik pred sestankom odločila, da na sestanek ne bo odšla, namesto vodje oddelka igrač pa je poslala tja drugo delavko, kar naj ne bi bilo primerno, pri tem pa naj bi bilo nepomembno ali so bili razlogi za na sestanek "ne bom šla" subjektivni ali objektivni. Sodišče nato celo zaključuje, da naj bi bila posledica ravnanja tožnice, da naj bi B.B. zbolela in zaradi nevzdržnih razmer prekinila delovno razmerje pri toženi stranki. Dejstvo, ki ga je tožnica zatrdila in ga tožena stranka ni prerekala je, da ji je B.B. dala odpoved, ker je zbolela za možganskim tumorjem, pri čemer je povsem nezaslišano, da sodišče obtožuje tožnico, da naj bi bila kriva, da je dobila možganski tumor. Povsem jasno je, da tožnica ni mogla nikakor B.B. povzročiti epilepsije in se je B.B. torej zlagala, da je zdravilo Keppra jemala zaradi tožnice, kar je B.B. trdila. Sodišče se je postavilo v vlogo vodje poslovalnice s tem, ko odloča, kdo bi moral iti na sestanek, tožnica ali B.B. ali kdo drug, kar je povsem nespremenljivo. Pomembni so razlogi zakaj je tožnica na sestanek poslala drugo delavko. Menila je, da je najbolj smiselno, da se o samih artiklih učijo tiste, ki dejansko potem na koncu prodajajo. Zakaj bi to pomenilo trpinčenje je tožnici nedoumljivo.

V zvezi z domnevnim konfliktom v skladišču tožnica ni vedela ne za konkretni dogodek, ne za udeležene osebe. Povedala je, da so imeli veliko pogovorov o delu v skladišču. V točki 22. obrazložitve sodišče podaja še naslednje očitke zoper tožnico in sicer v zvezi s stimulacijo, podaljševanjem pogodb o zaposlitvi, video-nadzorom, priviligiranjem študentov in uporabo stopnic. Sodišče glede stimulacije protispisno zaključuje, da naj bi priče izpovedale, da naj bi tožnica na enem izmed sestankov izpostavila, da se ji nihče ne zahvali zato, da je dobil stimulacijo. Dalje sodišče očita tožnici, da naj bi razgovore z zaposlenimi glede podaljševanja pogodb o zaposlitvi vodila neprimerno. Tudi ti zaključki sodišča so protispisni. V zvezi s tem, je tožnica izpovedala, da je šlo za predlog in predajo informacij o podaljšanju, da je ta pogovor v takem primeru stresna situacija za zaposlenega, ki pride na pogovor negotov, nihče ni siguren, da bo dobil podaljšano pogodbo. Tožnica na tak način ni ravnala, saj je to občutljiva stvar, od tega je odvisno njihovo življenje. Po strokovnih kriterijih se je odločila, koga bo predlagala za podaljšanje pogodbe in koga ne. Že sama informacija o nepodaljšanju pogodbe je za človeka tako negativna, da je poskušala to vsaj nekoliko omiliti in je vsakemu razložila zakaj. Nikoli ni delavec ostal brez obrazložitve. Sodišče je izpoved priče M.M. le delno povzelo tako, da je zamolčalo, da je priča izpovedala, da je bila trikrat na razgovoru pri tožnici v zvezi s podaljšanjem pogodbe in da je zadnjič tožnica rekla, da bo potekla pogodba, da naj gre z njo v pisarno in da je takrat dobila pogodbo za nedoločen čas. Glede video-nadzora sodišče očita tožnici, da se je pogosto nahajala v prostoru z video-nadzorom, kasneje pa zaposlenim očitala, da dela ne opravljajo tako, kot to od njih pričakuje, kar je videla preko video-nadzora. Kot izhaja iz izpovedi tožnice, naj bi bil video-nadzor namenjen preprečevanju tatvin in ne nadziranju zaposlenih. Tožnica je izpovedala, da je imela dostop do video-nadzornega sistema, v njeni odsotnosti pa vodja oddelka. Video-nadzorni sistem je bil namenjen varovanju blaga, odkrivanju ali preprečevanju kraj. Zaposleni so bili seznanjeni s tem, da se izvaja video-nadzor, o tem visi na oglasni deski tudi Pravilnik. Sodišče sploh ni povzelo izpovedi prič v zvezi z video-nadzorom in s tem bistveno kršilo določbe postopka. Glede privilegiranja študentov sodišče očita tožnici, da je očitek utemeljen. Kot izhaja iz izpovedi K.K., M.M. in drugih naj ne bi bilo običajno, da bi skladiščnico nadomeščal študent, prav tako pa je bila K.K. edina, ki je v času odsotnosti nadomeščala skladiščnico G.G.. Nobena stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da bi imela tožnica dolžnost oznanjati zaposlenim ali iskati soglasje zaposlenim, za naloge, ki jih opravljajo študentje. Zaključek sodišča, da bi morala tožnica razlagati zaposlenim kaj so naloge študentov nima nobene podlage v nobenem predpisu, niti v tožničini pogodbi o zaposlitvi in je tak zaključek sodišča povsem napačen. Glede uporabe stopnic je sodišče očitalo tožnici, da drži tudi odpovedni razlog, da je tožnica prepovedala uporabo stopnic. Kot izhaja iz izpovedi priče D.D., naj bi tožena stranka spodbujala hojo po stopnicah, namesto uporabe dvigala. Iz izpovedi prič zaposlenih v poslovalnici naj bi izhajalo, da je tožnica prepovedala uporabo stopnic zato, da ne bi motile skladiščnice G.G., tako da so se morali zaposleni ob odhodku na odmor, pitje ter odhod na wc evidentirati na evidenčni uri na stopnišču, nato pa namesto, da bi odšli v zgornje nadstropje po stopnicah oditi na drug stran poslovalnice, kjer so uporabili dvigalo, obratno pa so morali po isti poti nazaj, vse to pa je pomenilo, da za odmor pitja ter odhod na wc porabijo več časa, kot če bi v zgornje nadstropje odšli po stopnicah, zaključuje sodišče. Navedeni zaključki so protispisni. V zvezi s tem je tožnica izpovedala, da je prepovedala uporabo stopnišča, da ne bi motili skladiščnice in da ni prepovedala uporabe skladišča in da ni bilo nobene sankcije, če bi kdo kdaj šel sam. Priča G.G. je izpovedala, da režim prehajanja oziroma uporabe stopnišča iz dvigala sedaj, ko tožnice ni več, ni drugačen kot takrat, ko je tožnica še bila v službi, saj se zaposleni še vedno raje vozijo z dvigalom kot gredo po stopnicah. Priča je tudi navedla, da je tožnica dobila od svojih nadrejenih dovoljenje, da so prestavili njeno prevzemno mesto oziroma delovno mesto bližje delovnem mestu priče, bližje rampi za razkladanje tovora, s čimer so prihranili veliko časa in prostora. Ni verjeti izpovedi priče D.D., da so spodbijali hojo po stopnicah, saj je izpovedal, da je od leta 2010 dalje vodja splošnega dela uprave, torej se očitno ni ukvarjal s hojo po stopnicah. Prav tako je neresnična izpoved priče D.D., da naj bi bilo dvigalo v osnovi namenjeno kupcem, saj je tožnica izpovedala, da je bilo v zgornjem prostoru samo skladišče za drogerijo in prostori za osebje, torej kupci niso imeli tja kaj hoditi. Priča I.I., J.J. in M.M. so potrdile, da je bila prepoved uporabe stopnic zato, da se ne bi motilo skladiščnice. Tožnica zaključuje in vztraja pri tem, da zaposlenih pri toženi stranki ni nikakor izpostavljala nobenemu trpinčenju, kot se ji to neutemeljeno očita v izpodbijani sodbi. Zgolj dosledno je pričakovala in zahtevala izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi od delavk, kar pa vsekakor ni trpinčenje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi imela zaposlene kakšne zdravstvene težave zaradi tožnice, saj je v zvezi z s temi ostalo na ravni pavšalnih trditev. Glede na navedeno je izpodbijana izredna odpoved očitno nezakonita, prepozna in vsebinsko neutemeljena. Tožnica je vseskozi delala dobro in je napredovala in prejemala stimulacijo, torej ni bilo razlogov, za izredno odpoved, posebej glede na 1. odstavek 110. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka tožnici ni omogočila ustreznega zagovora. Obdolžitev s katero je bila tožnica seznanjena je po vsebini identična kot izpodbijana odpoved, iz česar sledi, da se je tožnica imela možnost seznaniti o vseh konkretnih očitkih iz obdolžitve in odpovedi. Izjave zaposlenih, na katere se sklicuje tožnica, niso sestavni del obdolžitve in odpovedi, pač pa predstavljajo dokaz v obravnavanem postopku. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pravočasna. Tožena stranka je izpodbijano odpoved podala znotraj subjektivnega in objektivnega roka, ki ga za podajo odpovedi določa ZDR in kolektivna pogodba za dejavnost trgovine. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnica zgolj zahtevala, da delavke opravljajo svoje zadolžitve po pogodbi o zaposlitvi in da naj bi zgolj izpolnjevale navodila tožene stranke, je glede na vsa zaslišanja prič v obravnavanem postopku povsem nespremenljiva. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica s kontinuiranim postopanjem proti delavkam, ki jim je bila nadrejena, izvajala pritisk, posledica tega pritiska pa je bil stalni strah delavk, zaradi katerega so se tožnici raje izognile in so zaradi ravnanje tožnice tudi stalno psihično trpele. Navedeno izhaja iz izpovedb delavk, ki jih je predlagala tožena stranka in iz predloženih pisnih izjav. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna, pritožba tožnice pa v celoti neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110 člena ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 ji je tožena stranka očitala, da je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR, da je bila odpoved pravočasna, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora, da je tožnica kršitve, ki so ji bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko storila in da je glede na sporno ravnanje tožnice tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Pri trajajočih kršitvah teče rok za podajo odpovedi ves čas, dokler kršitve trajajo. Tožena stranka z ravnanji tožnice pred prvimi razgovori zaposlenih (pred 22. 11. 2012) ni bila seznanjena, šele po zagovoru tožnice pa je tožena stranka lahko ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj delodajalec ugotovi razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje. V sodnem postopku je dokazna ocena o tem na strani delodajalca. Tožena stranka je dokazala, da je prišlo do ugotovitve spornih kršitev po opravljenem zagovoru, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana v 30 dnevnem subjektivnem roku.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker o bistvenih okoliščinah ni zaslišalo tožnice. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek, stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer pa obveznost ni absolutna. V konkretnem primeru je tožnica po zaslišanju prič na naroku 26. 9. 2013 predlagala dodatno zaslišanje. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se predlogu na dodatno zaslišanje tožnice ne ugodi, saj je le ta imela ob zaslišanju prič možnost postavljati jim vprašanja.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo priče A.A.. Tudi po oceni pritožbenega sodišče je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, tožnica je sicer dokaz predlagala pravočasno, izjava predlagane priče pa je bila podana šele 29. 6. 2013, torej po že izdani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Glede očitane kršitve - evidentiranje odhodov na WC in pitje vode, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica v okviru svojih pooblastil kot vodja poslovalnice bila odgovorna za nadziranje izrabe odmorov, zato je tožnica imela pravico, da delavkam odredi evidentiranje odhodov na WC in pitje vode. Tožena stranka je 23. 3. 2012 sicer sprejela navodilo, da je potrebno evidentirati vsak odmor, kar pa ne pomeni da je odhod na WC šteti za odmor med delom, v smislu določbe 154. člena ZDR, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Če so nekateri delavci izkoriščali ta čas, je bila naloga tožene stranke oziroma konkretno tožnice, da ukrepa zoper njih, ne pa da po nepotrebnem šikanira tudi ostale delavce.

Glede očitka, da so se delavke tožnice bale in glede očitka, da so morale peti, ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so se delavke tožene stranke tožnice bale in so morale peti, temelji na skladnih izpovedih zaslišanih prič, zato je povsem neprimerna pritožbena navedba, da so se delavke same odločile, da bodo pele. Le ene od delavk je izpovedala (G.G.), da se ji je to zdelo zabavno, ostale so se počutile osramočeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za ravnanje, ki ga lahko opišemo kot šikaniranje na delu.

Glede očitka o preverjanju doseganja plana je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo stališče, da je tožnica vsekakor imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen.

Glede očitka v zvezi s pisanjem testa z dne 20. 9. 2012 in v zvezi z predstavitvijo dela drugih oddelkov pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič in tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni sporno samo pisanje testa in izvajanje predstavitev dela drugih oddelkov, temveč način same izvedbe, ki je samo sebi namen in predstavlja nadlegovanje delavk. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji ravno na izpovedih prič.

Glede očitka o neprimernem odnosu tožnice pri opravljanju dela do nekaterih vodij, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice) vodje oddelkov različno obravnavala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi priče J.J., ki je prepričljivo izpovedala, da se na tožnico ni upala obračati z vprašanji, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvom v verodostojnost njene izpovedi, kot to želi uveljaviti pritožba.

Glede razmerja tožnice do B.B. v zvezi s postavitvijo izdelkov na oddelku igrač (katerega vodja je bila B.B.) in glede premikanja izrabe letnega dopusta je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnica v odsotnosti vodje oddelka spremenila postavitev izdelkov ter da B.B. kot predpostavljena ni odobrila izrabe dopusta v drugi polovici avgusta 2012. Ker je bila tožnica vodja poslovalnice, je bilo v njeni pristojnosti, da na predlog B.B. za odobritev dodatnega popusta za nakup igrač s strani podjetja P. seznani pristojne, zato je tožnica predlog B.B. neutemeljeno zavrnila.

Dokazano je tudi neprimerno ravnanje tožnice, ko je na sestanek vodij igrač namesto sebe ali vodje oddelka napotila na sestanek drugo delavko, kar je dodatno predstavljalo šikaniranje B.B.. Preuranjen je sicer zaključek, da je B.B. hudo zbolela zaradi ravnanja tožnice, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa ravnanje tožnice vsekakor ni prispevalo k njenemu zdravju.

Nerazumljive so pritožbene navedbe v zvezi z konfliktom v skladišču, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje z zvezi s tem očitkom, da je tožnica trpinčila B.B., saj le ta v tej zvezi ni bila vpletena.

Glede očitkov v zvezi stimulacije, podaljševanja pogodb o zaposlitvi, videonadzora, privilegiranja študentov, uporabo stopnic, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka tožnici dokazala očitane kršitve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedih prič, ki so izpovedale, da je tožnica opazovala delavke preko video nadzora, da je privilegirala študente, da je prepovedala uporabo stopnic, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da je na ta način trpinčila delavke.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima ravnanje tožnice znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja ter da imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica zgolj dosledno pričakovala in zahtevala izpolnjevanje obveznosti iz pogodb o zaposlitvi delavk.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ( 165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).