Jedro

Med strankama ni sporno, da je prvostopenjski organ podatke o (treh) predlaganih pričah prejel dne 4. 3. 2014, to je pred dnem izdaje izpodbijane odločbe. Zato bi moral predlagano zaslišanje prič pri svoji odločitvi tudi upoštevati in ga oceniti. Navedel je sicer, da zaslišanje prič, glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik do leta 1993 živel v Sloveniji, ni potrebno, vendar pa je s tem ugotovil le izpolnjevanje pogoja tožnikovega dejanskega življenja v Sloveniji do leta 1993, kar v zadevi niti ni sporno. Ni pa se opredelil do tega, zakaj zaslišanje predlaganih treh prič v zvezi z izpolnjevanjem pogoja tožnikovega dejanskega življenja v Sloveniji ni potrebno za obdobje po letu 1993 oziroma po izkazanem petletnem obdobju tožnikove upravičene odsotnosti iz Slovenije v letih od 1993 do 1998 oziroma v zvezi s tožnikovimi poskusi vračanja v nadaljnjem petletnem obdobju. Ker se upravni organ v izpodbijani odločbi do tega ni opredelil, čeprav bi se moral, so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, lahko pa je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Maribor št. 214-2918/2013-19 (9300) z dne 5. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je na dan 23. 12. 1990 živel v Sloveniji v A., kjer sta sestra in svak imela tudi gostilno, da je sodeloval z B. d.d., da je potem, ko je zapadel pod Zakon o tujcih, imel vizum, da je leta 1993 odšel iz Slovenije, ker je bil izbrisan, da si je na vse načine poskušal urediti delovno dovoljenje v Sloveniji, več kot trikrat je poskušal dobiti vizum, prvič leta 1995, potem leta 1997, nazadnje mogoče leta 1998, vendar so ga vsakič zavrnili, da si je, glede na to, da je vedno delal v turizmu, poskušal urediti tudi turistični vizum, vendar tudi ni šlo in da zadnjih pet let živi v Črni Gori, kamor je prišel leta 2009. Na podlagi teh tožnikovih navedb je organ ugotovil, da je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj dejanskega življenja za obdobje petih let od leta 1993 do leta 1998, v nadaljnjem obdobju petih let pa bi bil pogoj izpolnjen samo, če bi njegova ravnanja kazala na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik pa ni predložil nobenih dokazil, da se je po letu 1998 v naslednjih petih letih skušal vrniti v Slovenijo. Navedel je sicer, da je poskušal dobiti turistično vizo, vendar to ni dokaz, da je nameraval v Sloveniji nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik in njegov pooblaščenec do 4. 3. 2014 tudi nista predlagala zaslišanje treh konkretnih prič. Sicer pa je zaslišanje prič po mnenju organa nepotrebno, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik do leta 1993 živel v Sloveniji. Tožnik torej za obdobje od leta 1998 do leta 2003 ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo, zato je organ po izvedenem postopku zaključil, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Sloveniji in da zato, upoštevajoč določbo 1. člena ZUSDDD, ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski pravilno ugotovil, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, ki se s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ne izpolnjuje, zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Izkazano je tožnikovo dejansko življenje v Sloveniji od njegovega odhoda leta 1993 do leta 1998. Pravilna je tudi odločitev, da zaslišanje predlaganih strank ne bi spremenilo ugotovitve organa prve stopnje o dejanskem prebivanju pritožnika v Sloveniji do leta 1993. Tožnik pa se v obdobju od leta 1998 do leta 2003 ni poskušal vračati v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Ni si poskušal pridobiti vizuma, urediti statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskusa vstopa v državo ali iskati zaposlitev ali stanovanje v Sloveniji. Ker torej tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Poudarja, da je bila njegova prošnja zavrnjena samo zaradi zatrjevanega neizpolnjevanja zakonskega pogoja izkazanih poskusov vračanja v drugih petih letih odsotnosti iz Slovenije. V zvezi s tem navaja, da zakonitih možnosti vračanja sploh ni bilo in da jih zato od stranke tudi ni mogoče zahtevati. Izbrisani so se v prvih petih letih po izbrisu in nato vse doslej lahko vračali v Slovenijo le, če so na novo pridobili dovoljenje za začasno prebivanje, to pa so lahko pridobili le tisti, ki so imeli v Sloveniji živeče člane ožje družine ali delodajalca, ki je za njih pridobil delovno dovoljenje. Sicer pa zgolj prehod meje s turističnim ali poslovnim vizumom izbrisanemu v Sloveniji ne omogoča nadaljevati z dejanskim življenjem. To mu namreč omogoča le dovoljenje za začasno prebivanje (na podlagi združitve družine, dela ali študija). Sodišču v primeru, da bo zavrnilo predlog za rešitev konkretnega primera na zgoraj predlagani način, predlaga, da naj sproži postopek za oceno ustavnosti določbe četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD, v katerem je prišlo do vključitve zahteve po izkazanih poskusih vračanja. Iz navedene določbe tudi ni jasno, kaj se z njo pravzaprav zahteva, ali izkazani poskusi vračanja v drugih petih letih prosilčeve odsotnosti iz Slovenije, kot to interpretira tožena stranka ali pa izkazani poskusi vračanja kadarkoli, tudi prvih pet let odsotnosti ali po desetem letu odsotnosti. Nesporno je, da do 24. 7. 2010 ne obstaja nobena zakonska podlaga, ki bi izbrisane upravičevala do vrnitve v Slovenijo. Šele ZUSDDD je to vračanje omogočil. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik v tožbi.

Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, v konkretnem primeru ni pravilna.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev prvostopenjskega organa, da se tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrne.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Po določbi 1. člena tega zakona, na katerega se upravni organ v svoji obrazložitvi tudi sklicuje, je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije imeli prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki na ta dan niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji prebivali in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov v spisu in na podlagi tožnikovega zaslišanja ugotovil, da je tožnik zapustil Slovenijo leta 1993, ker je bil izbrisan in je zato štel, da je njegova odsotnost iz Slovenije iz upravičenih razlogov trajala pet let, od leta 1993 do leta 1998, da pa tožnik ni izkazal, da bi se po petih letih upravičene odsotnosti, torej po letu 1998, v naslednjih petih letih poskušal vrniti v Slovenijo. Zato je zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji in posledično tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ tožnika večkrat pozval k predložitvi dokazil, med drugim tudi k pisnim izjavam prič. V zvezi s slednjim iz izpodbijane odločbe izhaja, da zaslišanje prič, glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik do leta 1993 živel na območju Slovenije, po presoji organa ni potrebno in da tako stranka, kot tudi kot njen pooblaščenec, zaslišanja konkretnih prič organu nista predlagala do 4. 3. 2014. Med strankama tako ni sporno, da je prvostopenjski organ podatke o (treh) predlaganih pričah prejel dne 4. 3. 2014, to je pred dnem izdaje izpodbijane odločbe. Zato bi moral predlagano zaslišanje prič pri svoji odločitvi tudi upoštevati in ga oceniti. Navedel je sicer, da zaslišanje prič, glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik do leta 1993 živel v Sloveniji, ni potrebno, vendar pa je s tem ugotovil le izpolnjevanje pogoja tožnikovega dejanskega življenja v Sloveniji do leta 1993, kar v zadevi niti ni sporno. Ni pa bi se opredelil do tega, zakaj zaslišanje predlaganih treh prič v zvezi z izpolnjevanjem pogoja tožnikovega dejanskega življenja v Sloveniji ni potrebno za obdobje po letu 1993 oziroma po izkazanem petletnem obdobju tožnikove upravičene odsotnosti iz Slovenije v letih od 1993 do 1998 oziroma v zvezi s tožnikovimi poskusi vračanja v nadaljnjem petletnem obdobju. Ker se upravni organ v izpodbijani odločbi do tega ni opredelil, čeprav bi se moral, so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, lahko pa je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je zato na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral nakazane pomanjkljivosti ustrezno odpraviti.