Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, temelji na ugotovitvi, da tožniku ni bilo pravilno vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, s čimer je tožena stranka kršila postopkovna pravila v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 85. člena ZDR‑1. Ta določba ureja obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Vendar zakon vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Glede na to za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca in dodatno – kar zakon izrecno določa – ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.

Glede na vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava treba zaključiti, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora oziroma glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved in tožnikovo hospitalizacijo prestavljati datuma zagovora tako, da bi mu ga omogočila še po 13. 4. 2016. Zgolj dejstvo, da se je tožena stranka odločila, da bo tožnika vabila na zagovor, glede na ugotovljene okoliščine ne vpliva na to, da mu zagovora ni bila dolžna omogočiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi nezagotovitve zagovora tožniku nezakonita izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako ni materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v I., II., III., IV. In VI. točki izreka spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 4. 2016 nezakonita in se razveljavi.

2. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do dne 1. 10. 2017 razen v obdobju od 30. 5. 2016 do 30. 6. 2016, ter se sodno razveže z dnem 1. 10. 2017. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni prijaviti v socialno zavarovanje za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju vmesnega obdobja, v katerem je bilo delovno razmerje za tožečo stranko že vzpostavljeno od 30. 5. do 30. 6. 2016. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo namesto reintegracije v znesku 42.000,00 EUR bruto, mu izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje", - tožnik sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklepa.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 13. 4. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki, z izjemo obdobja 30. 5. 2016 do 30. 6. 2016, trajalo do sodne razveze 1. 10. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj prijavi tožnika v socialno zavarovanje za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, z izjemo obdobja med 30. 5. in 30. 6. 2016 (III. točka izreka), ter plačila denarnega povračila namesto reintegracije v znesku 42.000,00 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek za vrnitev na delo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 30. 5. do 30. 6. 2016 in za obdobje od 2. 10. 2017 dalje ter denarno povračilo v znesku 66.000,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov 3.389,87 EUR tožniku (VI. točka izreka). Sklenilo je še, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na obračun in odvod ter plačilo davkov in prispevkov, zato je tožbo v tem delu zavrglo, pravdna dejanja, opravljena v zvezi s tem, pa razveljavilo (VII. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Pove, da se je zakoniti zastopnik tožene stranke s tožnikom pogovarjal po telefonu tudi 6. 4. 2016 in ga obvestil o poskusu vročitve vabila na zagovor. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dejstva, da je tožnik med bolniško odsotnostjo s svojega službenega telefona dvakrat klical zakonitega zastopnika, ugotavljati pa bi moralo zdravstvene omejitve tožnika od 7. 4. 2016 dalje. Opozarja na dejstvo, da je bil zagovor prestavljen na 13. 4. 2016 zato, da bi se predstavnik sindikata seznanil z vsebino očitkov zoper tožnika, nato pa se zagovora brez pojasnila ni udeležil. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Kot zmotno graja stališče, da je trditve o tem, da v konkretnih okoliščinah od nje ni bilo utemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, podala prepozno, saj je to postalo relevantno šele po odločitvi Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da postopkovne nepravilnosti glede vročanja vabila na zagovor ne pomenijo avtomatično nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, osebna vročitev vabila na zagovor po ZDR-1 pa glede na možnost vročanja po elektronski pošti ni obvezna. Navaja, da je skušala tožniku omogočiti pravico do zagovora, vendar do tega ni prišlo zaradi razlogov zunaj kontrole in vpliva tožene stranke kot delodajalca. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do poskusov vročanja in aktivnosti tožene stranke glede izpeljave zagovora, pri čemer obstajajo okoliščine za objektivno nezmožnost za izvedbo zagovora s tožnikom. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo samo presoditi pravno relevantne okoliščine glede dolžnosti omogočanja zagovora. Sklicuje se na napotke iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 1091/2018, iz katerih izhaja, da je ostalo sporno vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost pred odpovedjo po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Sklicuje se na primere iz sodne prakse, ko je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (VIII Ips 17/2008, VIII Ips 248/2010, VIII Ips 153/2012, VIII Ips 109/2011, Pdp 510/2018, VIII Ips 230/2014 in VIII DoR 233/2018). Navaja, da je vabilo pričela vročati tožniku pravočasno 6. 4. 2018 ter mu ga skušala vročiti na več načinov (na delovnem mestu, po elektronski pošti, na domu tožnika ter tudi po telefonu). Zatrjuje neverodostojnost izpovedi tožnika in zatrjuje, da se je želel zagovoru izogniti. Navaja, da je bil tožnik od 6. 4. 2016 do 15. 4. 2016 v bolniškem staležu, od 12. 4. do 15. 4. 2016 celo hospitaliziran. Meni, da razlog, da se tožnik ni seznanil z vsebino vabila na zagovor, ni na njeni strani, temveč na strani tožnika. Zatrjuje še, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil seznanjen z vsebino vabila na zagovor, saj navedena ugotovitev temelji zgolj na neprepričljivi izpovedi tožnika. Po njenem mnenju se šteje, da je tožnik obrazloženo vabilo na zagovor prejel, saj ga je 12. 4. 2016 prejel predstavnik sindikata, s čimer so bile sanirane formalne pomanjkljivosti glede osebnega vročanja vabila na zagovor. Navaja, da tožniku sicer res ni bil ponovno dan na voljo rok treh delovnih dni za pripravo zagovora, vendar tožnik svoje pravice do podaje obrambnih navedb ni mogel realizirati zaradi objektivnih okoliščin (bolniškega dopusta in hospitalizacije). Po njenem mnenju je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izogibal vročitvi vabila na zagovor, saj mu je zakoniti zastopnik tožene stranke povedal, kaj se mu skuša vročiti, prejel pa je tudi elektronska sporočila glede datuma zagovora. Navaja, da bi bilo vabilo na zagovor tožniku osebno vročeno, če bi kot vodilni delavec pokazal vsaj minimalno skrbnost. Dalje zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1, saj ne drži, da bi bilo mogoče šele ob pravilni seznanitvi tožnika z obtožbami presojati, zaradi kakšnih razlogov izvedba zagovora ni bila mogoča. Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje tudi v zvezi z uporabo določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 glede višine denarnega nadomestila namesto reintegracije v višini 42.000,00 EUR. Meni, da je dosojeno denarno povračilo glede na okoliščine primera in podobne primere previsoko.

3. Tožnik se pritožuje zoper II., III., IV., V., VI. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja le do 1. 10. 2017. Meni, da na podlagi veljavnih predpisov delavec ne bi smel biti v slabšem položaju, če si je poiskal novo zaposlitev. Navaja, da mu vsaj do sodne razveze pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja (plača, razlika med plačo pri toženi stranki in drugem delodajalcu, povračilo stroškov za prehrano in prevoz idr.). Meni, da tega ne more spremeniti niti začasna ali stalna zaposlitev pri drugem delodajalcu. Nasprotuje sodni razvezi, predvsem pa njenemu datumu. Navaja razloge za reintegracijo k toženi stranki (nižja plača pri novem delodajalcu, preživljanje otrok, nezmožnost primerljive zaposlitve, neporušeno zaupanje med strankama ipd.). Pove, da je ves čas zanikal storitev kaznivega dejanja, krivdo pa je priznal zaradi osebnih razlogov (zdravstvene posledice, hudi psihični pritiski predkazenskega postopka), toženi stranki pa škoda ni nastala. Meni, da tožena stranka ni pravočasno in argumentirano podala trditvene in dokazne podlage za sodno razvezo. Podredno izpodbija višino prisojenega denarnega povračila. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin za odmero denarnega povračila (nezmožnost zaposliti se na primerljivem delovnem mestu, skorajšnji status starejšega delavca, nižja plača pri drugem delodajalcu, slabše zdravstveno stanje, preživninska obveznost ipd.). Zavzema se za denarno povračilo vsaj v višini 15 mesečnih plač (90.000,00 EUR). Nasprotuje zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravic po 1. 10. 2017 in v zvezi s tem zatrjuje odločanje zunaj zahtevka. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Pove, da je sodišče prve stopnje odločalo o dveh tožbenih zahtevkih, v primeru eventualne objektivne kumulacije pa bi mu moralo priznati stroške za oba tožbena zahtevka. Zaradi neobstoja enotne oziroma ustaljene sodne prakse glede obračuna in plačila prispevkov ter davkov izpodbija tudi VII. točko izreka. Ker je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo, zatrjuje kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

4. Na pritožbo tožnika odgovarja tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik, predlaga njeno zavrnitev in naložitev povračila pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev se po vsebini uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

10. Pritožbeno sodišče v predmetni zadevi odloča tretjič. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 186/2016 z dne 26. 6. 2017 tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 748/2017 z dne 1. 3. 2018 sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijano izredno odpoved kot nezakonito razveljavilo, preostanek sodbe pa razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 145/2018 z dne 19. 12. 2018 ugodilo reviziji tožene stranke, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. To je s sklepom Pdp 1091/2018 z dne 17. 4. 2019 pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo še v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje je v postopku izdaje izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi 109. in 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ponovno presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 13. 4. 2016, ob ugotovitvi nespornega dejstva, da je imela tožnikova kršitev delovnih obveznosti pri toženi stranki vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, za katero je bil tožnik v kazenskem postopku na podlagi priznanja krivde pravnomočno obsojen. Pravilno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil pri toženi stranki tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2011 na delovnem mestu direktor projekta, - da je bil v letu 2011 tudi zoper tožnika sprožen kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril v zvezi s postopkom javnega naročanja na kablovodu A. - B., - da je tožnik 15. 3. 2016 v kazenskem postopku opr. št. X K 10172/2016 sklenil sporazum o priznanju krivde, istega dne pa je bila izdana obsodilna sodba, s katero je bilo odločeno, da je tožnik kriv storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prejemanja daril po prvem odstavku 241. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. – KZ-1), - da je tožena stranka tožniku 13. 4. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ki istočasno pomenijo kaznivo dejanje po prvem odstavku 241. člena KZ-1. 12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku 18. 3. 2016, ko je pooblaščenka tožene stranke vpogledala v kazenski spis skupaj s pooblaščeno osebo za pravno področje pri toženi stranki in skopirala obtožnico Specializiranega državnega tožilstva z dne 22. 4. 2015, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016 pravočasna. Materialnopravno stališče, da je odpoved podana pravočasno, je pravilno in skladno z napotki ter ugotovitvami Vrhovnega sodišča v tem in drugih sporih, povezanih z istim historičnim dogodkom (sprememba že objavljenega razpisa za javno naročilo v zameno za obljubo nedovoljene nagrade pri toženi stranki).

13. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, temelji na ugotovitvi, da tožniku ni bilo pravilno vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, s čimer je tožena stranka kršila postopkovna pravila v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 85. člena ZDR‑1. Ta določba ureja obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Vendar zakon vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Glede na to za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca in dodatno – kar zakon izrecno določa – ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor (prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 13/2019 z dne 17. 12. 2019). Sodišče prve stopnje se je torej omejilo na vprašanje pravilne vročitve in že zaradi presoje, da vročitev ni bila pravilno opravljena, štelo, da je bila odpoved nezakonita. Glede na to, da izostanek pravilnega vročanja sam po sebi ne zadošča za presojo o nezakonitosti "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tak zaključek sodišča prve stopnje materialno pravno napačen, saj tudi nepravilna vročitev ne pomeni sama po sebi, glede na okoliščine primera, da morda niso podane druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.

14. Glede na zmotno materialnopravno ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora oziroma, da niso podane okoliščine, zaradi katerih od tožene stranke kot delodajalca ni upravičeno pričakovati, da bo tožniku omogočila zagovor, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2016 nezakonita. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prepozno uveljavljala, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih ni upravičeno pričakovati, da bo tožniku omogočila zagovor. V pritožbi ta utemeljeno uveljavlja, da je te trditve brez svoje krivde podala na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 145/2018 z dne 19. 12. 2018, s katerim je to razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča Pdp 748/2017 (ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi zgolj na podlagi (napačne) ugotovitve, da je bila podana prepozno) in sklepu pritožbenega sodišča Pdp 1091/2018. Ker je šele tedaj postalo relevantno vprašanje, ali je tožena stranka ravnala skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, so bile pravočasne njene trditve o tem, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora.

15. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je glede na vse ugotovljene okoliščine sklenilo, da niso podane okoliščine, zaradi katerih je od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bo tožena stranka tožniku omogočila zagovor ter da zaradi nepravilne vročitve tožniku ni bila omogočena učinkovita obramba v postopku izredne odpovedi. Tožena stranka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožniku v konkretnem primeru ni bila dolžna omogočiti zagovora zaradi obstoja naslednjih okoliščin, ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (a jih zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja ni ustrezno upoštevalo): - da se je pooblaščenka tožene stranke 15. 3. 2016 udeležila obravnave v kazenskem postopku zoper tožnika, na kateri je bila seznanjena, da je tožnik z okrožnim državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde, istega dne pa je bila izdana obsodilna sodba, - tožena stranka je tožniku skušala vročiti vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo 6. 4. 2016 najprej na delovnem mestu po internem kurirju, vendar ta vročitev ni bila opravljena, ker je bil tožnik v tistem trenutku odsoten z delovnega mesta, - istega dne ob 14.49 uri, mu je vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo poslala po elektronski pošti na službeni elektronski naslov tožnika, vendar pa tožnik ni bil več prisoten na delovnem mestu, saj je predčasno odšel domov ob 13.59 uri zaradi slabega počutja, možnosti vpogleda v službeno elektronsko pošto pa tožnik doma ni imel, - istega dne ob 16.00 uri, mu je poskušal vročiti vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo na njegov pravi naslov stalnega prebivališča še pooblaščeni detektiv, vendar tožnika ni bilo doma, zaradi česar ga je poklical po telefonu in ga obvestil o vročitvi ter o tem, da ga bo še iskal in mu v primeru odsotnosti pošiljko pustil v nabiralniku, nakar ga je ponovno iskal ob 21.45 uri, tožnika tudi tedaj ni našel na domu, pošiljko mu je pustil v nabiralniku in to tudi fotografiral, - da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je zoper njega uveden postopek izredne odpovedi, in datumom zagovora na podlagi telefonskega pogovora z zakonitim zastopnikom tožene stranke 8. 4. 2016 in telefonskega razgovora s predstavnikom sindikata 8. 4. ali 11. 4. 2016, ki ga je obvestil tudi o prestavitvi datuma zagovora, - da je tožnik 10. 4. 2016 zahteval pisno obvestitev sindikata o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - da se je prvega termina za zagovor 12. 4. 2016 udeležil predsednik sindikata pri toženi stranki, ki mu je tožena stranka vročila pisno obdolžitev, - da je 12. 4. 2016 tožnik predlagal preložitev datuma zagovora zato, ker je bil hospitaliziran zaradi preiskav (hospitaliziran je bil od 12. do 15. 4. 2016), - da je tožnik odsotnost z zagovora za dne 12. in 13. 4. 2016 opravičil, saj je bil v bolniškem staležu in hospitaliziran, - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 13. 4. 2016, vročena pa mu je bila 29. 4. 2016. Glede na vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava treba zaključiti, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora oziroma glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved in tožnikovo hospitalizacijo prestavljati datuma zagovora tako, da bi mu ga omogočila še po 13. 4. 2016 (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2008, VIII Ips 248/2010, VIII Ips 153/2012, VIII Ips 109/2011, VIII Ips 230/2014 ter VIII Ips 13/2019 in odločitev pritožbenega sodišča Pdp 510/2018). Zgolj dejstvo, da se je tožena stranka odločila, da bo tožnika vabila na zagovor, glede na ugotovljene okoliščine ne vpliva na to, da mu zagovora ni bila dolžna omogočiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi nezagotovitve zagovora tožniku nezakonita izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako ni materialnopravno pravilna.

16. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odpoved podala pravočasno, ter ugotovitvi pritožbenega sodišča, da glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tožena stranka ni kršila določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1, so za odločitev o pritožbi relevantne naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - da med strankama v zvezi s presojo zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo sporno, da ima tožnikova kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, za katero je bil tožnik pravnomočno obsojen, - da je tožnik sklenil z okrožnim državnim tožilcem sporazum o priznanju krivde, zaradi česar je bila v postopku X K 10172/2016 izdana obsodilna sodba, s katero je bilo odločeno, da je tožnik kriv storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. – KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ (v sostorilstvu1), tožnik pa se je pravici do pritožbe odpovedal, - da je zaupanje med strankama tega individualnega delovnega spora do te mere porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče (neobstoj normalne komunikacije, ki se pričakuje v vsakem delovnem odnosu, ter teža in narava kaznivega dejanja, ki ga je tožnik storil med opravljanjem svojih delovnih obveznosti).

17. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena po vsebini, saj je tožnik priznal storitev kaznivega dejanja, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016, in je tako izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, podan pa je tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na to ugotovitev ne vplivajo motivi, ki so vodili tožnika pri priznanju kaznivega dejanja v kazenskem postopku, prav tako ne trditev tožnika, da zaradi storjene kršitve toženi stranki ni nastala nikakršna škoda. Tudi dejstvo, da je med storitvijo kaznivega dejanja in ugotovitvijo razlogov za izredno odpoved minilo 5 let, v tem času pa je tožnik opravljal delo pri toženi stranki, ne kaže na to, da tožena stranka po tem, ko je ugotovila razlog za odpoved, ni izgubila zaupanja vanj. Glede na to tudi niso pravno pomembne trditve tožnika, da je v navedenem obdobju delo pri toženi stranki opravljal zelo uspešno.

18. Ker je bila izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi formalno in vsebinsko skladna z ZDR-1, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je še v preostalem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in sklenilo, da tožnik skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP).

19. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, so postale pravno nepomembne pritožbene navedbe tožnika, ki v svoji pritožbi nasprotuje zavrnitvi reintegracijskega zahtevka in sodni razvezi, višini denarnega povračila in priznanim stroškom postopka. Delavcu v primeru ugotovitve zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pripadajo pravice iz nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. reintegracija ali sodna razveza in denarno povračilo, zato je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pravilna. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, posledično tožniku ne pripadajo nobene pravice iz naslova nezakonitosti odpovedi, zato pritožbene navedbe o kršitvi ustavnih pravic z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi, višini denarnega povračila in reparaciji niso pravno relevantne.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

22. Tožena stranka je s pritožbo uspela, tožnik pa ne, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. z odločitvama Vrhovnega sodišča VIII Ips 58/2018 in VIII Ips 50/2018.