Jedro

Služnost užitka ne preprečuje izvršbe.

Predmet izvršbe je lahko tudi solasten oziroma idealen delež na nepremičninah.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže. III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 27. 9. 2013: odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 1032/2005 na ½ nepremičnine z ID znakom 000 zavrže (I. točka izreka) in razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 1032/2005, na ½ nepremičnine z ID znakom 000, ni dopustna in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov zavrne (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.500,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 27. 11. 2013 pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu tožeče stranke in tožečo stranko oprostilo plačila sodne takse za postopek o pritožbi v višini 695,00 EUR, v preostanku (100,00 EUR) je predlog zavrnilo in za ta znesek dovolilo obročno plačilo v štirih mesečnih obrokih po 25,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da zadevo vrne v prvostopenjsko sojenje. Sodišče se kljub trditvam tožeče stranke ni spustilo v obravnavanje in ugotavljanje pravic, ki jih ima tožnica na delu nepremičnine – stanovanju v lasti njenega moža. Pri tem sodišče pomanjkljivo tolmači določbo prvega odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ne opredeli pa se tudi do izvedenih dokazov – zaslišanja tožnice ter zaslišanja priče, njenega moža M. H. Tožnica je z dolgotrajnim uživanjem celotnega stanovanja na celotnem stanovanju, torej tudi na delu stanovanja v najprej skupni lasti, nato pa solasti moža M. H., pridobila pravice, ki nedvomno preprečujejo izvršbo. Sodišče tako zmotno ugotovi dejansko stanje, nasprotno interpretira zaslišanje, ko ugotovi, da tožeča stranka ni v ničemer izkazala, da bi imela na ½ nepremičnine, last M. H., kakšno pravico. Celo stanovanje je namreč tožnica od nakupa tega stanovanja dalje uporabljala in koristila v celoti in nerazdelno, uporabljala je tudi del stanovanja, ki je pripadal njenemu možu. Neživljenjska je ugotovitev sodišča, da s prodajo dela nepremičnine v lasti M. H. tožeča stranka ne bi bila oškodovana, saj ima sprememba lastništva na nepremičnini, ki je zaključena celota, učinek na solastnika. Stvarnopravni zakonik omogoča, da imajo v primeru prodaje solastniškega deleža solastniki predkupno pravico, zato je nelogična in kontradiktorna ugotovitev sodišča, da s prodajo deleža moža tožnica v ničemer ne bi bila oškodovana. V primeru razpolaganja z lastninsko pravico oziroma tudi v primeru z zaznambo sklepa o izvršbi in prodajo deleža v izvršilnem postopku, razpolaganje posega v pravice solastnika. Tožnica nima možnosti uveljavljati predkupne pravice v izvršilnem postopku, ker je v stanju, ko s svojo pokojnino komaj preživi iz meseca v mesec in edini način, da tožnica prepreči lastno oškodovanje je torej ta, da sodišče ne dopusti prodaje nepremičnine, torej, da prepreči prodajo v izvršilnem postopku. Določilo 64. člena ZIZ je treba razlagati v smeri, da se tožnici glede na njeno socialno stanje omogoči varovanje njenih pravic, v katere bi bilo z morebitnim novim lastnikom nedvomno poseženo. V pritožbi zoper sklep o predlogu tožeče stranke za taksno oprostitev tožnica navaja, da naproša sodišče, da zadevo o plačilu sodne takse še enkrat prouči in jo glede na finančno stanje oprosti plačila le-te ter pojasnjuje svoje slabo finančno stanje.

Glede pritožbe zoper sodbo:

3. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da se tožeča stranka pritožuje le zoper sodbo, ne pa tudi zoper sklep o zavrženju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženem delu tožbe že pravnomočna (I. točka izreka).

5. Glede nedopustnosti izvršbe na ½ nepremičnine z ID znakom 000, torej nedopustnosti izvršbe na solastnem deležu dolžnika M. H. v izvršilnem postopku pod opr. št. In 1032/2005, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na tem solastniškem deležu nepremičnine tožeča stranka nima nobene pravice, ki bi preprečevala izvršbo. S takšnim zaključkom soglaša tudi sodišče druge stopnje, saj je odločilen obstoj pravice, ki bi izvršbo preprečevala, takšne pravice pa tožeča stranka ni dokazala. Tožeča stranka v postopku takšne pravice tudi ni zatrjevala. Zatrjevala je sicer, da naj bi pridobila pravico užitka, ki naj bi bila pravica, ki v skladu z določilom 64. člena Zakona o izvršbi, ZIZ, preprečuje izvršbo, vendar navedeno ne drži. Tudi v primeru, da gre za služnost užitka, vknjiženo v zemljiško knjigo, takšna pravica izvršbe ne preprečuje, pač pa se proda obremenjena nepremičnina. Sodišču prve stopnje se zato glede užitka ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati, sodišče druge stopnje pa tožnici le pojasnjuje, da od nakupa stanovanja (leta 1994) do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika, tudi če bi bili podani vsi elementi, služnosti užitka še ni mogla priposestvovati, ker rok za to ni potekel, medtem ko SPZ priposestvovanja osebnih služnosti ne pozna več. Kot že rečeno, pa tudi služnost užitka izvršbe ne preprečuje. Očitki sodišču prve stopnje, da zmotno in nepravilno ter pomanjkljivo tolmači prvi odstavek 64. člena ZIZ, so zato neutemeljeni, prav tako so neutemeljeni očitki, da se sodišče ne opredeli do zaslišanja tožnice ter zaslišanja priče, njenega moža M. H., saj o pravno relevantnih dejstvih, ki bi dokazovala obstoj pravice, ki izvršbo preprečuje, nista izpovedovala.

6. Pravno relevantno je dejstvo obstoja pravice, ki izvršbo na nepremičnini preprečuje, ne pa oškodovanje strank, zato se o pritožbenih navedbah, ki izpodbijajo zaključek sodišča, da tožeča stranka s prodajo dela nepremičnin v lasti M. H. ne bi bila oškodovana, sodišče druge stopnje ne opredeljuje. Dejstvo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je predmet izvršbe lahko tudi solasten oziroma idealen delež na nepremičninah in je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da s prodajo solastnega deleža ne bo poseženo v pravice tožeče stranke. Navajanja tožeče stranke, da bi prodaja ½ nepremičnine pomenila njeno oškodovanje in okrnjenje njene pravice do lastnine in mirnega uživanja stanovanja in bi bila uporaba stanovanja otežena, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev za odločanje o nedopustnosti izvršbe, enako velja za trditve v pritožbi, da tožnica nima možnosti, da bi uveljavljala predkupno pravico zaradi svojega finančnega stanja in da je edini način, da tožnica prepreči oškodovanje, da sodišče ne dopusti prodaje nepremičnine. Razlaga tožeče stranke, da je potrebno določilo 64. člena ZIZ razlagati v smeri, da se tožnici glede na njeno socialno stanje omogoči varovanje njenih pravic, je napačna, takšno stanje nedvomno ne predstavlja pravice, ki bi preprečevala izvršbo.

7. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep:

9. 343. člen ZPP v tretjem odstavku določa, da je pritožba, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona (to je navedbe sodbe, zoper katero se vlaga in podpisa pritožnika), nepopolna. Nepopolno pritožbo zavrže s sklepom že predsednik senata sodišča prve stopnje (prvi odstavek 343. člena ZPP), če ta tega ne stori, stori to sodišče druge stopnje (352. člen ZPP).

10. Tožeča stranka pritožbe, ki jo je vložila zoper sklep z dne 27.11.2013 ni podpisala, torej je njena pritožba nepopolna. V postopku s pritožbo se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP), pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila tožeča stranka v pravnem pouku sklepa z dne 27.11.2013 tudi pravilno opozorjena, da mora biti pritožba podpisana, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev in da bo nepopolna pritožba brez nadaljnjega postopanja zavržena.

11. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zoper sklep, ker je bila nepodpisana in torej nepopolna, zavreči.