Jedro

Zakon o železniškem prometu v prvem odstavku 18.a člena izrecno določa, da mora biti dostop do sredstev za usposabljanje vlakovnega osebja enakopraven in nediskriminatoren za vse prevoznike v železniškem prometu, ki predložijo vlogo za varnostno spričevalo. Enakopraven in nediskriminatoren mora biti tudi dostop do praktičnega usposabljanja izvršilnih železniških delavcev, kar pomeni, da mora imeti delodajalec, ki sam nima pogojev za usposabljanje, možnost, da najame drugega delodajalca, ki pogoje izpolnjuje. Zagotavljanju te možnosti je namenjen šesti odstavek 18.a člena, po katerem so, če so sredstva za usposabljanje dostopna samo v okviru storitev, ki jih izvaja en prevoznik ali upravljalec, sredstva in storitve dostopne tudi drugim prevoznikom po primerni in nediskriminatorni ceni, ki je stroškovna in lahko vključuje profitno maržo. Gre za izvedbo tistega, kar je kot obvezno predpisano s prvim odstavkom.

V konkretnem primeru storitve izvajata dva prevoznika le formalno, saj gre pri prvi in drugi tožeči stranki za odvisni družbi (pogodbenega) koncerna, ki ju obvladuje družba B. d.o.o., in ki delujeta oziroma nastopata usklajeno. Storitve usposabljanja dejansko izvaja in s tem obvladuje en prevoznik v smislu citiranega šestega odstavka, zato se prvi in drugi tožeči stranki z izpodbijano odločbo utemeljeno nalaga, da kot družbi, ki izpolnjujeta pogoje za praktično usposabljanje, posredujeta stranki z interesom ponudbo za usposabljanje, za katero le-ta predpisanih pogojev ne izpolnjuje.

Izrek

Tožba tožeče stranke X. d.o.o. se zavrne.

Tožba tožeče stranke Y. d.o.o. se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojna Agencija je z izpodbijano odločbo prvi in drugi tožeči stranki naložila, da v roku 15 dni od prejema odločbe prevozniku A.AG,L. vsaka od njiju posreduje ponudbo na njegovo prošnjo št. 95/2012 z dne 17. 7. 2012 v zvezi s praktičnim usposabljanjem strojevodje pri prehodu na progo, za katero še nima spričevala (1. in 2. točka izreka), pri čemer mora ponudba vsebovati ceno, ki je stroškovno utemeljena in lahko vključuje razumno profitno maržo (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je prevoznik A.AG (v nadaljevanju stranka z interesom) dne 28. 8. 2012 vložil pritožbo, ker mu ni bilo omogočeno izvesti praktičnega usposabljanja strojevodje za prvo spoznavanje proge, ki je potrebno za pridobitev varnostnega spričevala prevozniku za določeno progo. Za izdelavo ponudbe je zaprosil tako prvo kot drugo tožečo stranko in ker na prošnjo ni prejel odgovora, je bil prepričan, da prevoznika z njim ne želita skleniti pogodbe. In ker je pridobitev varnostnega spričevala odvisna izključno od volje subjektov, ki izpolnjujejo pogoje za usposabljanje na določeni progi, je od Agencije kot regulatornega organa zahteval, da v skladu z določbami osmega odstavka 18.d člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZelP) sprejme ustrezne ukrepe, ki mu bodo omogočili praktično usposabljanje njegovih izvršilnih železniških delavcev, saj mu zaradi tega, ker usposabljanje strojevodij na progi št. 31 in 32 ni možno, nastaja škoda.

Agencija je vlogo tožeče stranke kot pritožbo iz petega odstavka 18. d člena ZZelP posredovala v odgovor tožeči stranki in družbi B. d.o.o. in jih pozvala, da se izrečejo do navedb tožeče stranke ter o morebitnih novih dejstvih in dokazih. B. d.o.o. je odgovorila, da ni prevoznik, da se pritožba nanje ne nanaša in da se zato ne opredeljujejo do zadeve. Prva in druga tožeča stranka pa sta odgovorili povsem enako ter ob sklicevanju na določbe ZZelP, Direktive 2004/49/ES in Pravilnika o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev (v nadaljevanju Pravilnik) zavzeli stališče, da nista zavezani izvesti zaprošenega praktičnega usposabljanja, ni pa ovire, da to storita, če se o tem dogovorijo. Stranka z interesom, ki so ji bili posredovani odgovori tožečih strank, se je v odgovoru strinjala, da določbe 18.a člena ZZel na izvedbeni ravni niso ustrezno rešene ter poudarila, da obstoječi predpisi otežujejo dostop do usposabljanja železniških delavcev, kakršno se zahteva s predpisi.

V nadaljevanju obrazložitve Agencija ugotavlja, da si mora po določbah 18. člena ZZelP vsak prevoznik za vožnjo po progah železniškega omrežja v Republiki Sloveniji (za celotno ali del omrežja) pridobiti varnostno spričevalo, ki je dokaz, da prevoznik izpolnjuje zahteve predpisov in tehničnih specifikacij o varnosti železniškega prometa. Vlogi za pridobitev varnostnega spričevala je dolžan med drugim priložiti dokazilo, da izvršilni železniški delavci izpolnjujejo pogoje, predpisane z Zakonom o varnosti v železniškem prometu (v nadaljevanju ZVZelP) in podzakonskimi predpisi. Tako mora biti v skladu s 75.a členom tega zakona iz spričevala razvidna praktična usposobljenost izvršilnega železniškega delavca za posamezno delovno mesto glede na kraj dela, vrsto naprave oziroma tirnega vozila, spričevalo pa velja samo za tiste železniške infrastrukture in vozna sredstva, ki so opredeljena v spričevalu. Zato je prevoznik dolžan zaprositi za dopolnitev varnostnega spričevala v primeru, če želi izvajati prevozne storite na delu železniške infrastrukture, za katero varnostnega spričevala še nima, vlogi pa predložiti dokazilo, da izvršilni delavci izpolnjuje predpisane pogoje, med katerimi je tudi praktična usposobljenost za delo na določeni infrastrukturi. Če izvršilni delavci še niso praktično usposobljeni, jih je delodajalec dolžan ustrezno usposobiti in jim izdati spričevalo (tretji odstavek 74. člena ZVZelP). Pogoje in način praktičnega usposabljanja ureja Pravilnik. Ta med drugim določa, da mora strojevodja opravljati praktično usposabljanje z delom pod nadzorom tudi pri prehodu na progo ali del proge, za katero še nima spričevala ter da mora delodajalec za delo pod nadzorom imenovati za vsakega kandidata inštruktorja, ki mora izpolnjevati prepisane pogoje.

V konkretnem primeru je stranka z interesom ugotovila, da med svojimi delavci nima strojevodje, ki bi bil lahko inštruktor na zadevnih progah. V takšnem primeru je v skladu s 45. členom Pravilnika upravičena najeti za praktično usposabljanje delodajalca, ki predpisane pogoje izpolnjuje. V konkretnem primeru sta po ugotovitvah Agencije takšna prevoznika dva, in sicer prva in druga tožeča stranka, ki obe izpolnjujeta pogoje za izvedbo praktičnega usposabljanja tako na progi št. 31 (Celje – Velenje), kot na progi št. 32 (Rogatec – Stranje – Grobelno), kar nenazadnje sledi tudi iz njunih odgovorov na pritožbo. Ne strinja se pa Agencija z njunim stališčem, da se delodajalec, ki izpolnjuje pogoje za praktično usposabljanje, svobodno odloči, ali bo to izvedel tudi za druge delodajalce. Meni namreč, da določba 45. člena Pravilnika predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 74. člena ZVZelP, po katerem mora delodajalec sam zagotoviti praktično usposabljanje svojih delavcev, in je kot takšne ni mogoče uporabiti za razlago razmerij med naročnikom in izvajalcem storitve. V Pravilniku in ZZelP sicer res ni določb, ki bi izrecno zavezovale delodajalca, ki izpolnjuje pogoje za praktično usposabljanje, da le-to zagotovi tudi drugemu delodajalcu. Pač pa takšna dolžnost izhaja iz prvega odstavka 15.b člena ZZelP, ki daje pravico prevoznikom iz EU do dostopa do javne železniške infrastrukture v RS za opravljanje vseh vrst storitev prevoza blaga, kar pomeni, da mora država vsem tem prevoznikom zagotoviti enakopravne pogoje za vstop na ta trg oziroma za opravljanje teh storitev. Ker je eden od pogojev tudi varnostno spričevalo prevoznika, je vsa dejanja, ki posameznemu prevozniku onemogočajo, da izpolni predpisane pogoje za vstop na ta trg, mogoče šteti za dejanja, ki omejujejo konkurenco. Zato je po prepričanju Agencije delodajalec, ki prejme prošnjo v smislu določb 45. člena Pravilnika, dolžan na prošnjo odgovoriti, zavrniti pa jo sme samo, če ima za to utemeljene razloge, na kar kažejo tudi določbe 18. a člena ZZelP. Če je na trgu možnih izvajalcev več, pa je seveda prepuščeno naročniku, da izbere ponudnika, ki je zanj najugodnejši. To pa lahko stori le, če so mu znane ponudbe izvajalcev. Ker se v obravnavanem primeru prevoznika na prošnjo za izdelavo ponudbe nista odzvala, v postopku pa tudi nista navedla utemeljenih razlogov, zakaj usposabljanja ne moreta zagotoviti, je njuno očitno usklajeno delovanje šteti za omejevanje konkurence na trgu in zato se jima na podlagi osmega odstavka 18.d člena ZZelP nalaga obveznost, ki je razvidna iz 1. in 2. točke izreka. Obveznost iz 3. točke izreka pa se jima nalaga zaradi usklajenega delovanja in ob smiselni uporabi določb šestega odstavka 18. a člena ZZelP.

Agencija v nadaljevanju v odgovor na navedbe tožečih strank navede še, da inštruktorja seveda ni šteti za „sredstvo za usposabljanje“ iz prvega odstavka 18.a člena ZZelP, sodi pa njegova vloga v okvir storitve, ki jo najame delodajalec v smislu 45. člena Pravilnika. Stranki z interesom pa pojasni, da lahko delodajalec za praktično usposabljanje (poleg inštruktorja) uporablja tudi simulatorje in druga tehnična sredstva. Družbe C. pa ni šteti za prevoznika in s tem za delodajalca, ki izpolnjuje pogoje iz 45. člena Pravilnika. Zato Agencija zoper to družbo ni sprejela ukrepov.

Tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V obeh tožbah (enako) navaja, da podružnica A.AG.L. ne more nastopati v postopku, ker v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUP nima lastnosti stranke. Podružnica ni pravna oseba, zato ne more biti nosilka pravic in obveznosti, temveč je to lahko le matična družba. Agencija je zato kršila določbo 49. člena ZUP in ker je bistveno kršila pravila postopka, je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

V vsebinskem pogledu pa tožeča stranka izpostavlja kot ključno vprašanje, ali je prevoznik in torej tožeča stranka v skladu s Pravilnikom dolžna izvesti praktično usposabljanje na prošnjo stranke z interesom. V tej zvezi navaja, da Pravilnik v 45. členu ne določa obveznosti delodajalca, ki izpolnjuje pogoje za izvedbo praktičnega usposabljanja, da mora le-to izvesti tudi za druge delodajalce, temveč nasprotno le omogoča, da se o tem delodajalca dogovorita. Delodajalec, ki izpolnjuje pogoje, se torej svobodno odloča, ali bo to izvedel tudi za druge delodajalce. Zato tožeča stranka ni dolžan izvesti zaprošenega praktičnega usposabljanja, ni pa ovire, da to stori, če se o tem dogovorita. Tožeča stranka v tej zvezi izpostavi še, da obveznosti zagotoviti inštruktorja ni mogoče šteti kot „sredstvo za usposabljanje“, do katerega imajo dostop drugi prevozniki. To je razvidno iz 1. točke sedmega odstavka 38. člena Pravilnika, ki kot materialne pogoje za praktično usposabljanje določa dostop do ustreznih delovnih sredstev ter pri tem našteva tirna vozila, signalne in telekomunikacijske naprave, simulatorje in druga tehnična sredstva. Pa tudi, če bi veljala kontrahirna dolžnost, je le-ta omejena izključno na situacijo, ko storitev izvaja samo en prevoznik ali upravljalec. Agencija pa sama ugotavlja, da v konkretnem primeru obstoji več kot en ponudnik. Glede na jasno jezikovno razlago, obveznosti iz šestega odstavka 18. a člena ZZelP ni mogoče širiti na situacije, ki jih določba ne obsega, saj se v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, po katerih je kontrahirna dolžnost izjema od siceršnjega prostega urejanja obligacijskih razmerij, le-ta razlaga restriktivno. Nesporno je tudi, da lahko kontrahirno dolžnost nalaga le zakon, zato je sklicevanje Agencije na določbe Pravilnika v tej zvezi pravno zmotno, obenem pa takšna razlaga pomeni pretiran poseg v pravici iz 35. in iz 74. člena Ustave. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da podružnica ne more nastopati kot udeleženec v postopku se sklicuje na določbe drugega odstavka 42. člena ZUP ter navaja, da le-ta varuje svojo pravno korist in je bila zato upravičena sodelovati v postopku, saj ji brez praktičnega usposabljanja, za katerega je zaprosila, ne bi bilo mogoče izvajati prevoznih storitev na javni železniški infrastrukturi. Sklep Višjega sodišča (VS II Cp 4329/2006), na katerega se sklicuje tožeča stranka, za odločitev ni relevanten, saj se nanaša na civilni in ne na upravni postopek. Če pa bi sodišče navedenemu ne sledilo, naj podružnici A.AG,L. podeli v upravnem sporu položaj stranke z interesom. Podružnica sicer pravno pripada matični družbi in v pravnem prometu nastopa v njenem imenu in za njen račun, vendar pa izvaja vožnje in je torej udeležena v železniškem prometu, za kar pa ji predpisi nalagajo izpolnjevanje določenih pogojev (varnostno spričevalo, praktično usposabljanje, strokovno izpopolnjevanje ipd). Zato je po mnenju tožene stranke upravičena sodelovati v postopku, ki ima zanjo neposredne učinke s tem, da ji je tožeča stranka dolžna ponuditi usposabljanje, za katerega je zaprosila v skladu s predpisi.

V zvezi z vsebinskimi ugovori pa tožena stranka navaja, da namen zakonskih in podzakonskih določb, na katere se sklicuje pri odločanju, ni v tem, da predpisujejo možnost svobodne sklenitve dogovora, saj imajo stranke to možnost že po splošnih predpisih, pač pa je njihov namen v tem, da se zagotovi usposabljanje za pridobitev varnostnega spričevala vsem prevoznikom, ki zanj zaprosijo. Zato praktično usposabljanje ne more biti odvisno od dobre volje prevoznika oziroma upravljalca. Ker je trg storitev železniškega prometa odprt, mora država vsem prevoznikom zagotoviti za vstop na trg enake pogoje, to pa vključuje tudi osnovno dejavnost izvajanja voženj, vključno z možnostjo opravljanja praktičnega usposabljanja za vsakega, ki želi pridobiti varnostno spričevalo, ki je pogoj za dostop prevoznika do javne železniške infrastrukture. Med sredstva za usposabljanje v skladu s sedmim in osmim odstavkom 38. člena Pravilnika sodijo tako minimalni materialni pogoji kot minimalni kadrovski pogoji, zato v tem okviru ne gre le za delovna sredstva, ki jih našteva tožnik v tožbi. Citirana določba ZZelP (18.a člena) po presoji tožene stranke nalaga delodajalcu kontrahirno dolžnost. Ta velja tudi v primeru, ko obstaja na trgu več prevoznikov ali upravljalcev, ki izpolnjujejo pogoje, saj bi v nasprotnem primeru takšni delodajalci enostavno preprečili opravljanje prevoznih storitev vsem ostalim konkurentom, ki sami ne izpolnjujejo pogojev za izvedbo usposabljanja. Namen določbe je jasen, in sicer, da je vsak delodajalce, ki izpolnjuje pogoje in ga želi prevoznik najeti, dolžan to usposabljanje po primerni in nediskriminatorni ceni tudi opraviti. Zakonodajalec namreč ureja le skrajni primer, ko na trgu ni možnosti izbire. Ne dopušča pa, da delodajalec, ki ima pogoje, prošnjo za usposabljanje neutemeljeno zavrne, saj gre s tem za nedovoljeno omejevanje konkurence in obid namena predpisa. Takšen namen izhaja tudi iz 46. člena Pravilnika, ki se nanaša na obnovitveno izpopolnjevanje in po katerem mora biti le-to izvedeno tako, da zagotavlja pravičen in nediskriminatoren dostop vsem delavcem in njihovim delodajalcem. Pri tem ni prekomerno poseženo v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj je le-ta v tretjem odstavku omejena s prepovedjo dejanj nelojalne konkurence in z dejanji, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco, pri čemer je pravica dostopa in izvajanja prevoznih storitev temeljna pravica vseh prevoznikov na enotnem železniškem trgu v EU.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je morebitno napačno navedbo stranke možno sanirati tudi v sodnem postopku in da vračanje zadeve upravnemu organu samo iz tega razloga ni niti potrebno niti ekonomično. Sicer pa meni, da ji je ob upoštevanju določb ZUP in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mogoče priznati položaj stranke. V ostalem meni, da je Agencija jasno in celovito povzela pravno podlago za odločitev. Ker gre za sektorskega varuha konkurence, je treba njeno pristojnost razlagati dovolj široko, da se zagotovi enakopraven dostop na trg prevoznih storitev in prepreči izkrivljanje konkurence. Država mora namreč zagotoviti možnost izpopolnjevanja strojevodij vseh prevoznikov na vseh progah, sicer je prevoznikom odškodninsko odgovorna. Agencija pa ima možnost, da od Javne agencije za železniški promet zahteva, da popravi splošne akte, če se z njimi kršijo načela, ki zagotavljajo enakopravno obravnavo vseh uporabnikov javne infrastrukture, in kar bo potrebno storiti v primeru razveljavitve (pravilno: odprave) odločbe. Stranka z interesom je sicer na neustrezno normativno ureditev že opozorila pristojno ministrstvo. Kršitev kontrahirne dolžnosti, ki izhaja iz podzakonskih predpisov, pa je stranka z interesom tudi že (uspešno) uveljavljala v upravnem sporu (z opr. št. I U 270/2011).

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah prereka navedbe tožene stranke in stranke z interesom in vztraja pri svojih navedbah in predlogih.

Pri svojih navedbah in predlogih vztraja v pripravljalni vlogi tudi stranka z interesom.

Tožbi nista utemeljeni.

Podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo (prvi odstavek 679. člena ZGD-1). Podružnica torej ne nastopa v svojem imenu in zato ni pomembno, ali ima položaj pravne osebe oziroma nosilca pravic in obveznosti iz 42. člena ZUP. Pomembno je, da ima takšen položaj tuja družba, ki jo zastopa. V konkretnem primeru je začela postopek in opravlja dejanja v postopku Podružnica družbe A.AG. Ta pa je brez dvoma pravna oseba ter obenem prevoznik in s tem legitimirana za to, da uveljavlja praktično usposabljanje strojevodje kot pogoj za pridobitev varnostnega spričevala, ki ga potrebuje za vožnjo po progah železniškega omrežja v Republiki Sloveniji. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na legitimacijo oziroma na položaj stranke z interesom v upravnem in sodnem postopku, zato sodišče kot neutemeljene zavrača. V vsebinskem pogledu pa očitno ni spora o tem, da si mora vsak prevoznik za vožnjo po progah železniškega omrežja v Sloveniji pridobiti varnostno spričevalo ter da mora v vlogi za pridobitev spričevala predložiti tudi dokazilo, da je izvršilno osebje, v konkretnem primeru strojevodja, usposobljeno za delo, ki ga opravlja ter da izpolnjuje predpisane pogoje, med katerimi je tudi praktična usposobljenost. Praktično usposabljanje strojevodje je torej (ena od) storitev, ki je potrebna za to, da se pridobi varnostno spričevalo in s tem t.i. sredstvo za usposabljanje vlakovnega osebja iz prvega odstavka 18.a člena ZZelP, do katerega morajo imeti vsi prevozniki enakopraven in nediskriminatoren dostop. Inštruktor res ni „sredstvo za usposabljanje“, pač pa je takšno sredstvo njegova storitev, ki praktično usposabljanje omogoča, kot to pravilno navaja že Agencija v izpodbijani odločbi. Materialni pogoj za praktično usposabljanje, kakršen je dostop do delovnih sredstev iz 1. točke sedmega odstavka 38. člena ZZelP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, namreč za usposabljanje ni dovolj, temveč morajo biti izpolnjeni tudi drugi, tako materialni kot kadrovski pogoji, ki so predpisani v istem členu in ki šele vsi skupaj omogočajo izvajanje praktičnega usposabljanja izvršilnih železniških delavcev, med drugim strojevodij.

Izvršilne železniške delavce praviloma usposablja delodajalec, ki je tudi tisti, ki po uspešno opravljenem izpitu izda spričevalo. Lahko pa v primeru, če ne more zagotoviti pogojev za praktično usposabljanje in preverjanje praktične usposobljenosti, za ta dela najame delodajalca, ki predpisane pogoje izpolnjuje (prvi odstavek 45. člena Pravilnika). Gre za določbo, ki omogoča delodajalcu, da za ta namen (praktično usposabljanje) najame drugega delodajalca in s tem rešuje situacijo, ko delodajalec, ki bi bil sicer po določbah Pravilnika dolžan praktično usposabljati svoje delavce oziroma preverjati njihovo usposobljenost, tega ne more izvesti. Pravilnik s tem ne posega v položaj delodajalca, ki izpolnjuje pogoje za izvedbo praktičnega usposabljanja, in ga k ničemer ne zavezuje, kot to pravilno navaja tožeča stranka v tožbi. Enako ugotavlja že Agencija v izpodbijani odločbi in zato ne drži tožbena navedba, da se Agencija sklicuje na določbe Pravilnika, iz katerih naj bi izhajala kontrahirna dolžnost za tožnico.

Pač pa zakon - ZZelP v prvem odstavku 18.a člena izrecno določa, da mora biti dostop do sredstev za usposabljanje vlakovnega osebja enakopraven in nediskriminatoren za vse prevoznike v železniškem prometu, ki predložijo vlogo za varnostno spričevalo. Enakopraven in nediskriminatoren mora biti torej tudi dostop do praktičnega usposabljanja izvršilnih železniških delavcev, kar med drugim pomeni, da mora imeti delodajalec, ki sam nima pogojev za usposabljanje, možnost, da najame drugega delodajalca, ki pogoje izpolnjuje. Prav zagotavljanju te možnosti pa je namenjen šesti odstavek 18.a člena, po katerem so v primeru, če so sredstva za usposabljanje dostopna samo v okviru storitev, ki jih izvaja en prevoznik ali upravljalec, sredstva in storitve dostopne tudi drugim prevoznikom po primerni in nediskriminatorni ceni, ki je stroškovna in lahko vključuje profitno maržo. Gre torej za izvedbo tistega, kar je kot obvezno predpisano s prvim odstavkom, zato mora tudi uporaba slediti temu namenu ter zato določbe o „samo enem prevozniku ali upravljalcu“ ne gre razlagati dobesedno, temveč glede na dejansko situacijo, kakršna je podana v konkretnem primeru. V konkretnem primeru pa je tako, da storitve izvajata dva prevoznika le formalno, saj gre pri prvi in drugi tožeči stranki za odvisni družbi (pogodbenega) koncerna, ki ju obvladuje družba D. d.o.o., in ki delujeta oziroma nastopata usklajeno, kot to pravilno ter skladno s spisi ugotavlja Agencija v svoji odločbi. To pa pomeni, da storitve usposabljanja dejansko izvaja in s tem obvladuje en prevoznik v smislu citiranega šestega odstavka, zato se prvi in drugi tožeči stranki z izpodbijano odločbo utemeljeno nalaga, da kot družbi, ki izpolnjujeta pogoje za praktično usposabljanje, posredujeta stranki z interesom ponudbo za usposabljanje, za katero le-ta predpisanih pogojev ne izpolnjuje.

Da bi bilo s takšnim ukrepom na neustrezen način oziroma pretirano poseženo v ustavne pravice tožeče stranke, sodišče ne vidi. Tožeča stranka konkretnih škodljivih posledic ne navaja, razlaga zakonske določbe pa sama po sebi še ne pomeni, da je bilo na nedopusten način poseženo v pravico do svobode ravnanja in v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 35. in 74. člena Ustave.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbi na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeni zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.