Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi, kot del njenih pravdnih stroškov, je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 62,76 EUR stroškov izvršilnega postopka, zagrešilo uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje njenim razlogom. Zahtevka za plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke namreč sodišče ni zavrnilo, temveč jih je materialnopravno pravilno upoštevalo v okviru dosoje stroškov celotnega postopka. Zato bi moralo zgolj razveljaviti tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče odmerilo stroške upnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1. in 2. izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2005/10441 z dne 24. 11. 2005 ostane v 1. točki izreka v veljavi za znesek 134,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2005 dalje do plačila.

2. V ostalem se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 272,81 EUR in za zakonske zamudne obresti od 11.2.2005 do 16.2.2005 zavrne.“ V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu, to je v točki 3. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2005/10441 z dne 24. 11. 2005 ostane v 1. točki izreka v veljavi za znesek 133,03 EUR (tč. 1. izreka), v ostalem pa se razveljavi in se tožbeni zahtevek za znesek 274,14 EUR in za stroške postopka v znesku 62,76 EUR zavrne (tč. 2 izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v znesku 77,10 EUR s pripadki (tč. 3. izreka).

V laični pritožbi tožeča stranka navaja, da sodbo izpodbija v celoti. Povzema dosedanji potek postopka. V zvezi z ugovorom dolžnice poudarja, da je odvetnik namerno zamolčal pravnomočnost sklepa o izvršbi z dne 18. 4. 2005, kjer je jasno navedeno, da zamudne obresti, ki jih vtožuje, niso priznane. Zato je izvršilna sodnica, ko je s sklepom z dne 21. 3. 2006 razveljavila sklep o izvršbi, ravnala v nasprotju z „dejstvi pravne podlage“. Ker je ugovor dolžničinega odvetnika neutemeljen, je sodnica v izpodbijani sodbi presegla tožbeni zahtevek, ko je upniku naložilo povrnitev stroškov. Vsebina pritožbe (pravilno ugovora) sploh ne zadeva in ne posega na področje razlag v izpodbijani sodbi o teku in omejitvi zamudnih obresti. Terjatev za zamudne obresti je „predložena“ v sklepu, opr. št. 2005/10441, zato se mora obravnavati samo ta sklep. Tudi stroškov pritožbe dolžničinega odvetnika se ne more vpletati, ker nimajo ničesar opraviti s tem sklepom, ki ga vsebina pritožbe odvetnika ne zadeva. Sklep o izvršbi mora ostati v veljavi za glavnico 407,17 EUR s pripadki, kajti upnik ni kriv, če je sodišče zadevo reševalo štiri leta in so se med tem zgodile razne spremembe določb o zamudnih obrestih. Sodišče bi moralo odločiti po zadnji veljavni zakonodaji, to je tisti v času odločanja, ki pa je taka, da zamudne obresti tečejo, dokler traja zamuda. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in toženki naloži v plačilo celotno terjatev po sklepu o izvršbi z dne 24. 11. 2005. Po predložitvi dokazila o plačilu sodne takse za pritožbo je zahtevala tudi povračilo teh stroškov z obrestmi.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sklep o izvršbi, opr. št. 2005/10441, z dne 24. 11. 2005 je sodišče izdalo na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ureja 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Skladno z 2. odst. navedenega člena mora izvršilno sodišče, ko prejme pravočasen ugovor upnika, razveljaviti sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in opravljena izvršilna dejanja; o terjatvi sami pa se nato odloča v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Tako je postopalo tudi izvršilno sodišče v obravnavanem primeru, zato so pritožbeni očitki izvršilnemu sodišču povsem neutemeljeni. Izvršilno sodišče o obstoju terjatve ni odločalo.

Tudi pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka ni utemeljen. Materialnopravno pravilno je odločitev o stroških postopka prvostopenjsko sodišče oprlo na določila 154. čl. ZPP. Čeprav je navedlo, da je pravna podlaga v 1. odst. navedenega člena, pa je dejansko uporabilo 2. odstavek, ki predpisuje pravila o povrnitvi stroškov v primeru delnega uspeha v pravdi. Ker je tožeča stranka uspela le z 32,67 % svojega zahtevka, je upravičena do povrnitve svojih stroških le v navedenem procentu. Tožena stranka pa je glede na svoj uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 67,33 % svojih stroškov. Sodišče je kot potrebne pravdne stroške tožeče stranke priznalo tudi s sklepom o izvršbi že odmerjene stroške izvršilnega postopka v znesku 62,67 EUR, vendar pravilno le 32,67 % navedenega zneska. Po medsebojnem pobotanju priznanih pravdnih stroškov obeh strank, se izkaže, da mora stroške postopka povrniti tožeča stranka toženi, kar je rezultat tega, da je uspeh tožeče stranke v tej pravdi relativno majhen.

Ker je prvostopenjsko sodišče dejansko tožeči stranki priznalo izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi z dne 24. 11. 2005, kot del njenih pravdnih stroškov, je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 62,76 EUR stroškov izvršilnega postopka, zagrešilo uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izrek sodbe namreč nasprotuje njenim razlogom. Zahtevka za plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke namreč sodišče ni zavrnilo, temveč jih je materialnopravno pravilno upoštevalo v okviru dosoje stroškov celotnega postopka. Zato bi moralo zgolj razveljaviti tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče odmerilo stroške upnika. To pa je 4. točka sklepa o izvršbi z dne 24. 11. 2005, ne 3. točka, kot je navedlo prvo sodišče. Procesno kršitev prvostopenjskega sodišča je odpravilo pritožbeno sodišče samo na podlagi pooblastila iz 1. odst. 354. čl. ZPP tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim so bili odmerjeni stroški upnika, zavrnilo pa le tožbeni zahtevek za plačilo glavnice.

Tudi pri odločitvi o vtoževani terjatvi je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč – 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), vendar pa si je določila delno zmotno razlagalo. Vtoževana glavnica predstavlja zakonske zamudne obresti od zneska 31.880,00 SIT (133,03 EUR), te pa so glede na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04-25 z dnem uveljavitve OZ, to je 1.1.2002, prenehale teči, če so že dosegle glavnico. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča je namreč bilo treba 376. čl. OZ glede teka zamudnih obresti uporabiti tudi, če je obligacijsko razmerje nastalo pred 1. 1. 2002, pa so obresti tekle še po tem datumu. To velja za čas do 22. 5. 2007, ko je pričel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi OZ, ki za zamudne obresti pravila ne ultra alterum tantum ne določa več. Zamudne obresti so torej prenehale teči šele z dnem 1. 1. 2002, ne pa že pred tem, četudi so dosegle glavnico, saj se je do 1. 1. 2002 glede teka zamudnih obresti uporabljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki pa pravila ne ultra alterum tantum ni uzakonjal. Kot je razvidno iz k izpodbijani sodbi priloženega obračuna obresti, so na dan 1. 1. 2002 vtoževane obresti znašale 32.199,08 SIT, kar po enotnem menjalnem tečaju 239,64 SIT za 1,00 EUR znese 134,36 EUR. Nad tem zneskom pa je potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji višje sodišče pritožnici še pojasnjuje, da je potrebno uporabiti v času nastanka spornega obligacijskega razmerja veljaven predpis, ne pa predpis, ki velja v času izdaje sodbe. Materialno pravo mora sodišče poznati in ga tudi pravilno uporabiti ne glede ugovorne trditve, razen če se ugovor skladno z materialnopravnim predpisom lahko upošteva le na ugovor stranke (npr. ugovor zastaranja terjatve, ugovor pobota itd.). Zato je moralo sodišče upoštevati za odločitev relevantno zakonodajo o teku zamudnih obresti, odločitev pa ni odvisna od tega koliko časa traja postopek.

Tudi zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti je materialnopravno napačna. Vtoževana glavnica so po svojem izvoru zamudne obresti. Od neplačanih obresti pa je mogoče skladno s 381. čl. OZ zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeči stranki gredo torej zahtevane zamudne obresti od dne vložitve izvršilnega predloga dalje, to je od 16. 2. 2005. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od dosojene glavnice pred tem datumom pa je potrebno zavrniti.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče skladno s 5. in 6. alinejo 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo potem, ko je ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da je prvo sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo, spremenilo izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka. V točko 3. izreka pa pritožbeno sodišče ni posegalo, ker je materialnopravno pravilna.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso bili njeni stroški pritožbenega postopka nič večji, zato glede na (ne)uspeh v pritožbenem postopku sama nosi svoje stroške.