Jedro

Na narok je mogoče priti do tedaj, dokler ta traja (kar pomeni vse do trenutka, ko sodnik ustno naznani, da je narok končan).

Če se stranka po prihodu na sodišče oziroma po vstopu v razpravno dvorano odloči, da na narok ne bo pristopila, njene volje ni mogoče ignorirati. Vstop v sodno dvorano (če stranka iz takšnega ali drugačnega razloga sodišču sporoči, da se naroka oziroma izvedbe procesnega dejanja ne namerava udeležiti) torej še ne pomeni tudi pristopa na narok.

Ker je iskanje ravnotežja med ciljem zagotovitve sodnega varstva pravemu upravičencu na eni in ciljem pospešitve postopka na drugi strani bistvo instituta vrnitve v prejšnje stanje, pritožnica zgolj z „dodatnim“ opozarjanjem na morebitne (materialno-pravne) posledice svoje zamude ne more doseči drugačne presoje utemeljenosti svojega predloga (za vrnitev v prejšnje stanje). Iskanje ravnotežja (med omenjenimi cilji pravdnega postopka) preko vrnitve v prejšnje stanje je lahko namreč utemeljeno le, če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Izpodbijana odločitev pa temelji ravno na (pravilni) ugotovitvi, da je bila v obravnavanem primeru zamuda naroka posledica premalo skrbnega tožničinega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 9.7.2015 je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna v roku 15 dni toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti 633,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sklepa dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Ugovarja vsebini 4. točke obrazložitve, iz katere je razvidno, da na prvi narok za glavno obravnavo dne 9. 7. 2014 ob 13.30 ni pristopila nobena od pravdnih strank. Dne 9. 7. 2014 sta tožnica in njena pooblaščenka na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan ob 13.30 v sodni dvorani 355, zamudili 2 do 3 minute, pri čemer sta v prostore sodišča prišli pravočasno, nato pa sta v tretjem nadstropju po nenamerni pomoti tožničine pooblaščenke zavili na napačen hodnik pred sodno dvorano 352, kjer je tožnica čakala, medtem ko je šla njena pooblaščenka poiskat sodno dvorano 355. Ko je njena pooblaščenka našla pravo sodno dvorano, sta se skupaj ob 13.32 uri (oz. 13.33) vrnili pred sodno dvorano 355 in vanjo vstopili. V trenutku, ko sta se ravno namenili vstopiti v sodno dvorano 355, jo je neka ženska (ki je očitno vedela, kaj se je tik pred tem dogajalo v sodni dvorani 355, in se je prav v tistem trenutku nahajala tik ob njej) vprašala, če sta bili klicani v to sodno dvorano, ter jima povedala, da je že vse končano. Tožnica domneva, da je bila omenjena oseba substitut toženkinega pooblaščenca. Poudarja, da je s svojo pooblaščenko na narok pristopila z zamudo 2 do 3 minut. Navaja, kaj naj bi se kasneje dogajalo v sodni dvorani oz. kaj naj bi jima povedala sodnica. Nekaj minutna zamuda stranke na narok ne more imeti za posledico fikcijo umika tožbe, če stranka pristopi v času, ki ga je sodišče namenilo za opravo naroka. Sklicuje se na sodno prakso (I Cp 778/2013, Pdp 140/2012). Sodišče bi zato moralo ob 13.32 oz. 13.33, ko je na narok pristopila tožnica, v odsotnosti toženke začeti glavno obravnavo. Nadalje poudarja, da je sodeč po sodničinih besedah toženka na narok prišla, iz česar izhaja, da je sodišče kršilo določilo tretjega odstavka 282. člena ZPP. Navedbe o toženkini prisotnosti na naroku temeljijo na besedah sodnice, ki jih je ta izrekla v sodni dvorani. Zato je že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 11. 7. 2014 oz. z dne 21. 7. 2014 kot dokaz, ki naj razjasni dejansko stanje, predlagala zaslišanje prisotnih oseb ter pooblaščencev in pregled posnetkov kamer na hodnikih in vhodih v poslopje sodišča. Iz zapisnika naj bi bilo razvidno, da v njem navedene ugotovitve ne ustrezajo dejanskemu stanju. V njem je navedeno, da se ob razglasitvi predmeta obravnavanja ob 13.30 uri za toženko ni zglasil nihče, a sodeč po sodničinih besedah v sodni dvorani ta navedba ne drži. S toženkinim prihodom na narok pogoji za fikcijo umika tožbe niso bili izpolnjeni, kar pomeni, da sodišče ni ravnalo v skladu z določilom tretjega odstavka 282. člena ZPP. V zapisniku je navedeno tudi, da se ob razglasitvi predmeta obravnavanja ob 13.30 uri za tožečo stranko ni zglasil nihče, kar prav tako ne drži oz. je pomanjkljivo. Sodišče bi moralo (v skladu z določilom prvega odstavka 123. člena ZPP) v zapisnik vnesti podatek, da je ob 13.32 oz. 13.33 uri na narok pristopila tudi tožnica. Iz zapisnika je tudi razvidno, da je sodišče narok zaključilo ob 13.32 uri. Glede na običajen potek obravnav pritožnica meni, da to ni mogoče in da sodišče ni ravnalo v skladu z določilom 281. člena ZPP. Osnovni pogoj za nastanek zamudnih sankcij je ta, da je stranka izostala, kar pomeni, da se na naroku sploh ni pojavila. Umik tožbe je nesorazmerna sankcija za nenamerno kratkotrajno zamudo, pri čemer se je tožnica s pooblaščenko v prostorih sodišča zglasila pravočasno, na narok pa se je skrbno pripravila. Umik tožbe bi lahko imel za posledico zastaranje tožbenega zahtevka. Fikcija umika tožbe v součinkovanju s prekluzivnimi in zastaralnimi roki lahko pripelje do trajne izgube možnosti meritornega odločanja, saj je pri zamudi zastaralnega roka zavrnilna sodba meritorna le na videz, saj ni rezultat polne in celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve. Ustavno sodišče je zato razveljavilo četrti odstavek 282. člena ZPP. V tej zadevi je fikcija umika tožbe nastopila, še preden je bila tožnici omogočena udeležba na prvem naroku. Umik tožbe zato v pravico do sodnega varstva posega v enaki ali večji meri kot v situaciji iz četrtega odstavka 282. člena ZPP. Ko je tožnica prejela vabilo na narok, je prosila za preložitev naroka, ker je bila njena pooblaščenka v tistem času na dopustu. Tožnica je želela, da jo zastopa prav ona, in je skušala sodišču na naroku predložiti pomemben dokaz, za katerega je zaprosila že leta 2013, a se zaprošena stran na njeno prošnjo ni odzvala.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. S sklepom z dne 22.9.2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje (vložen 14. 7. 2014 in 21. 7. 2014).

5. Tožnica se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi. Ne strinja se z obrazložitvijo v točki 9, točki 2 in 3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni povzeta glavnina zapisanega v njenem predlogu (o tem, kaj se je zgodilo, ko je njena pooblaščenka hotela stopiti v razpravno dvorano in o dogajanju v sami razpravni dvorani ob tožničinem prihodu in o tem, da je imela trden namen, da se naroka udeleži). Ni povzet njen predlog, da naj se čas, ki ga je kamera na vhodu v sodno poslopje posnela ob njenem vstopu v prostore sodišča, primerja s časom, ki je bil ob zaključku naroka oziroma v trenutku, ko je pooblaščenec nasprotne strani odšel, vnesen v zapisnik. S tem bi se gotovo izkazalo, da je bila tožnica v času, ko je bila klicana v sodno dvorano, že v prostorih sodišča. Pod točko 3 tudi ne povzema izjave pooblaščenke s prilogami. Predpostavlja, da je bila oseba, ki sta jo s pooblaščenko srečali na hodniku, substitut toženkinega pooblaščenca. Navaja, kaj je v zvezi s tem predlagala v postopku. Najbolj ključni del obrazložitve (in sicer točka 7), ki se nanaša na razlog sprejetja sankcije umika tožbe, je nerazumljiv in pomensko neujemajoč z dikcijo v zapisniku o opravljeni glavni obravnavi z dne 9. 7. 2014 ter z dikcijo tretjega odstavka 282. člena ZPP. V nadaljevanju opozarja na netočnost, s katero naj bi sodišče v sodnih pisanjih ubesedilo ključno okoliščino, to je prihod stranke na narok. Razlaga, kaj naj bi pomenil glagol „priti“. Tožnica domneva, da sodišče z dikcijo v obrazložitvi sklepa potrjuje, da je toženka na narok prišla. Njenega prihoda namreč ne zanika. Navaja, kako bi se morala glasiti razumljiva oziroma nedvoumna obrazložitev, ki naj bi upravičila sankcijo umika tožbe. Izpodbija tudi čas zaključka naroka. V nadaljevanju navaja, da je imela najboljši namen, da se naroka udeleži, in da se je nanj tudi temeljito pripravila. Zamudo, ki naj bi znašala 3 minute, je obžalovala in se sodišču zanjo tudi opravičila. V tej zadevi naj bi uspela stranka, ki je na narok prišla, a nanj očitno ni hotela pristopiti. V tej zadevi naj bi se ji pripetil sovpad kar treh naključij, saj je pooblaščenec nasprotne stranke, ki je na naroku očitno bil, z njega prezgodaj odšel, sodišče je narok ob 13.32 uri že končalo, v zapisniku navedene ugotovitve pa očitno ne ustrezajo dejanskemu stanju. Posledice svoje zamude je poskušala odvrniti. Ob prihodu v razpravno dvorano je njena pooblaščenka ugovarjala, češ da naj se narok vendarle opravi, a je sodišče to možnost zavrnilo, ker je odvetnik druge strani že odšel. Ob predpostavki, da je pooblaščenec nasprotne stranke na narok prišel, a nanj ni hotel pristopiti, v času svoje odsotnosti nasprotne stranke nikakor ni mogla odvrniti od njene namere, da na narok ne pristopi. Dejstvo, da se je na naroku pojavila tožena stranka (da je torej nanj prišla), pomeni, da pogoji za sankcijo iz 282. člena ZPP ne morejo biti izpolnjeni. Zato se ne strinja z argumentom, da je zamuda, ki jo je zakrivila tožničina pooblaščenka (glede na okoliščine pojasnjene že v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka) neopravičljiva. Za trditev, da je tožnica na narok zamudila le nekaj minut, sodišče nima nobene osnove. Časa njenega prihoda 13.32 oziroma 13.33 (četudi je štelo, da je bil narok ob 13.32 že končan) ni zavedlo v zapisniku. Sklicuje se na to, da je sodna praksa že zavzela stališče, da zgolj nekajminutna zamuda stranke na narok (če stranka pristopi v času, ki ga je sodišče namenilo za opravo naroka) ne more imeti za posledico fikcijo umika tožbe. Podatek, da je bil narok končan že ob 13.32 izhaja iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 9.7.2014. Siceršnjih okoliščin obravnavane zadeve (na katere sama opozarja v obeh predlogih za vrnitev v prejšnje stanje) sodišče ne pojasni. Dokazov, ki naj te okoliščine razjasnijo in izvedbo katerih sama vedno znova prosi, ni pripravljeno izvesti. Navaja, kaj je sodišče presodilo v odločbah I Cp 778/2013 in Pdp 140/2012, in vztraja, da je primerjava med obravnavano zadevo ter obema zadevama možna. Glede na vse navedene okoliščine primera bi lahko bili kriteriji odločanja o vrnitvi v prejšnje stanje ohlapnejši. Ustavitev postopka v zadevi, v kateri je sodišče prvi narok razpisalo šele po 23 mesecih, tožnica pa prilike, da se udeleži prvega naroka sploh ni dobila, bi sprožila zastaranje vtoževanega zahtevka. Ker bi bila tožnica tako prikrajšana za pravico do vsebinskega odločanja o svojem zahtevku oziroma za pravico do sodnega varstva, je sankcija umika tožbe nesorazmerna.

6. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 9. 7. 2014

8. Izpodbijano odločitev o ustavitvi postopka kot posledico domneve o umiku tožbe (tretji odstavek 282. člena ZPP) je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da na prvi narok za glavno obravnavo (razpisan dne 9. 7. 2014 ob 13.30. uri) ni pristopila nobena od pravdnih strank. Kot izhaja iz podatkov v spisu (list. št. 32), je bila tožnica v vabilu na narok pravilno opozorjena na posledice izostanka obeh strank z razpisanega naroka, zaradi česar (drugačne) pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Pritožbene navedbe, da sta se naroka udeležili obe stranki (zaradi česar po njenem mnenju pogoji za nastanek zamudne sankcije iz tretjega odstavka 282. člena ZPP(1) niso bili izpolnjeni) ne držijo. Kot izhaja iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 9. 7. 2014 (ki je javna listina), se ob razglasitvi predmeta obravnavanja ob 13.30 za tožnico oziroma toženko ni zglasil nihče.(2) Zato je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se šteje tožba za umaknjeno, in narok ob 13.32 uri zaključilo. Zakaj naj bi bilo nemogoče, da se v situaciji, kot je bila obravnavana, narok zaključi v dveh minutah, ni jasno. Pritožbene navedbe o postopanju sodišča prve stopnje v nasprotju z 281. člena ZPP so pavšalne, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo. Na narok je mogoče priti do tedaj, dokler ta traja (kar pomeni vse do trenutka, ko sodnik ustno naznani, da je narok končan). Ker iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 9. 7. 2014 ni razvidno, da bi tožnica v razpravno dvorano vstopila do njegovega konca, ni moč šteti, da se je naroka udeležila (oziroma da z naroka ni izostala). Da bi tožnica vstopila v razpravno dvorano pred tem, ko je sodnica ustno naznanila, da je narok končan, pritožba niti ne zatrjuje. Okoliščina, da sodnica in zapisnikarica še nista zapustili razpravne dvorane, ko naj bi vanjo vstopila tožnica s pooblaščenko, dejstva, da je bil narok tedaj že zaključen,(3) prav v ničemer ne spreminja. Ker se je narok zaključil že v trenutku, ko je sodnica ob 13.32 ustno naznanila, da je narok končan, je razumljivo, da prihod tožnice in njene pooblaščenke v zapisniku o opravljeni glavni obravnavi z dne 9. 7. 2014 ni naveden. Pritožba nadalje neprepričljivo vztraja, da je na narok prišla tudi toženka (zaradi česar naj pogoji za fikcijo umika tožbe iz tretjega odstavka 282. člena ZPP ne bi bili izpolnjeni). Dejstvo, da je stranka prišla na sodišče in da je celo vstopila v razpravno dvorano (kar smiselno zatrjuje tožnica v pritožbi), še ne utemeljuje zaključka, da z naroka ni izostala (oziroma da je nanj pristopila). Če se stranka po prihodu na sodišče oziroma po vstopu v razpravno dvorano odloči, da na narok ne bo pristopila, njene volje ni mogoče ignorirati.(4) Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta z naroka izostali obe pravdni stranki.

10. Upoštevaje predhodno navedeno je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ključna ugotovitev, da je tožnica s pooblaščenko na narok pristopila po njegovem zaključku, to je po trenutku, ko je sodnica ob 13.32 ustno naznanila, da je narok končan (česar tožnica niti ne zanika). Poznejši pristop na narok (četudi je do njega prišlo neposredno ali zelo kmalu po opisanem trenutku) ne more utemeljiti zaključka, da slednja z naroka ni izostala (oziroma pravilneje, da je nanj pristopila). Zato ni pomembno, da glede takšnega (prepoznega) prihoda tožnice in njene pooblaščenke v spisu ni zapisnika oziroma uradnega zaznamka.

11. S sklicevanjem na okoliščino, da ima domneva umika tožbe zaradi zastaranja zanjo usodne posledice, pritožba ne more uspeti. Zamudnim posledicam se lahko stranka izogne le, če izkaže upravičene razloge za izostanek. Pritožbeno sodišče glede ustavnosti zakonske ureditve iz tretjega odstavka 282. člena ZPP nima pomisleka. Ni se moč strinjati niti s pritožbenim pomislekom, da fikcija umika tožbe iz tretjega odstavka 282. člena ZPP v pravico do sodnega varstva posega v enaki (ali celo v večji) meri kot fikcija umika tožbe iz četrtega odstavka 282. člena ZPP. Ker sankcionira izostanek strank s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo (če poravnalni narok ni bil opravljen), so pozitivni učinki te določbe nedvomno večji(5) kot v primeru četrtega odstavka 282. člena ZPP, ki je sankcioniral neudeležbo tožeče stranke na enem od („zgolj“) naslednjih (poznejših) narokov.

12. Tožnica v pritožbi navaja, da je po prejemu vabila na narok zaprosila za njegovo preložitev, ker je bila njena pooblaščenka v tistem času na dopustu (tožnica pa je želela, da jo zastopa prav ona) in ker je skušala sodišču na naroku predložiti pomemben dokaz (za katerega je zaprosila že leta 2013, a se zaprošena stran na njeno prošnjo ni odzvala). Ker v zvezi z omenjeno okoliščino sodišču prve stopnje nič konkretiziranega ne očita, se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo. Tudi na preostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa (glede na to da tožnica z njimi ne uveljavlja procesnih kršitev oziroma napak, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje) niso relevantne.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 22.9.2014

15. Ker je sodišče prve stopnje zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje utemeljilo z jasnimi in nenasprotujočimi si razlogi, je moč izpodbijano odločitev (povsem brez težav) preizkusiti. To velja tudi glede obrazložitve iz 7. točke izpodbijanega sklepa. Prav tako se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh tožničinih navedb, ki so relevantne za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Mednje ne sodijo navedbe o tem, kaj se je zgodilo, ko je njena pooblaščenka želela vstopiti v razpravno dvorano, o dogajanju v razpravni dvorani in o njenem (trdnem) namenu, da se naroka udeleži. Sodišče prve stopnje teh navedb (ker za odločitev niso relevantne) ni bilo dolžno povzemati. Enako velja glede povzemanja vsebine posameznih dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala nerelevatne navedbe.

16. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (116. člen ZPP). Tudi pri zamudi naroka mora sodišče presojati, ali je stranka zaradi (opravičene) zamude občutneje prikrajšana pri uveljavljanju varstva svojih pravic. Če ta pogoj ni podan, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni podan, čeprav je zamuda sicer opravičena. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala, kot se od nje pričakuje. Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, je v primeru, ko gre za zamudo odvetnika, treba presojati strožje kot v primeru, ko gre za zamudo stranke. Stranka pa na drugi strani trpi posledice zamude, ki jih ni zakrivila sama, pač pa njen odvetnik.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku in obširnim razlogom sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru do tožničine zamude naroka prišlo zaradi neskrbnega ravnanja njene pooblaščenke (odvetnice), ki (očitno) ni poskrbela za to, da bi se s tožnico na sodišče odpravili dovolj zgodaj, da bi na narok (razpisan v razpravni dvorani št. 355) pristopili točno ob uri. Od odvetnika (pa tudi od stranke same) se pričakuje, da na sodišče pride v času, ki mu omogoča, da v sodnem poslopju pravočasno poišče razpravno dvorano (v kateri je razpisan narok) in se nanj pripravi. Še posebej to velja v primeru, če zanesljivo ne ve, kje točno se razpravna dvorana nahaja.

18. Pooblaščenka in tožnica bi torej morali priti na sodišče dovolj zgodaj, da bi lahko v tretjem nadstropju sodnega poslopja še pravočasno poiskali razpravno dvorano št. 355 oziroma da iskanje razpravne dvorane ne bi povzročilo zamude naroka. Pritožbeno stališče, da je nekajminutna oziroma kratkotrajna zamude stranke(6) opravičljiva sama po sebi, je nesprejemljivo. Stranka se tudi ne more zanašati na to, da se bo naroka pravočasno udeležila vsaj nasprotna stranka in da se ta zato ne bo zaključil že v nekaj minutah. Takšno zanašanje nima nobene zveze z dolžno skrbnostjo, ki jo je glede lastnega postopanja (ves čas postopka) dolžna izkazovati.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da primerjava z zadevama I Cp 778/2013 in Pdp 140/2012 ni možna. V zadevi Pdp 140/2012 sodišče še ni zaključilo naroka, ko je nanj pristopila tožeča stranka. V zadevi I Cp 778/2013 pa predmet pritožbenega preizkusa ni bila odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, temveč sklep o ustavitvi postopka zaradi fikcije umika tožbe.

20. Institut vrnitve v prejšnje stanje je sam po sebi odraz izhodišča, da mora pravdni postopek vzpostaviti ustrezno ravnotežje med ciljem zagotovitve sodnega varstva pravemu upravičencu na eni in ciljem pospešitve postopka na drugi strani.(7) Ker je upoštevanje tega ravnotežja bistvo omenjenega instituta, pritožnica zgolj z „dodatnim“ opozarjanjem na morebitne (materialno-pravne) posledice svoje zamude ne more doseči drugačne presoje utemeljenosti svojega predloga (za vrnitev v prejšnje stanje). Iskanje ravnotežja (med omenjenimi cilji pravdnega postopka) preko vrnitve v prejšnje stanje je lahko namreč utemeljeno le, če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Izpodbijana odločitev pa temelji ravno na (pravilni) ugotovitvi, da je bila v obravnavanem primeru zamuda naroka posledica premalo skrbnega tožničinega ravnanja.

21. Pritožbeno sodišče se do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa niso relevantne. Gre za pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje (pri „utemeljevanju“ umika tožbe) ni ravnalo v skladu s postopkovnimi pravili.(8) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

22. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Takšne navedbe v zapisniku so jasne in ne narekujejo uporabe nobene posebne (dodatne) razlagalne metode.

(3) In ga sodišče prve stopnje zaradi vstopa tožnice ni bilo dolžno ponovno opraviti.

(4) Vstop v sodno dvorano ne pomeni tudi pristopa na narok (če stranka iz takšnega ali drugačnega razloga sodišču sporoči, da se naroka oziroma izvedbe procesnega dejanja ne namerava udeležiti).

(5) Oziroma je sankcija kot taka razumnejša (sprejemljivejša).

(6) Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tožničinih navedb o le nekajminutni zamudi.

(7) Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 473. (8) Ti bi bili lahko relevantni le za presojo pravilnosti odločitve, da se postopek zaradi fikcije umika tožbe (po tretjem odstavku 282. člena ZPP) ustavi, kar pa ni vsebina izpodbijanega sklepa z dne 22.9.2014.