Jedro

V procesni situaciji, ko v času izdaje odločbe še niso bili podani pogoji za vštevanje kazni po 3. odstavku 49. člena KZ, je mogoče doseči vštevanje plačane kazni za prekršek v kazen zapora za kaznivo dejanje z uporabo določbe 1. odstavka 133. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trbovljah je obsojenega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uničevanja gozdov po 1. odstavku 341. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 40.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 1. odstavka 341. člena KZ izreklo kazen tri mesece zapora, obenem pa mu je naložilo tudi plačilo povprečnine 150.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 24.5.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in v skladu z določilom 4. odstavka 49. člena KZ všteje plačano denarno kazen za prekršek ter "obsojencu ustrezno zniža zaporno kazen". V nasprotnem primeru pa naj se zahteva za varstvo zakonitosti šteje kot zahteva za obnovo postopka po 4. točki 1. odstavka 410. člena KZ ali kot predlog za nepravo obnovo postopka po 407. členu KZ.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) menila, da kršitev kazenskega zakona ni podana. Višje sodišče v času odločanja dne 22.3.2001 ni moglo vedeti, da je obsojenec 30.3. in 18.4.2001 plačal denarno kazen za prekršek. Nejasnost, ki je nastala v zvezi z vštevanjem kazni, ki jo je obsojenec plačal za prekršek z istim opisom, kot ga vsebuje obravnavano kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen, je mogoče razrešiti po določbi 1. odstavka 133. člena ZKP. O tem bi s posebnim sklepom moral odločiti predsednik senata sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zapor, denarna kazen ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline (3. odstavek 49. člena KZ).

Za omenjeno vštevanje prejšnje kazni morata biti torej izpolnjena dva pogoja: 1. da imajo znaki kaznivega dejanja tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline in 2. da je storilec kaznivega dejanja sankcije, izrečene za prekršek oziroma kršitev vojaške discipline, že prestal oziroma plačal. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. I Kp 211/2001 z dne 22.3.2001), s katero je to sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu za kaznivo dejanje uničevanja gozdov po 1. odstavku 341. člena KZ izreklo kazen tri mesece zapora, je postala pravnomočna 22.3.2001. Odločba Senata za prekrške Republike Slovenije, s katero je bila obsojencu za prekršek po 5. točki 1. odstavka 78. člena v zvezi s 1. odstavkom 80. člena Zakona o gozdovih izrečena denarna kazen 70.000 SIT, pa je postala pravnomočna dne 12.1.2001. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec to denarno kazen plačal 30.3. in 18.4.2001. Po navedenem je mogoče ugotoviti, da je bil v obravnavanem primeru za vštetje izrečene denarne kazni za prekršek v kazen za kaznivo dejanje izpolnjen le prvi od navedenih pogojev, to je, da dejstva, ki izhajajo iz obsojenčevega ravnanja, hkrati ustrezajo tako znakom kaznivega dejanja kot tudi znakom prekrška. Za vštetje pa ni bil izpolnjen drugi pogoj, saj v času, ko je višje sodišče odločalo o zadevi (22.3.2001), obsojenec denarne kazni za prekršek še ni plačal (to je storil dne 30.3. in 18.4.2001), kar pomeni, da v času odločanja višjega sodišča niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo določbe 3. odstavka 49. člena KZ. Zaradi tega zagovornik temu sodišču neutemeljeno očita, da je s svojo odločitvijo kršilo kazenski zakon.

Neupošteven je tudi zagovornikov predlog, da naj sodišče v nasprotnem primeru v nastali procesni situaciji uporabi posamezne določbe o obnovi kazenskega postopka. Obnova kazenskega postopka po 4. točki 1. odstavka 410. člena ZKP je dopustna, če je ista oseba sojena za isto dejanje dvakrat ali večkrat; predpostavka tega obnovitvenega razloga je, da gre za konkurenco pravnomočnih kazenskih sodb, in ko je podana kršitev načela, po katerem nihče ne more biti večkrat sojen za isto kaznivo dejanje. Uporaba določb 407. člena ZKP pa ne pride v poštev zato, ker je po tej osnovi možen poseg le v pravnomočne kazenske sodbe glede odločbe o kazenski sankciji v primerih, ko niso bile spoštovane določbe o steku, ali če iz zakonsko določenih razlogov pravnomočne sodbe ne bi bilo mogoče izvršiti.

V opisani procesni situaciji, ko v času izdaje odločbe še niso bili podani pogoji za vštevanje kazni, je mogoče doseči upoštevanje plačane kazni za prekršek v kazen zapora za kaznivo dejanje le z uporabo določbe 1. odstavka 133. člena ZKP, ki predsednika senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, med drugim pooblašča, da odloči o vštetju pripora ali prej prestane kazni, če v pravnomočni sodbi o tem ni bilo odločeno. Četudi določba omenja le možnost vštevanja pripora ali prej prestane kazni, je z ustrezno razlago mogoče med navedena primera uvrstiti tudi obravnavanega, torej možnost, da predsednik senata odloči tudi o vštetju plačane (prestane kazni) za prekršek v izrečeno kazen za kaznivo dejanje. Takšno ekstenzivno razlago opravičujeta načeli zakonitosti in pravičnosti, ki sta izhodišče določb o vštevanju pripora in prejšnje kazni po 49. členu KZ. Procesna določba 133. člena ZKP pa predstavlja procesni okvir za odpravo tovrstnih in še nekaterih drugih pomanjkljivosti oziroma nejasnosti, ko se te ugotovijo oziroma pojavijo šele po pravnomočnosti sodbe.

Ker v zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP.

Povprečnina je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.