Jedro

Ker do prodaje predmeta leasinga še ni prišlo, obseg pridobljene koristi leasingodajalca še ni znan, zaradi česar končnega obračuna razmerja med strankama (še) ni mogoče narediti. Zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da ji je zaradi odpovedi pogodbe nastala terjatev do tožene stranke v višini zapadlih ter nezapadlih pa diskontiranih mesečnih obrokov. Ker ne gre za čisto denarno terjatev bi bilo njen obseg mogoče določiti šele ob ustreznem upoštevanju pridobljene koristi, ki leasingodajalcu nastane z vrnitvijo predmeta leasinga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku glavnice 1.408.114,92 EUR ne obstoji (I. izreka), da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku glavnice 57.466,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje do plačila (II. izreka) ter razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 21603/2014 z dne 24. 2. 2014 v izreku v veljavi tudi v delu, v katerem je bilo tožniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev ter v delu glede stroškov upnika (III. izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.604,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (IV. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljala pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku tožene stranke in v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Zato uveljavljena absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, drugih procesnih kršitev pa tožena stranka ne uveljavlja.

6. Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Pravdni stranki sta dne 24. 10. 2007 sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 2473/07 (nadalje: pogodba o leasingu), in sicer za B. Ob sklenitvi leasing pogodbe je tožeča stranka kot leasingojemalec po računu št. 07110000066 z dne 20. 11. 2007 plačala toženi stranki davek na dodano vrednost, odmerjen glede na celotno pogodbeno vrednost. Ker tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala, je tožena stranka od pogodbe odstopila dne 27. 6. 2013. Zaradi predčasno odpovedane pogodbe je tožena stranka iz naslova DDV, obračunanega na nerealizirani del pogodbe, dne 28. 6. 2013 tožeči stranki izdala dobropis št. 13060000319 za znesek 57.466,15 EUR. Obveznost tožeče stranke kot leasingojemalca do tožene stranke kot leasingodajalca, ki jo je tožena stranka obračunala kot seštevek zapadlih neplačanih mesečnih obrokov skupaj z obrestmi ter diskontiranih bodočih obrokov, je ob odpovedi pogodbe znašala 1.408.114,92 EUR. Predmet leasinga je bil toženi stranki (leasingodajalcu) vrnjen dne 31. 8. 2013, ki pa ga tekom postopka pred sodiščem prve stopnje še ni uspela prodati.

7. Tožeča stranka je glede vtoževene terjatve navajala, da je bila predmetna pogodba predčasno odpovedana, zaradi česar je odpadla podlaga za plačilo razlike DDV v vtoževanem znesku 57.466,15 EUR, obračunanem glede na nerealizirani del pogodbe. Tožena stranka obstoja in višine terjatve tožeče stranke ni prerekala, pač pa je ugovarjala, da je terjatev tožeče stranke prenehala obstajati, saj naj bi bila pobotana s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke. Tožena stranka je tako zatrjevala, da ji je zaradi predčasne odpovedi pogodbe nastala terjatev do tožeče stranke v višini zapadlih neplačanih obrokov z obrestmi in diskontiranih nezapadlih obrokov, v skupnem znesku 1.408.114,92 EUR, ki naj bi v plačilo zapadla v osmih dneh po obvestilu o odpovedi, to je dne 6.7.2013. 8. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sta pravdni stranki v 6.a členu pogodbe o leasingu sporazumno določili vrednost nepremičnine za primer razdrtja pogodbe zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti s strani leasingojemalca, zaradi česar ne pride v poštev uporaba druge možnosti, predvidene v četrtem odstavku 1. točke 16. člena Splošnih pogojev za finančni leasing nepremičnin (nadalje: splošni pogoji), po kateri bi se vrednost predmeta leasinga določila šele z njegovo prodajo. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da je bila v 6.a členu pogodbe o leasingu sporazumno določena vrednost nepremičnine v višini vsote vseh še neporavnanih obveznosti leasingojemalca do leasingodajalca, in da je ta ob odpovedi pogodbe o leasingu, glede na obračun leasingodajalca, znašala 1.408.114,92 EUR. Z vrnitvijo predmetne nepremičnine v posest tožene stranke, naj bi se terjatev tožene stranke do tožeče stranke pobotala z vrednostjo predmetne nepremičnine. Zato je presodilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji, da pa je, zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu, odpadla podlaga za plačilo razlike DDV v vtoževanem znesku. Ker je tožena stranka za ta znesek neupravičeno obogatena, ji je naložilo plačilo zneska 57.466,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je treba pri presoji spornega razmerja med pravdnima strankama upoštevati relevantno določilo pogodbe o leasingu kot tudi določilo splošnih pogojev, ki so priloga pogodbe o leasingu. V 16. členu splošnih pogojev sta se stranki dogovorili za obračun razmerja v primeru razdrtja pogodbe po krivdi leasingojemalca, ki pridejo v poštev v tem primeru. Po tej določbi ima leasingodajalec za čas od dneva predčasnega prenehanja pogodbe do dneva pogodbeno dogovorjenega prenehanja pogodbe, pravico do plačila vseh zapadlih in nezapadlih mesečnih obrokov ter zadnjega obroka, ob čemer se pri nezapadlih obrokih upošteva njihova sedanja vrednost ob razdrtju pogodbe. Tako ugotovljenemu znesku se dodajo stroški zaradi razdrtja, odšteje pa vrednost predmeta leasinga ob njegovi izročitvi leasingodajalcu. V nadaljevanju te določbe sta predvidena dva načina ugotavljanja vrednosti predmeta leasinga, in sicer kot sporazumno določena vrednost ali vrednost dosežena s prodajo predmeta leasinga. Nadalje je podrobneje predpisan postopek v primeru dogovorjene prodaje, čemur sledi še odstavek, ki govori o končnem obračunu razmerja med strankama.

10. Leasingodajalec ima zaradi kršitve leasingojemalca pravico odstopiti od pogodbe in od leasingojemalca zahtevati plačilo odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja povzeta določba splošnih pogojev pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti leasingojemalca, s tem pa vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa leasingodajalca (torej premoženja, ki bi mu pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena).(1)

11. Vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da navedeni dogovor o načinu obračuna obveznosti upošteva, da se od obračunane vsote zapadlih in diskonitranih nezapadlih obrokov odšteje vrednost predmeta leasinga ob njegovi izročitvi leasingojemalcu. Takšna določba splošnih pogojev je v skladu s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (nadalje: OZ), po katerem je treba, v primeru, če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, to pri odmeri odškodnine primerno upoštevati. Navedeno je utemeljeno tudi zaradi upoštevanja temeljnega načela odškodninskega prava, da odškodnina škode ne sme presegati.(2) Pri odmeri odškodnine je zato treba odšteti preostalo vrednost vrnjenega predmeta leasinga.

12. Po presoji pritožbenega sodišča sicer ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, da sta pogodbeni stranki vrednost nepremičnine sporazumno določili v 6.a členu pogodbe o leasingu ter da naj bi ta znašala 1.408.114,92 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega besedila, da je leasingodajalec dolžan prodati nepremičnino po tržni ceni izhaja, da sta se stranki dogovorili za drugo možnost, predvideno v četrtem odstavku 1. točke 16. člena splošnih pogojev, in sicer da bo kot vrednost predmeta leasinga štela vrednost, dosežena s prodajo predmeta leasinga.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna takšna razlaga pogodbe o leasingu in splošnih pogojev v zvezi z vračilom predmeta leasinga in njegovo prodajo, po kateri vrednost predmeta leasinga ni bila določena sporazumno, temveč se kot vrednost vzame vrednost, ki jo uspe leasingodajalec doseči s prodajo predmeta leasinga. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da do prodaje še ni prišlo, pri čemer pa je bil leasingodajalcu predmet leasinga nedvomno vrnjen, obseg pridobljene koristi leasingodajalca še ni znan, zaradi česar končnega obračuna razmerja med strankama (po postopku iz 1. točke 16. člena splošnih pogojev ter v skladu z 243. členom OZ) (še) ni mogoče narediti.

14. Zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da ji je zaradi odpovedi pogodbe nastala terjatev do tožene stranke v višini zapadlih ter nezapadlih pa diskontiranih mesečnih obrokov. Ker ne gre za čisto denarno terjatev bi bilo njen obseg mogoče določiti šele ob ustreznem upoštevanju pridobljene koristi, ki leasingodajalcu nastane z vrnitvijo predmeta leasinga. Zato je nepravilen sklep tožene stranke, da je toženi stranki z odpovedjo pogodbe o leasningu nastala terjatev do tožeče stranke v višini njenih neporavnanih obveznosti v znesku 1.408.114,92 EUR, ki je zapadla dne 6. 7. 2013. Obseg odškodninske terjatve iz tega naslova je namreč v primeru, da je predmet leasinga vrnjen leasingodajalcu (vrednost leasinga pa ni bila sporazumno določena), mogoče določiti šele po končnem obračunu razmerja med strankama, narejenem v skladu s 1. točko 16. člena splošnih pogojev. Z drugimi besedami. V takem primeru lahko šele s prodajo predmeta leasinga nastane ali terjatev leasingodajalca do leasingojemalca ali pa terjatev leasingojemalca do leasingodajalca, pač glede na višino vrednosti dosežene s prodajo. To pa pomeni, da tožena stranka do tožeče stranke že iz tega razloga ni imela/nima (likvidne) terjatve do tožeče stranke, ki bi jo lahko uspešno uveljavljala v pobot. 15. V zvezi z dokončnim obračunom pa je, po presoji pritožbenega sodišča, treba upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 6. a. člena pogodbe o leasingu. Iz navedene določbe izhaja, da v primeru predčasne odpovedi pogodbe zaradi kršitve leasingojemalca, leasingodajalec „nepremičnino, ki je predmet te pogodbe, proda po tržni ceni, vendar najmanj za kupnino v višini vsote vseh še neporavnanih obveznosti do leasingodajalca po tej pogodbi“. Iz navednega besedila je mogoče razumeti, da je s takšnim dogovorom leasingodajalec prevzel tveganje, da leasingojemalca, v primeru da bo nepremičnina prodana za manj, kot bo tedaj znašal obračun obveznosti leasingojemalca, ne bo mogel terjati za plačilo razlike.

16. Smiselno je bil s tem, za primer, če ob prodaji takšna vrednost ne bi bila dosežena, dogovorjen odpust dolga (prvi dostavek 319. člena OZ). S tem dogovorom sta stranki s pogodbo o leasingu izključili možnost, predvideno v prvem stavku sedmega odstavka 1. točke 16. člena splošnih pogojev, po kateri mora leasingojemalec v primeru, če ima po končnem poračunu še vedno obveznost do leasingodajalca, to poravnati v roku 3 dni. Navedeni dogovor pa ne izključuje dolžnosti leasingodajalca, da v primeru, ko kupnina z odštetimi stroški presega znesek obveznosti leasingojemalca do leasingodajalca, leasingojemalcu plača presežek v roku 8 dni po prejemu kupnine.

17. V konkretnem primeru torej leasingodajalcu, ob upoštevanju navednega dogovora, terjatev do leasingojemalca zaradi morebitne prodaje nepremičnine za nižji znesek kot znašajo/bodo znašale neporavnane obveznosti leasingojemalca do leasingodajalca, niti ne more nastati, saj je bil za tak primer dogovorjen odpust dolga.

18. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je vtoževani znesek iz naslova vračila razlike DDV, naložilo v plačilo toženi stranki, pravilna, saj je zaradi razvezane pogodbe naknadno odpadla podlaga te izpolnitve. Tožena stranka pa zaradi vsega že navedenega niti v času, ko naj bi prišlo do pobota s terjatvijo tožeče stranke (z dobropisom z dne 28.6.2013 oziroma z začetkom stečajnega postopka nad tožečo strank) kot tudi ne v času odločanja pred sodiščem prve stopnje, ni imela oziroma nima terjatve do tožeče stranke, ki bi jo lahko uveljavljala v pobot. 19. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čelna ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je dolžna nositi tožeča stranka sama.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 103/2013, II Ips 104/2007. Op. št. (2): Tako III Ips 33/2011, III Ips 80/2009 in III Ips 81/2009, III Ips 41/2012, II Ips 103/2013.