Jedro

Pooblaščenec zasebnega tožilca je na glavni obravnavi v zasebni tožbi dopolnil predlog, da sodišče obdolženca "kaznuje po zakonu". Ta dopolnitev ne predstavlja spremembe, ki jo ureja določba 1. odstavka 344. člena ZKP. Zasebni tožilec lahko do konca glavne obravnave zasebno tožbo spremeni ali dopolni tudi glede predlogov, za katere je v 1. odstavku 434. člena ZKP navedeno, da jih mora obsegati zasebna tožba.

Žaljivo v smislu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ je lahko vse tisto, kar drugega objektivno izpostavlja preziru njegove okolice oziroma javnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 27.9.2000 je bil obs. B.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Izrečena mu je bila v skladu z določbami 50. ter 51. člena KZ pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca in petnajstih dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.2.2001 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik Ž.K. iz L., je dne 8.6.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb ZKP po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano drugostopno in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovni postopek. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornik priložil pritožbo na sodbo višjega sodišča z dne 20.5.2001 ter podatke za zagovor z dne 5.7.1999 s predlogom, da se obe listini smatrata kot navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

Zasebnemu tožilcu A.Š. je bila vročena zahteva zagovornika obs. B.V. za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP), vendar nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da so z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene določbe 434. člena in 344. člena ZKP, ker je zasebni tožilec na glavni obravnavi modificiral zasebno tožbo, kar je nedopustno in nezakonito. Po stališču zahteve ni dopustno ter je v nasprotju z določbo 344. člena ZKP z modifikacijo vnesti v obtožbo predlog, da se spozna obdolženca za krivega in obsodi po zakonu.

Meni, da odprava te formalne pomanjkljivosti ni dopustna, ter da takšna napaka ima in mora imeti za posledico oprostitev obsojenca.

Z obtožnim aktom se določi predmet glavne obravnave, njen obseg, hkrati se z njim daje obdolžencu možnost za pripravo obrambe. Zakon o kazenskem postopku določa vsebino obtožnega akta. Za obtožnico (1. odstavek 269. člena ZKP) je ta vsebina določena strožje kot za obtožni predlog in zasebno tožbo (1. odstavek 434. člena ZKP).

Razlika med njimi je v tem, da ni potrebno, da obtožni predlog in zasebna tožba obsegata zakonsko označbo kaznivega dejanja in obrazložitev. Toda bistveni del vsakega obtožnega akta, torej tudi zasebne tožbe, je opis kaznivega dejanja, ki predstavlja njegov dejanski materialni temelj. Po določbi 1. odstavka 344. člena ZKP, ki pride v poštev tudi v primerih obtožnega predloga in zasebne tožbe (429. člen ZKP), sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožnico (obtožni predlog, zasebno tožbo), če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v navedenih aktih dejansko stanje. Takšna sprememba, ki se nanaša na dejanske v opisu kaznivega dejanja navedene okoliščine, je dovoljena, če ostaja v okviru istega historičnega dogodka.

V obravnavani zadevi je na glavni obravnavi dne 27.9.2000 pooblaščenec zasebnega tožilca A.Š. spremenil zasebno tožbo tako, da je besedo "pot" nadomestil z besedo "cesta", dopolnil pa predlog, da sodišče obdolženca "kaznuje po zakonu". Zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu ne izpodbija spremembe zasebne tožbe, ki zadeva opis kaznivega dejanja, temveč le dopolnitev predloga na kaznovanje. Predvsem je treba ugotoviti, da ta dopolnitev ne predstavlja spremembe zasebne tožbe, ki jo ureja določba 1. odstavka 344. člena ZKP. Čeprav je v 1. odstavku 434. člena ZKP navedeno, da mora zasebna tožba obsegati tudi predlog, da se obdolženca obsodi po zakonu, pa tej pomanjkljivosti ni mogoče pripisati takšnega odločilnega pomena, kot ji ga daje zahteva za varstvo zakonitosti. Posebej še, ker zasebna tožba obsega navedbo, naj sodišče spozna obdolženca za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. V takšni navedbi, ki vsebuje zakonsko označbo kaznivega dejanja, je implicitno zajet tudi predlog na kaznovanje. Glede na vsebino zasebne tožbe sodišče tudi ni imelo podlage, da bi od zasebnega tožilca po vložitvi zasebne tožbe zahtevalo, da jo v danem roku dopolni (3. odstavek 76. člena ZKP), ker v njej ni bilo pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče obravnavati. Zasebni tožilec kot upravičeni tožilec v tej zadevi razpolaga z zasebno tožbo in jo ob pogojih, ki jih določa ZKP, lahko spremeni do konca glavne obravnave. To pomeni, da jo lahko spremeni ali dopolni tudi glede predlogov, za katere je v 1. odstavku 434. člena ZKP navedeno, da jih mora obsegati zasebna tožba. Iz teh razlogov stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da so s pravnomočno sodbo bile kršene določbe 1. odstavka 344. člena in 1. odstavka 434. člena ZKP in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi.

Bistvo nadaljnjih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki napada presojo sodišča glede obsojenčevega ravnanja, je v trditvi, da je razlaga "očitane razžalitve" preveč ekstenzivna, iz njene utemeljitve pa je mogoče povzeti oceno, da ne gre za trditev objektivno neresničnega žaljivega dejstva. Takšnemu stališču zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ je v trditvi ali raznašanju nečesa neresničnega, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu druge osebe. Glede na to je vsebina žaljive obdolžitve v trditvi dejstva, za katerega storilec trdi, da je resnično, čeprav ni resnično. Izjava pa lahko vsebuje zatrjevanje določenega dogodka ali objektivnega stanja, pri čemer oblika izjave ni odločilna, temveč je bistven njen smisel. Poleg tega je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve podano, če trditev neresničnega dejstva lahko škoduje časti in dobremu imenu prizadete osebe. Žaljivo v smislu tega kaznivega dejanja pa je lahko vse tisto, kar drugega objektivno izpostavlja preziru njegove okolice oziroma javnosti.

Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega tega kaznivega dejanja zaradi trditve neresničnega žaljivega dejstva o zasebnem tožilcu, opisanega v izreku pravnomočne sodbe. Glede na ugotovljeno dejstveno podlago je presodilo, da je treba trditev o tem, da je zasebni tožilec obsojencu ukradel cesto, razlagati kot očitek pridobitve ceste na protipraven, nezakonit način in da takšna neresnična trditev lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Pri oceni žaljivosti zatrjevanega neresničnega dejstva je sodišče, kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, upoštevalo objektivni kriterij, torej vidik splošno priznanega vrednotenja časti in dobrega imena in ne le subjektivni odnos zasebnega tožilca. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine in njihovo pravilno presojo, je sodišče pravilno zaključilo, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ in zato nasprotne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti meni, da gre v primeru obsojenčevega dejanja za dejanje majhnega pomena. Zato bi sodišče moralo uporabiti določbo 14. člena KZ in obsojenca oprostiti obtožbe. Ker tega ni storilo, je kršilo kazenski zakon, očitno iz 1. točke 372. člena ZKP.

Sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana podlaga za uporabo določbe 14. člena KZ. Po tej določbi je dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Iz te določbe torej sledi, da jo je mogoče uporabiti, če sodišče ugotovi, da je nevarnost dejanja objektivno neznatna (objektivni kriterij) in da na majhen pomen dejanja kažeta nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine (subjektivno merilo). Sodišče je v bistvu presodilo, da navedena kriterija nista podana. Zato tudi ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ. Takšna kršitev bi lahko bila podana le v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj navedenih kriterijev, pa bi v nasprotju s tem zaključilo, da ni pogojev za uporabo določbe 14. člena KZ. Sicer pa tudi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja le na objektivni kriterij, to je na odsotnost škodljivih posledic.

Obsojenčevi vlogi, ki sta priloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, vsebujeta obširne navedbe o odnosih med zasebnim tožilcem in obojencem ter navedbe vzrokov, ki so privedli do takšnih odnosov, grajo ocene izpovedbe priče J.P. s prikazom odnosov med družino P. in obsojenčevo družino, potek inkriminiranega dogodka s ponovitvijo zagovora glede besed, ki jih je izrekel zasebnemu tožilcu in navedbe, ki zadevajo spremembo trase ceste, sprejeto in vneseno v urbanistični plan R. s predstavitvijo lastnih pogledov na nastalo situacijo. S tem obsojenec opozarja predvsem na vprašljivost dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe ter nakazuje na njihovo zmotnost in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.