Jedro

Razlogi za obnovo postopka so taksativno našteti v določbi 394. člena ZPP. Kot razlog za obnovo postopka, ki ga v svojem predlogu uveljavlja tudi toženec, so tudi nova dejstva, za katera zve stranka ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog za obnovo postopka z dne 8. 6. 2020 (I. točka izreka) in mu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.321,30 EUR (II. točka izreka).

2. Toženec izpodbija navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je zmoten zaključek sodišča, da sporna izjava ne bi mogla nastati 3. 3. 2001. Izvedenec je jasno ugotovil, da na izjavi, ki je bila pregledana v originalni obliki, ni mogoče potrditi sledov uporabe različnih tehnik ponarejanja. Ugotovil je, da je dokument (listina) slabo ohranjen, močno porumenel in da ga je mogoče oceniti kot starejšega in po starosti skladnega z možnostjo nastanka v letu 2001. Ugotovil je tudi, da je tožnica napisala sporni podpis. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izvedenskega mnenja, mnenje je enostavno prezrlo in podalo zaključek v nasprotju z njim. Ugotovitev sodišča, da tožnica predmetne izjave tožencu ni mogla dati skupaj s smučarskimi čevlji, ne pomenijo, da naj bi bila izjava narejena kasneje, kot to zmotno zaključuje. Tožnica bi lahko prinesla izjavo na A. kadarkoli in jo dala v torbo, v kateri je bila najdena. Pravdni stranki sta bili v zvezi in je tožnica večkrat prihajala na A. in v bivalnem vikendu tudi prespala. Tožnica je na naroku za obravnavanje obnovitvenega predloga izpovedala, da je bila v kleti nazadnje pred petnajstimi leti. Izjavo bi tako lahko dala v torbo tudi takrat ali kadarkoli prej. Da je tožnica ves čas prihajala na A., vsaj do leta 2006, izhaja tudi iz zaslišanja prič v pravnomočno končanem postopku. Priče B. B., C. C. in D. D. so izpovedovale, da so pred leti videli prihajati tožnico na vikend. Neutemeljen je tudi zaključek, da naj ne bi bilo najti razumnih razlogov, da bi se pritožnik s tožnico dogovoril o trajnem in nepreklicnem bivanju v zidanici. Vikend je bil med pravdnima strankama in E. E. kupljena z E. E. denarjem, ki je nakup financiral iz razloga, da bosta pravdni stranki skrbeli zanj. Ker je bilo lastništvo vknjiženo le na tožnico, je bila med pravdnima strankama dogovorjena toženčeva dosmrtna pravica živeti v vikendu in tako v korist toženca ustanovljena osebna služnost stanovanja v hiši in užitek kmetijskega in gozdnega zemljišča. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da naj pritožnik ne bi stalno živel v zidanici. V A. je ves čas živel, razen ko je delal. Vlogo za socialno stanovanje v F. je dal, da bi v njem bival tožničin sin v času študija. Sodišče bi moralo predlogu za obnovo postopka ugoditi in z novo sodbo zahtevek tožnice zavrniti, zahtevku toženca pa ugoditi.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obnova postopka je omejeno izredno pravno sredstvo proti sodnim odločbam, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Sodna odločba, ki ureja konkretno sporno pravno razmerje med strankama in zanju predstavlja individualni zakon, s pravnomočnostjo pridobi pravno moč, ki preprečuje ponovno preverjanje pravnega razmerja med strankama in njegovo spreminjanje. Možnost obnove postopka je zato večkratno omejena, in sicer glede odločb, zoper katere se lahko zahteva, razlogov zaradi katerih se lahko zahteva, pogojev pod katerimi se predlagatelj na takšne razloge lahko sklicuje in roka v katerem se lahko obnova zahteva. Razlogi za obnovo postopka so taksativno našteti v določbi 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot razlog za obnovo postopka, ki ga v svojem predlogu uveljavlja tudi toženec, so tudi nova dejstva, za katera zve stranka ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). Oba razloga sta lahko podlaga za obnovo samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP).

6. Toženec je v predlogu za obnovo postopka zatrjeval, da je 12. 5. 2020 v kleti zidanice na A., kjer živi, našel v potovalni torbi s smučarskimi čevlji, ki jih je pred mnogimi leti posodil tožničinemu sinu, listino z napisano izjavo tožnice z dne 3. 3. 2001, v kateri je navedeno, da nepreklicno izjavlja, da toženec živi na naslovu A., da lahko uporablja zemljišče, sadi sadno drevje in uporablja gozdne površine do svoje smrti. Ko mu je tožnica vrnila čevlje, je očitno v torbo skupaj s čevlji dala tudi to izjavo. Predlogu za obnovo je predložil listino (priloga B42) in trdil, da bi bila na podlagi tega dokaza lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku. Prvostopenjsko sodišče ni presojalo dovoljenosti obravnavanega predloga v luči potrebne procesne skrbnosti stranke v prejšnjem postopku glede pravočasnega zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov. Sodna praksa namreč zaostruje odgovornost pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva in strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze.3 Uveljavljani obnovitveni razlog je obravnavalo in presodilo, da ni podan.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage toženca in tožnice (ki se je med drugim upirala predlogu za obnovo postopka s trditvami, da predložene izjave ni nikdar podala in podpisala, da gre za ponarejeno izjavo, tudi zato ker način pisanja (z napakami) ni njen in da je bil toženec zaradi ponarejanja na škodo tožnice že pravnomočno kazensko kaznovan) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka opravilo preizkus utemeljenosti predloga za obnovo in zaključilo, da ni utemeljen, ker je ocenilo, da listina (natisnjena izjava z dne 3. 3. 2001 s podpisom tožnice), ki jo je toženec predložil, ni verodostojna oziroma pristna. Dokazno je presodilo, da izjava ni dokaz, ki bi po toženčevih zatrjevanih nastal 3. 3. 2001 in obstajal že v prejšnjem postopku, temveč šele kasneje po pravnomočno končanem postopku za potrebe tega obnovitvenega postopka.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija takšen zaključek s sklicevanjem na vsebino mnenja izvedenca, ki je bil postavljen v obnovitvenem postopku z namenom, da ugotovi pristnost tožničinega podpisa na papirju, na katerem je sicer natisnjena vsebina omenjene izjave. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokazno oceno vključilo tudi izvedensko mnenje, ki ga izpostavlja pritožnik, zato očitek, da ga je prezrlo in ni upoštevalo, ni na mestu. Izvedenec je ugotavljal zgolj pristnost tožničinega lastnoročnega podpisa na papirju, kar pa še ne potrjuje (dokazuje) toženčeve trditve, da gre za (pristno) listino z računalniško oblikovanim in natisnjenim tekstom oziroma izjavo, ki jo je sestavila prav tožnica in jo očitno dala v potovalno torbo s smučarskimi čevlji, ko jih je vrnila. Takšnega zaključka zgolj lastnoročni podpis na njej ne omogoča. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene podlage na podlagi izpovedi pravdnih strank in dokaznih listin ugotovilo časovni niz dejstev oziroma dogodkov, ki se ne skladajo z zatrjevanim nastankom izjave. Temu pritožba tudi ne nasprotuje. Toženec je trdil, da je izjavo datirano z dne 3. 3. 2001 dobil v torbi tedaj, ko mu jo je tožnica vrnila, skupaj s čevlji, ki jih je posodil njenemu sinu, izpovedal pa je, da je bilo to, ko je živel še v G., tam pa je (glede na izpoved tožnice in čas nakupa zidanice na A. v letu 1999) živel med leti 1997 do 1999. Ob tem, da je listina datirana 3. 3. 2001, toženec pa je smučarske čevlje v potovalni torbi, kjer naj bi se že tedaj nahajala tudi izjava, dobil vrnjene do leta 1999, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da takšno časovno (in krajevno) sosledje ne kaže na pristnost oziroma verodostojnost izjave, ki naj bi nastala leta 2001 in jo tožnica dala v torbo takrat ob priliki vrnitve torbe s čevlji.

9. Pritožnik pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti s trditvijo, da bi tožnica lahko na A. prinesla izjavo kadarkoli kasneje in jo dala v torbo. Takšno trditev prvič podaja šele v pritožbi, saj je v predlogu za obnovo postopka navajal drugače. Gre za pritožbeno novoto, ki ni upoštevna, saj pritožnik ne navaja, zakaj jo brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično se tudi ne more sklicevati na izpovedi prič, podanih v pravnomočno končanem postopku in tožnice v obnovitvenem postopku v smeri tožničinega dolgoletnega prihajanja na A., saj te ne morejo nadomestiti trditvene podlage, ki je ni bilo.

10. Toženec tudi neutemeljeno izpodbija dodatne razloge za izpodbijano odločitev, in sicer, da glede na v pravnomočno končanem postopku ugotovljenih dejstev ni najti razumnih razlogov, da bi se tožnica dogovorila s tožencem o trajnem in nepreklicnem bivanju v zidanici. Toženec v pravnomočno končanem postopku ni zatrjeval obstoja listine, ki bi izkazovala dogovor o osebni služnosti stanovanja, zaslišan pa je izpovedal, da so se le pogovarjali o tem, da na A. „dela, rihta in živi“. Prav tako ni življenjsko logično, da mu tožnica takšne listine, če bi jo sestavila, ne bi izročila, ampak vtaknila v potovalko s starimi smučarskimi čevlji, ki jih toženec ne uporablja. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dokazal zatrjevanega obnovitvenega razloga.

11. Toženec s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti pravilnosti takšne odločitve. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato naj tudi tožnica sama krije svoje stroške tega postopka (155. člen ZPP).

.... 3 Toženec namreč navaja, da je listino s tožničino izjavo našel v prostorih stavbe, v kateri je bival pred in med pravnomočno končanim postopkom.