Jedro

Sklep o oceni tožnikove delovne uspešnosti pri delu vodje montaže in demontaže žerjavov po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi je nezakonit, saj tožnik ni bil ocenjen na podlagi njegovega dela na delovnem mestu, ki je navedeno, ampak je bil (negativno) ocenjen zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov za nazaj, kar mu je odredila tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 8. 9. 2009 nezakonit (1. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki za čas od 1. 9. 2009 dalje razliko v plači, ki jo je tožeča stranka prejemala upoštevajoč oceno gospodarnosti v višini 0 % ter plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejeti upoštevajoč oceno gospodarnosti v višini 10 % in kvalitete v višini 12 %, plačati od tega zneska davke in prispevke in izplačati tožeči stranki neto razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 143,04 EUR v roku osem dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne vse stroške pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti zavrne in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je tožena stranka vsebino potnih nalogov določila z navodili, ki veljajo šele od 1. 8. 2008 dalje. V resnici so morali vsi delavci tožene stranke še pred sprejetjem teh navodil potne naloge izpolniti tako, kot je bilo določeno v obrazcu potnega naloga. V obrazcih so bili namreč že vseskozi prazni prostori za določitev relacije poti, z navedbo datuma, ure in minute odhode, začetno in končno stanje kilometrov, število prevoženih kilometrov itd., torej vse, kar je bilo kasneje natančno konkretizirano še v navodilih. Neprepričljiv je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik s temi navodili seznanjen. Neutemeljeno pa je tudi naziranje sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik kljub odredbi nadrejenega delavca nepopolnih potnih nalogov ne bi naknadno izpolnil in da naj bi tožnikova izpoved dokazovala ravno nasprotno. Tožnik je namreč zaslišan izpovedal, da je šele letos, torej v letu 2011, popravil naloge za nazaj, medtem ko je bila tožeči stranki ocena znižana že v letu 2009 in sicer zaradi neizpolnjevanja delovnih nalog. Ocena se namreč zniža do naslednjega vrednotenja. Tožeča stranka s tem, ko je šele v letu 2011 opravila vse naloge, čeprav bi to morala storiti že v letu 2009, vsekakor ni mogla pričakovati zvišanja ocene. Tožena stranka poudarja, da je oceno znižala izključno zaradi tožnikovega napačnega izpolnjevanja potnih nalogov. Prav tako ne vzdrži argumentacija sodišča prve stopnje, da izpolnjevanje nalogov za službene poti ne sodi v redno delovno obveznost delavca, ker se ne nanaša na konkretno opravljanje dela delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Da lahko tožeča stranka kot delavec gradbenega podjetja sploh opravlja svoje delo, se mora s službenim vozilom pripeljati na gradbišče, kar je splošno znano dejstvo. Izpolnjevanje potnih nalogov je neposredno povezano z opravljanjem samih delovnih nalog, zato ni mogoče soglašati z oceno, da pravilno izpolnjevanje potnih nalogov ne sodi v redno delovno obveznost tožeče stranke. Na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe se ocena za gospodarnost določi na podlagi ocene delavca, kakšen odnos ima do delovnih sredstev, predmetov dela in delovnega časa (98. člen), ocena za kvaliteto dela pa se vrednoti na podlagi ocene kvalitete dela in opravljene naloge (99. člen). Ob tem, da tožeča stranka ni pravilno izpolnila potnih nalogov niti potem, ko je bila k temu pozvana s strani nadrejenega delavca, je izkazovala negativen odnos do delovnih sredstev – službenih vozil, prav tako je nekvalitetno opravila odrejeno delo. Tako je bila tožeči stranki ocena upravičeno znižana na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2007 pri toženi stranki opravljal dela vodja montaže in demontaže žerjavov. Tožena stranka je tožniku v letu 2009 odredila, da popravi oziroma dopolni potne naloge za nazaj in sicer za obdobje od leta 2006 dalje. Potni nalogi, ki jih naj bi tožnik popravil, pa se niso nanašali le na vožnje, ki jih je tožnik opravil s službenimi vozili tožene stranke v zvezi z opravljanjem svojega dela vodje montaže in demontaže žerjavov, ampak tudi na vožnje, ki so jih opravljali drugi delavci s temi vozili in na vožnje z vozili, s katerimi se tožnik niti ni vozil. Tožnik je po odredbi tožene stranke opravil popravljanje potnih nalogov po rednem delovnem času (za to ni prejel plačila), pri čemer pa ni razpolagal z verodostojnimi podatki, ki bi jih lahko vpisoval v pomanjkljivo izpolnjene potne naloge, zato si je moral nekatere podatke izmišljevati, kot npr. podatke o relaciji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se tožena stranka ni sklicevala na konkretne s strani tožnika nepopolno izpolnjene potne naloge, niti jih v dokaznem postopku ni predložila. Sicer pa so se potni nalogi, ki jih je moral tožnik popravljati za dve oziroma tri leta za nazaj, nanašali na druge avtomobile oziroma za druge zaposlene, za katere si je moral podatke o vožnjah, konkretno o relacijah ter o prihodih in odhodih ter število kilometrov dobesedno izmisliti, tudi za vozila tovornih vozil, ki so jih vozili kooperanti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dokazno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik kljub odredbi nadrejenega delavca nepopolnih potnih nalogov ne bi naknadno izpolnil, saj tožnikova izpoved dokazuje prav nasprotno.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 2. odstavku 26. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v svoji podjetniški kolektivni pogodbi določila kriterije, na podlagi katerih se ocenjuje delovna uspešnost, vrednoti gospodarnost, prav tako pa tudi kriterije kvalitete dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala v nasprotju z določili ZDR in svoje podjetniške kolektivne pogodbe (98. člen podjetniške kolektivne pogodbe), saj je z oceno 0 % mogoče oceniti delavca, ki ima povprečen odnos do gospodarnosti z materialom in delovnim sredstvi, delovnim časom in če se zahteva občasni nadzor (vodenje), po kriteriju kakovosti dela z oceno 0 % pa je mogoče oceniti delavca, katerega kvaliteta je povprečna, delovne naloge pa opravlja v postavljenih rokih (99. člen podjetniške kolektivne pogodbe), saj tožena stranka v zvezi s samim delom tožnika ni zatrjevala in tudi ne dokazala, da je bil tožnik v konkretnem primeru ocenjen na podlagi njegove dejanske delovne uspešnosti pri delu vodje montaže in demontaže žerjavov po sklenjeni pogodbi, temveč nasprotno, da mu je znižala oceno iz razloga neizpolnjevanja potnih nalogov po odredbi nadrejenega delavca (pa tudi to ni izkazala). Ker ocena, ki sta jo nadrejena delavca tožniku podala na ocenjevalnem listu z dne 28. 8. 2009, ni v nobeni zvezi z dejanskim opravljanjem dela tožnika kot vodja montaže in demontaže žerjavov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je tožniku oceno znižala zgolj zaradi napačnega izpolnjevanja potnih nalogov, saj navedenega tožena stranka ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede na trditveno in dokazno breme v predmetni zadevi. Sodišče namreč odloči, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri čemer pa mora sodišče pojasniti zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno (8. člen ZPP). Navedeno je sodišče prve stopnje jasno in logično obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo po izvedbi dokazov predlaganih s strani obeh pravdnih strank.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).