Up-102/94

29/3-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe J.K. z B. na seji senata dne 29/3-1995

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba J.K. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1039/94 z dne 1.9.1994 in sklep Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Radovljici, opr. št. D 20/93 z dne 10.6.1994 se sprejme.

2.Pri nepremičninah vl. št. 984 k. o. Boh. Bistrica, 139 k. o. Nemški rovt, 326 k. o. Nomenj, 1322 k. o. Boh. Češnjica in 1006 k. o. Savica se vpiše prepoved odtujitve in obremenitve do odločitve Ustavnega sodišča.

O b r a z l o ž i t e v :

1.Pritožnik meni, da so z izpodbijanima sklepoma kršene njegove ustavne pravice in temeljne svoboščine in sicer: načelo enakosti iz 14. člena, pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena in načelo enakosti otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, iz drugega odstavka 54. člena Ustave. Navaja, da sta Temeljno sodišče v Kranju, Enota Radovljica, in Višje sodišče v Ljubljani svoji odločitvi v izpodbijanih sklepih oprli na vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. G 56/53 z dne 27.5.1953, s katero njegovi materi Z.K. ni bila priznana dedna pravica po pokojnem I.H. Po pritožnikovem mnenju bi mu morala biti priznana pravica do dedovanja po njegovi materi, ki je bila nezakonska hči zapustnika, in se ne bi smelo šteti, da je bilo o njeni dedni pravici že pravnomočno razsojeno s citirano vmesno sodbo. Predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi oba izpodbijana sklepa in odloči, da je njegova mati Z.K. zakonita dedinja po pokojnem I.H. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se naj zadrži izvajanje izpodbijanih sklepov, ker zakonita dedinja denacionaliziranega premoženja živi v Š. in namerava podedovane nepremičnine odtujiti.

Sodišče prve, kakor tudi sodišče druge stopnje, sta v izpodbijanih sklepih zavzeli stališče, da sta vezani na vsebino pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. G 56/53 , s katero je bilo razsojeno, da Z.K., ki je mati pritožnika, ne pripada nikakršna dedna pravica po pokojnem I.H., in tako pritožnika kot pravnega naslednika nista upoštevali kot dediča.

Pritožbeno sodišče je oprlo svojo odločitev tudi na določbo 83. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št.27/91 in 31/93), ki kljub novemu zapuščinskemu postopku prepoveduje vzpostavitev drugačnih dednopravnih razmerij, kot so bila ugotovljena s prejšnjim sklepom o dedovanju.

Ustavno sodišče bo v postopku obravnavanja in odločanja o ustavni pritožbi preučilo številna pravna vprašanja, ki se odpirajo v zvezi z navedbami v ustavni pritožbi. Le na podlagi sprejetih stališč o teh vprašanjih bo lahko odločilo o morebitnih kršitvah pritožnikovih človekovih pravic, zlasti pravice iz drugega odstavka 54. člena Ustave.

Zato je bilo potrebno ustavno pritožbo sprejeti (tretji odstavek 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94).

2.Na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču lahko senat ali Ustavno sodišče zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. D 20/93 z dne 10/6-1994, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št I Cp 1039/94 z dne 1/9-1994, odredilo tudi vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah, navedenih v izreku sklepa o dedovanju, na ime dedinje R.G.M. Vpis v zemljiško knjigo odredi zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti, brž ko postane sklep o dedovanju pravnomočen. Ker samo zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov torej ni več mogoče, je senat na podlagi 6. člena Zakona o Ustavnem sodišču smiselno uporabil določbe 267. in 268. člena Zakona o izvršilnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 20/78, 6/82, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90) in za zavarovanje pritožnikovega morebitnega zahtevka odredil vpis prepovedi odtujitve in obremenitve pri nepremičninah, navedenih v izreku tega sklepa.

3.Senat meni, da okoliščina, da lastnica nepremičnin stalno živi v tujini, pomeni nevarnost, ki bi lahko povzročila, da bi bila morebitna uveljavitev pritožnikovega zahtevka precej otežena. Z vpisom te začasne odredbe bo le začasno prepovedana odtujitev in obremenitev, dokler Ustavno sodišče ne odloči o morebitnih kršitvah pritožnikovih z Ustavo varovanih človekovih pravic, zatrjevanih v vloženi ustavni pritožbi.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. in 6. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je bil sprejet soglasno.

Predsednik senata:

mag. Janez Snoj

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi J.K. z B., ki ga zastopa S.K., odvetnik v R., na seji dne 29. februarja1996

o d l o č i l o :

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1039/94 z dne 1.9.1994 in sklep Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Radovljici, št. D 20/93 z dne 10.6.1994 se razveljavita in se zadeva vrne pristojnemu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 15.11.1994 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1039/94 z dne 1.9.1994 in sklep Temeljnega sodišča v Kranju, enota Radovljica, št. D 20/93 z dne 10.6.1994. Navaja, da so z navedenima sklepoma kršene njegove ustavne pravice in sicer načelo enakosti (14. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) in načelo enakosti otrok, rojenih zunaj zakonske zveze (drugi odstavek 54. člena Ustave). Obe sodišči, ki sta izdali izpodbijana sklepa, sta svoji odločitvi oprli na vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. G 56/53 z dne 27.5.1953, s katero je sodišče odločilo, da materi ustavnega pritožnika ne pripada nikakršna dedna pravica po pokojnem I.H. To sodbo je potrdilo Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani z odločbo opr. št. Gž 211/53 z dne 20.8.1953. Pritožnik meni, da sodišči ne bi smeli upoštevati navedene sodbe iz leta 1953, saj gre za nov zapuščinski postopek, uveden na podlagi 74. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in tudi za drugo premoženje. Navaja tudi, da se Višje sodišče v Ljubljani ne bi smelo sklicevati na 83. člen ZDen, ki prepoveduje v novem zapuščinskem postopku posege v pravna razmerja, nastala v prejšnjem zapuščinskem postopku. Povsem v nasprotju z načeli pravičnosti, vesti in poštenja naj bi bilo, da pritožnik ni dedič samo zato, ker je njegova mati s tožbo zahtevala nujni delež, pa v pravdi ni uspela. Sodišči naj bi s tako odločitvijo kršili načelo, da imajo vsi otroci enake pravice, saj sta priznali dedno pravico drugi zapustnikovi nezakonski hčeri, medtem ko pritožnikovi materi ta pravica ni bila priznana. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi oba izpodbijana sklepa in odloči, da je pritožnikova mati Z.K. zakonita dedinja po pokojnem I.H.

2.Dne 6.1.1995 je pritožnik vložil dopolnitev svoje ustavne pritožbe. V dopolnitvi predvsem poudarja, da prvostopno in drugostopno sodišče ne bi smeli upoštevati navedene vmesne sodbe iz leta 1953, ki se opira na 163. člen Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), ki nezakonskim otrokom ni priznaval dedne pravice, zakon o dedovanju pa takrat še ni bil sprejet. Sodna praksa glede tega vprašanja ni bila enotna, kar je razvidno iz knjige dr. Finžgarja "Dedno pravo" (1953). Nadalje navaja, da bi se moralo upoštevati priznanje očetovstva pred sodiščem, ki je bilo podano v skladu s pravili ODZ, ki so bila enaka kot v Temeljnem zakonu o razmerjih med starši in otroki (v nadaljevanju: TZRSO), ki pa je leta 1953 že veljal. Prav tako je 26. člen takratne Ustave določal, da imajo starši do otrok, ki so rojeni izven zakona, iste obveznosti in dolžnosti kot do zakonskih otrok. Meni, da sta obe sodbi iz leta 1953 bili že v času izdaje v nasprotju z ustavo, toliko bolj sta pa danes, upoštevajoč novo ustavo in sedaj veljavni Zakon o dedovanju. Zato prvostopno in drugostopno sodišče ne bi smeli vzeti za podlago svoje odločitve sodbe, ki je v nasprotju z Ustavo in zakonom. Poudarja, da je potrebno upoštevati, da se o denacionaliziranem premoženju odloča na novo, ne glede na pridobljene pravice po prejšnjih odločbah in da se pri tem upoštevajo sedaj veljavni predpisi, kar ZDen izrecno določa v 74. členu.

3.Pritožnik je tudi predlagal, da Ustavno sodišče izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvajanje obeh izpodbijanih sklepov in odredi vpis prepovedi obremenitve in odtujitve na denacionaliziranih nepremičninah, ker dedinja denacionaliziranega premoženja živi v Š. in je očitno, da namerava pridobljene nepremičnine odtujiti.

4.V odgovoru na ustavno pritožbo nasprotna udeleženka M.R.-G., ki jo zastopa B.G., odvetnik v L., predlaga, da se ustavna pritožba kot neutemeljena zavrne, ker je bilo o dedovanju po pokojnem I.H. že pravnomočno odločeno in ZDen prepoveduje vzpostavitev drugačnih dednopravnih razmerij, kot so bila ugotovljena s prejšnjim sklepom o dedovanju. Poudarja, da je namen denacionalizacije odprava krivic prejšnjega sistema in sicer tako, da se vrne premoženje tistemu, ki bi ga imel v lasti, če nacionalizacije sploh ne bi bilo. V tem primeru bi bilo vse premoženje, tudi tisto, o katerem teče sedaj postopek, v lasti nasprotne udeleženke. Pritožnik po mnenju nasprotne udeleženke ni utrpel nobene krivice, ampak jo je utrpela le ona sama. Nadalje navaja, da je potrebno zadevo obravnavati v okviru predpisov, ki so takrat veljali, da je priznanje očetovstva na podlagi 163. člena ODZ imelo le minimalne posledice in se je pokojni I.H., s tem ko je priznal očetovstvo, le izognil pravdanju. Po mnenju nasprotne udeleženke pritožnik nedvomno ni dedič, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, in bi vsako spreminjanje dednopravnih razmerij, ki veljajo že 40 let, pomenilo zanikanje pravne varnosti in načela pravne države. Zatrjuje še, da pritožniku tudi niso mogle biti kršene njegove ustavne pravice, saj takrat, ko se je urejalo dedovanje po pokojnem I.H., nezakonskim otrokom ni bila dana pravica do dedovanja in tako nikakor ni bilo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave.

5.Višje sodišče v Ljubljani v svojem odgovoru na ustavno pritožbo poudarja, da je bilo pri odločanju vezano na pravnomočno vmesno sodbo; prav tako pa je moralo upoštevati tudi 83. člen ZDen.

6.Sodišče prve stopnje je v novem zapuščinskem postopku, ki je bil uveden po denacionalizaciji nepremičnin po dne 28.10.1950 umrlem I.H. s spodbijanim sklepom ugotovilo, da je edina zakonita dedinja zapustnikovega denacionaliziranega premoženja zapustnikova posvojenka V.H., ki pa se je dediščini odpovedala v svojem imenu in je tako na njeno mesto vstopila njena edina hči M.R.-G. K dedovanju se je prijavil kot zakoniti dedič tudi J.K. - ustavni pritožnik, kot sin zapustnikove nezakonske hčerke, pokojne Z.K. Upoštevajoč vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. G 56/53 z dne 27.5.1953 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani št. Gž 211/53 z dne 20.8.1953 (v nadaljnjem besedilu: vmesna sodba iz leta 1953), s katero je bilo pravnomočno razsojeno, da Z.K. ne pripada dedna pravica po zapustniku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi J.K. kot zakoniti naslednik Z.K. ni upravičen dedovati po zapustniku (točka 6 - I sklepa o dedovanju).

7.Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Kot razlog zavrnitve je poleg formalne in materialne pravnomočnosti vmesne sodbe iz leta 1953 navedlo tudi 83. člen ZDen, ki prepoveduje, da bi se v novem zapuščinskem postopku posegalo v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči iz prejšnjega in novega zapuščinskega postopka sporazumejo drugače in če se s tem ne posega v pravice tretjih.

B.- I.

8.Ustavno sodišče je v postopku za preskus ustavne pritožbe na seji senata dne 29.3.1995 sprejelo vloženo ustavno pritožbo v obravnavo in odredilo vpis začasne prepovedi odtujitve in obremenitve pri nepremičninah, ki so bile predmet dedovanja na podlagi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o dedovanju.

9.V obravnavani zadevi je odločitev o utemeljenosti ustavne pritožbe odvisna predvsem od rešitve vprašanja, ali pravnomočna vmesna sodba iz leta 1953 veže sodišča tudi izven pravde, v kateri je bila izdana. Okrožno sodišče v Ljubljani je z navedeno vmesno sodbo razsodilo, da tožnici Z.K. ne pripada nikakršna dedna pravica po pokojnemu I.H. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče razpravljanje in odločanje omejilo na vprašanje, ali obstaja tožničin zahtevek po temelju - to je, ali ji sploh gre dedna pravica. Potem ko je v izreku ugotovilo, da tožnici ne pripada nikakršna dedna pravica po zapustniku, je v obrazložitvi še navedlo, da bo nadaljevalo postopek in odločalo o tožničinem zahtevku na izplačilo nujnega deleža le v primeru, če bi se glede obstoja dedne pravice pritožbeno sodišče postavilo na nasprotno stališče. Vrhovno sodišče LRS s sodbo št. Gž 211/53 z dne 20.8.1953 pritožbi zoper takšno vmesno sodbo ni ugodilo. Gre za posebno vrsto vmesne sodbe, s katero se je ugotovil neobstoj pravnega razmerja oziroma pravice, ki je bila podlaga za odločitev o tožbenemu zahtevku. Takšne vmesne sodbe sedaj veljavni predpisi ne poznajo in ne urejajo (utemeljitev takšnega stališča glej v nadaljevanju te odločbe). Zato je bilo potrebno ugotoviti obseg njene pravnomočnosti na podlagi predpisov, ki so veljali v času njene izdaje.

10.Iz citirane vmesne sodbe iz leta 1953 je razvidno, da je Z.K. kot zapustnikova nezakonska hči vložila tožbo zoper I.P. kot edino oporočno dedinjo po pokojnem I.H. zaradi plačila nujnega deleža v znesku 1.127.500 dinarjev. Uveljavljala je, da je zapustnikova nezakonska hči, ker je zapustnik očetovstvo priznal pred sodiščem in tudi plačeval preživnino vse do njenega 14. leta. Treba je upoštevati, da je glede načina varstva nujnega deleža ODZ temeljil na sistemu denarne odprave, po katerem je lahko zapustnik nujnim dedičem zapustil ustrezen del premoženja kot dedičem ali volilojemnikom ali pa je lahko tudi odredil, da naj dobijo iz zapuščine nujni delež (par. 774 ODZ). Če tega ni storil, so imeli nujni dediči tožbo za plačilo nujnega deleža, ki je bila uperjena zoper dediča oziroma dediče. Pravica zahtevati nujni delež je bila odvisna od volje nujnega dediča in je zastarala v 3 letih od dneva razglasitve oporoke. Nujni dedič je imel pravni položaj upnika (dr. Finžgar: Dedno pravo, Ljubljana 1953, stran 68-70). Pravica do nujnega deleža leta 1953 torej ni bila dedna pravica; šele ZD iz leta 1955 je določil, da je nujni dedič tudi pravi dedič in da se njegov položaj ne razlikuje od položaja, ki bi ga imel pri dedovanju po zakonu; dobi le manjši del zapuščine (Finžgar, Zbirka razprav iz dednega prava, Ljubljana 1960, stran 27).

B. - II.

11.V času izdaje vmesne sodbe iz leta 1953 so veljale oziroma so se na podlagi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list SFRJ, št. 86/46) lahko uporabljale kot pravna pravila določbe Civilnega pravdnega postopnika z dne 13. julija 1929 (v nadaljevanju: cpp). Par. 489 cpp je urejal vmesno sodbo in se je glasil: "1) Če je v pravdi tožbeni zahtevek sporen glede podstave in zneska in je razprava zrela za odločbo najprej samo glede podstave zahtevka, sme odločiti sodišče najprej s sodbo o podstavi zahtevka (vmesna sodba).

2) Nadalje se sme odločiti z vmesno sodbo, izdano pred odločbo o glavni stvari, v primerih par. 331 in 354 o tem, ali obstoji ali ne obstoji kakšno pravno razmerje ali kakšna pravica, čim je razprava zrela za odločbo o tem vprašanju.

Sodbe, izdane v smislu prvih dveh odstavkov, se smatrajo, kar se tiče pravnih sredstev, za končne sodbe. Če se vloži priziv ali revizija zoper vmesno sodbo, izdano po prvem odstavku, se zavre nadaljnje razpravljanje o tožbi, dokler ne dobi vmesna sodba pravne moči. V vseh drugih primerih se nadaljuje razpravljanje o glavni stvari ne glede na priziv ali revizijo, vloženo zoper vmesno sodbo. Vendar pa sme sodišče odrediti, da se do pravnomočnosti izdane vmesne sodbe odloži razpravljanje o tožbi, če je s to vmesno sodbo izrečeno, da ni pravnega razmerja ali pravice, ki bi bila bistvena za odločbo o glavni stvari. Zoper to naredbo ni pravnega sredstva.

Prvi odstavek par. 331 ccp (vmesni predlog, da se kaj ugotovi) se je glasil:

Tožilec sme predlagati brez toženčevega pristanka do konca ustne razprave, na katere podstavi je izreči sodbo, da se ugotovi bodisi s sodbo, izrečeno o tožbi, bodisi z vmesno sodbo pravno razmerje ali pravica, ki sta postali med pravdo sporni, od katerih obstoja ali neobstoja je celoma ali deloma zavisna odločba o tožbenem zahtevku.

Par. 354 cpp se je glasil:

Sporna razprava se vrši po občih predpisih o ustni razpravi; obsega tudi izvajanje dokazov in pretresanje njih izsledka. Med ustno razpravo sme podati toženec predlog za ugotovitev po par. 331 (vmesni predlog za ugotovitev), ne da bi bilo treba za to tožilčevega pristanka.

Prvi odstavek par. 507 cpp je urejal pravnomočnost sodbe in se je glasil:

Sodbe, ki jih ni več dopustno izpodbijati s pravdnim sredstvom, postanejo pravnomočne toliko, kolikor je v njih odločeno o zahtevku, uveljavljenem s tožbo ali z nasprotno tožbo, ali o pravnem razmerju ali o pravici, ki sta postali sporni med pravdo in glede katerih se je po par. 331 in 354 zahtevala ugotovitev, ali obstojita ali ne obstojita. Odločba o obstoju ali neobstoju nasprotne terjatve, ki jo uveljavlja toženec zaradi pobota, postane pravnomočna samo do zneska, do katerega se naj pobota.

12.Iz navedenih določb je razvidno, da je v drugem odstavku par. 489 cpp, drugače kot sedaj veljavni ZPP, urejal posebno obliko vmesne sodbe, s katero se je lahko na podlagi vmesnega ugotovitvenega predloga odločalo o obstoju ali neobstoju pravice ali pravnega razmerja. Na to, da ZPP takšne vmesne sodbe ne pozna, opozarja npr. tudi prof. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, na strani 427, ko pravi: "Predvojno jugoslovansko pravo je po vzoru avstrijskega procesnega prava poznalo še posebno vmesno sodbo, s katero je sodišče odločilo o vmesnem ugotovitvenem predlogu. ZPP pa te vmesne sodbe ne pozna, ker tudi ne pozna več vmesnega ugotovitvenega predloga. Funkcijo tega predloga ima po ZPP v večjem obsegu vmesna ugotovitvena tožba, o zahtevku te tožbe pa se odloči z delno sodbo, ker je zahtevek te tožbe kvantitativni del celotnega spornega predmeta.

13.cpp je tudi posebej urejal pravnomočnost takšne vmesne sodbe. Iz besedila par. 507 cpp je razvidno, da je postala sodna odločba pravnomočna le v tistem obsegu, v katerem je bilo z njo odločeno o zahtevku, uveljavljenem s tožbo ali z nasprotno tožbo (analogno je vprašanje sedaj urejeno v prvem odstavku 333. členu ZPP), glede pravnega razmerja ali pravice, ki sta postali sporni med pravdo pa le, če je bila zahtevana ugotovitev, ali sporno razmerje ali sporna pravica obstoji ali ne obstoji (če je bil podan vmesni ugotovitveni predlog). Pravnomočne so torej lahko postale le tiste vmesne sodbe, ki so bile izdane po drugem odstavku par. 489 cpp, torej le, če je bilo v njih odločeno o obstoju ali neobstoju pravice ali pravnega razmerja na podlagi posebnega vmesnega ugotovitvenega predloga tožnika ali toženca.

Analogne določbe ZPP nima: o obstoju oziroma neobstoju pravice ali spornega razmerja lahko sodišče posebej odloči le na podlagi tožbe (vmesne ugotovitvene ali nasprotne) in sicer bodisi v posebni (po stališču teorije delni) sodbi ali v posebni točki izreka sodbe, s katero odloči o sporu, zaradi katerega je bil postopek začet.

Takšne odločitve pa postanejo pravnomočne po določbah 333. člena ZPP.

B. - III.

14.Vmesna sodba in sodba druge stopnje iz leta 1953 ne navajata nobenih pravnih predpisov ali pravil, na podlagi katerih naj bi bili izdani. Ker pravdni spis ni več ohranjen v celoti, je bilo potrebno to ugotoviti iz besedila izrekov in obrazložitev obeh sodb.

15.V izreku prvostopne vmesne sodbe iz leta 1953 je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da ne obstaja pravica in sicer dedna pravica tedanje tožnice, od obstoja katere je bila v celoti odvisna odločba o dajatvenem tožbenem zahtevku. Sodišče tedaj ni ugotovilo le, ali obstaja temelj ("podstava") zahtevka, ampak je odločilo o (ne)obstoju pravice, kar je predstavljalo pravo prejudicialno vprašanje. To je tudi razlaga, zakaj je sodišče po cpp lahko izdalo tudi vmesno ugotovitveno sodbo, s katero je ugotovilo, da določena pravica ali pravno razmerje ne obstaja. V primeru te sodbe torej ni šlo za vmesno ugotovitveno sodbo po prvem, ampak po drugem odstavku par. 489 cpp. Če bi bila izdana na podlagi ustreznega formalnega predloga (ne morebiti le ugovora) tožeče ali tožene stranke, bi takšna sodba skladno z določbo par. 507 cpp lahko postala materialno pravnomočna.

16.Iz obrazložitve vmesne sodbe ni razvidno, da bi tožnica ali toženka podali vmesni predlog za ugotovitev po par. 331 ali 354 cpp, da obstoji oziroma ne obstoji dedna pravica tožnice. Iz uvoda sodbe izhaja, da gre za spor zaradi plačila 1.127.500.- din. Tudi iz obrazložitve izhaja, da je tekel spor po dajatvenem zahtevku, toženka pa da je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Potem ko sodba povzame navedbe obeh strank, ugotovi (str.2), da "se je razpravljanje in odločanje v predmetnem sporu omejilo samo na to, če obstoji tožničin zahtevek po temelju, to je, če ji gre sploh dedna pravica po pok. H.I.". Iz navedenega Ustavno sodišče sklepa, da je bila navedena vmesna sodba izdana brez ustreznega formalnega predloga strank.

17.Z izdajo vmesne sodbe z izrekom, ki je pomenil ugotovitev prejudicialnega pravnega razmerja, brez ustreznega vmesnega ugotovitvenega predloga, je sodišče kršilo določbe par. 331 in 354 cpp. Takšno odločanje pa je imelo skladno z določbo par. 507 cpp za posledico, da takšna odločitev ni mogla postati pravnomočna. Po navedeni določbi namreč postanejo odločitve o pravnih razmerjih oziroma pravicah, ki sta postali sporni med pravdo, pravnomočne le, če se je glede njih po par. 331 ali 354 cpp zahtevala ugotovitev, ali obstojita ali ne obstojita. Tudi komentar k par. 507 cpp (Sajovic: Civilni pravdni postopnik s kratkimi pojasnili - Ljubljana 1939, točka 12, stran 500) pravi, da je odločba o predhodnih vprašanjih, ki niso predmet vmesnega ugotovitvenega predloga, zgolj eden izmed razlogov za odločbo o tožbenem zahtevku in zato ne postane pravnomočna. Takšno stališče je logično utemeljeno v načelu dispozitivnosti.

B. - IV.

18.Ker je obseg pravnomočnosti vmesne sodbe iz leta 1953 določil sam zakon in je imela učinek pravnomočnosti le glede zahtevka, o katerega podlagi je bila izdana, Ustavno sodišče zaključuje, da veže stranke in sodišče le v teh mejah in ji ni mogoče priznavati širšega učinka pravnomočnosti, kot ga je imela v času svoje izdaje. V prejšnji pravdi se je tožničin zahtevek nanašal na plačilo določenega denarnega zneska, ki naj bi predstavljal nujni delež; ta naj bi tožnici kot nezakonski hčeri pokojnega I.H. pripadal iz zapuščine, ki je bila v skladu z oporoko prisojena s sklepom o dedovanju št. O 433/50 z dne 30.12.1950 oporočni dedinji I.P. in volilojemnici V.H. Pravnomočnost obravnavane vmesne sodbe se torej nanaša le na odločitev o tem zahtevku.

19.Navedbe nasprotne udeleženke o kršitvi načela pravne države in pravne varnosti v primeru, če se vmesni sodbi iz leta 1953 ne bi priznala pravnomočnost, so neutemeljene in nimajo svoje opore v pravni ureditvi instituta pravnomočnosti. Ustavno sodišče je pri odločanju - prav zaradi varstva načela pravne varnosti, ki izhaja iz 2. člena Ustave - upoštevalo, da s svojo odločitvijo ne bi poseglo v institut pravnomočnosti, katerega namen je, da se pravna razmerja čimprej in trajno razrešijo in postanejo nespremenljiva. Ustavno sodišče ni presojalo ustavnosti ali zakonitosti vmesne sodbe iz leta 1953, odreklo ji tudi ni njene pravnomočnosti, ki pa, glede na takrat veljavne predpise, ki so tako posebno vmesno sodbo dopuščali, glede na način, kako je bila izdana, ni mogla učinkovati zunaj meja izrecnih zahtevkov oziroma predlogov pravdnih strank.

B. - V.

20.V novem zapuščinskem postopku po pokojnem I.H. se je odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo razlaščencem vrnjeno na podlagi odločbe o denacionalizaciji v skladu z ZDen. Člen 74 ZDen določa, da se vedno uvede nov zapuščinski postopek po umrlem upravičencu, če je bil zapuščinski postopek že pred uveljavitvijo ZDen končan, ne da bi bilo odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki pripada razlaščencem po odločbi o denacionalizaciji. Za nov zapuščinski postopek se uporabljajo določbe ZD, če Zden določenih vprašanj ne ureja drugače (drugi odstavek 74. člena ZDen). Na podlagi 81. člena ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Ker oporoka pokojnega I.H. ni vsebovala oporočnih razpolaganj s premoženjem, ki je bilo vrnjeno z odločbo o denacionalizaciji, prihaja v poštev zakonito dedovanje.

21.V prejšnjem zapuščinskem postopku pritožiteljeva mati kot nezakonska hči sploh ni mogla biti udeležena. Lahko je le vložila tožbo za plačilo nujnega deleža kot denarne terjatve, kar je tudi storila. V novem zapuščinskem postopku glede drugega, denacionaliziranega premoženja, prihaja do povsem novega postopka, ki v ničemer ne posega v prejšnji zapuščinski postopek oziroma v prejšnji sklep o dedovanju. ZDen nikjer ne določa, da bodo dediči, določeni s prejšnjim sklepom o dedovanju, dedovali tudi denacionalizirano premoženje. V prejšnjem postopku, leta 1950, se je izvedlo dedovanje po pokojnem I.H. na podlagi oporoke, s katero je zapustil vse svoje premoženje I.P., svoji posvojenki V.P. H. pa je določil volilo. V novem zapuščinskem postopku pa je glede zapustnikovega denacionaliziranega premoženja nastopilo zakonito dedovanje, ker zapustnik v svoji oporoki ni izrecno razpolagal tudi s tem premoženjem (81. člen ZDen). Pri zakonitem dedovanju določa zakon krog oseb, ki prihajajo v poštev za dedovanje glede na svoja razmerja z zapustnikom, pri čemer nezakonski otroci dedujejo enako kot zakonski. Drugi odstavek 54. člena Ustave določa, da imajo otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, enake pravice kakor otroci, rojeni v njej. Na področju dedovanja je to še posebej določeno v 4. členu ZD. Zato bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati sedaj veljavni ZD.

22.Iz navedenih razlogov je ugotovitev pritožbenega sodišča, da glede na določilo 83. člena ZDen ni mogoče vzpostaviti drugačnih dednopravnih razmerij, kot so bila ugotovljena v prejšnjem zapuščinskem postopku, nepravilna in v nasprotju s 83. členom Zden, katerega namen je v prepovedi poseganja v razmerja, ki so že nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. V novem zapuščinskem postopku bo sodišče odločalo o dedovanju denacionaliziranega premoženja povsem na novo in in ne bo spreminjalo razmerij, ki so bila pravnomočno urejena s prejšnjim sklepom o dedovanju.

23.Ustavno sodišče je oba izpodbijana sklepa razveljavilo, ker je ugotovilo, da je bila z njima kršena pritožnikova temeljna ustavna pravica do dedovanja iz 33. člena Ustave.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti nov zapuščinski postopek v skladu z določbo 74. člena ZDen in v skladu z razlogi te odločbe ne bo smelo pri ugotavljanju zakonitih dedičev upoštevati vmesne sodbe iz leta 1953.

C.

25.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Tone Jerovšek