Jedro

Sodno varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje posesti in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Dedič postane posestnik stvari v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka dne 21.1.1999 z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih mansardnega stanovanja v ulici X v kraju Y motila tožečo stranko v zadnji mirni posesti. Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da izroči ključe nove ključavnice ali pa ključe zamenjane ključavnice, da se v bodoče vzdrži podobnih motilnih dejanj in da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 112.200,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Istočasno je sodišče izdalo začasno odredbo, po kateri mora tožena stranka v 24 urah vzpostaviti prejšnje stanje tako, da zamenja ključavnico na vratih predmetnega stanovanja in tožniku, njegovi zakoniti zastopnici ali njenemu odvetniku izročiti vse ključe vhodnih vrat. Proti sklepu se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožeča stranka bi morala tožbo vložiti najkasneje v enem letu po očetovi smrti, to je do 3.1.1998. Ker pa tega ni storila, je tožba vložena prepozno. Tožena stranka je bila ves čas posestnik spornega stanovanja in je tako posedovala ključe stanovanja, le tega čistila, pospravljala, vanj hodila za potrebe čiščenja dimnika. O tem je izpovedala že na glavni obravnavi, zato ni res, kot je navedlo sodišče, da je je bila v stanovanju le ob obiskih brata in tam z njim popila kavo. S tem v zvezi sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, ki prebivata v predmetni hiši, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zakonita zastopnica tožeče stranke je takoj po smrti A. (4. in 5.1.1997) iz stanovanja vzela nekaj stvari, po tistem ne ona ne tožeča stranka nista več prišli v stanovanje, razen ob nasilnem vstopu 1.12.1998. Da tožeča stranka ni hodila v stanovanje, dokazuje tudi izpoved zakonite zastopnice, da je nasilno zamenjala ključavnico "da je tako prišla do ključev." Tudi začasna odredba ni utemeljena, saj terjatev tožeče stranke ne obstoji, prav tako pa nista izkazani nobena uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode zaradi neuporabe stanovanja. V stanovanju ni nobenih cevi, zato ni nevarnosti, da bi te počile ali da bi prišlo do poplav. Poleg tega pa tožena stranka stanovanje ves čas redno vzdržuje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njegovo razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da ti niso podani.

Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (77.člen Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80, ZTLR). Glede na izpoved samega toženca, da je ključavnico zamenjal kakšnih tri ali pet dni po 1.12.1998, dne 21.1.1999 je bil v službi, med obema navedenima datumoma pa v sporno stanovanje ni bilo nobenega vloma, in glede na izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke, da je tega dne hotela vstopiti v stanovanje, a je bilo to zaklenjeno, ključavnica pa zamenjana, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je tožeča stranka za zamenjavo ključavnice in storilca izvedela dne 21.1.1999. S tem ko je tožeča stranka motenjsko tožbo vložila dne 19.2.1999, jo je torej vložila v 30 - dnevnem subjektivnem roku, prav tako pa tudi v enoletnem objektivnem roku, ki je iztekel v enem letu, od kar je motenje nastalo (od zamenjave ključavnice), to je, izhajajoč iz toženčeve izpovedi, okoli 6.12.1999. Pritožbeni očitek, da je tožba vložena prepozno, torej ne more vzdržati.

Dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo (73.člen ZTLR). Tako zakonita zastopnica tožeče stranke kot tudi tožena stranka sta izpovedala, da je bil oče tožene stranke do smrti (do 3.1.1997) lastnik in posestnik mansardnega stanovanja v ulici X v kraju Y. S 3.1.1997 je tožeča stranka glede na omenjeno zakonsko določbo po samem zakonu postala posestnik predmetnega stanovanja. Te posesti pa ni izgubila, saj je dejansko oblast nad stanovanjem izvrševala s tem, da je dne 1.12.1998 prišla v stanovanje, kar je med strankama nesporno ugotovljeno, poleg tega pa je v stanovanju imela tudi pohištvo, obleke in druge stvari, med tem ko toženec svojih stvari v njem ni imel. Pritožbene trditve, ki jih je tožena stranka navajala že tekom postopka na prvi stopnji, da je imela ona ključ stanovanja, da je le tega pospravljala, čistila, ga uporabljala zaradi čiščenja dimnika, ne morejo pripeljati do drugačnih materialnopravnih zaključkov. Navedba sodišča, da je toženec v stanovanju le popil kavo, se nanaša na čas pred smrtjo toženčevega brata, in je ta navedba skladna z izpovedjo tožene stranke na glavni obravnavi, zato ne obstaja nikakršno nasprotje med navedbami tožene stranke in ugotovitvami sodišča. V zvezi z ugotavljanjem posesti na spornem stanovanju je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in na podlagi teh pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Sodišče druge stopnje pa se v celoti strinja tudi z razlogi prvostopnega sklepa glede utemeljenosti izdaje začasne odredbe in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa zavrača kot neutemeljene.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa tudi ne postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.točka 380.člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 154.člena ZPP in 1.odstavek 166.člena ZPP).