Jedro

Pravne učinke prenehanja terjatve pred začetkom stečaja in s tem objektivne elemente izpodbojnosti, bi lahko imela samo izjava o pobotu dospele terjatve upnika z dospelo istovrstno terjatvijo dolžnika. V primeru, da sodišče ugotovi, da pobotna izjava ni bila dana, pravni učinki pobota ne nastanejo, to pa v posledici pomeni, da ni mogoče uspešno zahtevati njegovega izpodbijanja.

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede ugotovitve pravnih dejanj tožnika - kompenzacij na podlagi katerih je toženec dosegel poplačilo svojih terjatev v zneskih 899.974,30 SIT, 676.461,60 SIT, 906.096,80 SIT, 2.034.403,80 SIT, 687.758,40 SIT, 870.748,40 SIT, 945.263,10 SIT, 677.142,90 SIT, 923.006,50 SIT, 1.724.813,10 SIT, 286.205,20 SIT in 221.030,80 SIT torej skupaj v višini 11.702.277,60 SIT ter glede ugotovitve da te terjatve nimajo učinka do stečajne mase tožnika in da jih je dolžan toženec plačati v stečajno maso tožnika z zamudnimi obrestmi po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti od 17.2.1995 dalje, v posledici tega pa se razveljavi tudi odločitev o stroških postopka, ki bi jih morala povrniti tožeča stranka toženi stranki v višini 408.158,00 SIT; 2. v ostalem delu glede zavrnitve ugotovitve pravnih dejanj tožnika - kompenzacij terjatev storjenih v korist toženca, na podlagi katerih naj bi toženec dosegel poplačilo svojih terjatev zneskih 261.927,28 SIT, 388.477,40 SIT, 2.171.062,10 SIT, 266.648,10 SIT, 14.999.260,66 SIT in 4.774.017,45 SIT torej skupaj v višini 22.861.392,99 SIT, katere bi bil dolžan plačati v stečajno maso tožnika skupaj z zamudnimi obrestmi, pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolžnika in sicer kompenzacije terjatev storjenih v korist toženca, v skupni višini 34.563.670,59 SIT in zahtevala od tožene stranke, da ji ta znesek vrne v stečajno maso z zamudnimi obrestmi po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti od 17.2.1995 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 408.158,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje pooblaščenec tožeče stranke iz vseh treh pritožbenih razlogov. Priznava, da tožnik vseh pobotnih izjav v konkretnem primeru ni predložil. Vendar kompenzacije niso bile sporne, saj je tožena stranka njihov obstoj izrecno priznavala. Tako je tožena stranka na dan začetka stečaja (dne 17.2.1995) s terjatvemi, ki so predmet tožbenega zahtevka kompenzirala del dolga iz naslova najemnine za poslovne prostore in opremo v višini 34.563.670,00 SIT. Izrecno tudi oporeka zaključkom prvostopne sodbe glede kompenzacij terjatev po računih, navedenih pod IX. točke tožbe, v skupni višini 11.702.277,60 SIT. Konkretna prodaja namreč ne predstavlja poslovne odločitve obeh pravdnih strank, ampak gre za nedopustno podlago posla in sicer za priviligiranje upnika I., ki mu zaradi opisane transakcije verižnega pobota ni bilo potrebno terjatve iz naslova danih avansov prijaviti v stečajnem postopku.

Glede na določbo 1. odst. 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče utemeljenost pritožbe presojalo po določilih ZPP/77. 1. Pritožba je deloma utemeljena.

Pod IX. točko vložene tožbe je tožeča stranka izpodbijala kompenzacije, s katerimi je tožeča stranka plačala toženi stranki iz naslova kupoprodaje terjatve 12 računov v skupni višini 11.702.277,60 SIT. Iz računov izhaja, da se nanašajo na prodajo reprodukcijskega materiala, ki pa ga tožnik po svojih navedbah ni potreboval, niti naročil, saj je bila njegova poslovna dejavnost že pred začetkom stečaja prenešena na toženo stranko. Tožeča stranka je glede omenjenih računov izrecno navajala, da so fiktivni in izdani zgolj za pokritje avansa, ki ga je I. nakazala tožniku za dobavo naročenih, a ne izdobavljenih proizvodov. Ugotovitev prvostopne sodbe pa potrjuje, da je v navedenem primeru do kompenzacije glede vseh vtoževanih računih, po potrjenem predlogu za kompenzacijo za znesek 21.377.301,10 SIT prišlo. Tožeča stranka je to pobotno izjavo izpodbijala z obrazložitvijo, da so bile terjatve fiktivne, računi pa izdani z namenom priviligiranja upnika Intertrade Ljubljana, ki je na ta način prejel celotno svojo terjatev za že plačani avans.

Obrazložitev prvostopnega sodišča v tem delu, da je šlo zgolj za poslovno odločitev obeh strank in da terjatve niso fiktivne, ni prepričljiva. V kolikor držijo trditve tožeče stranke, katere pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo, da kupoprodajne pogodbe za navedene terjatve med strankama nikdar ni bilo in da so računi res fiktivni, izdani zgolj za poplačilo plačanega avansa upnika I., obrazložitev prvostopnega sodišča v tem delu ni pravilna. V takšnem primeru bi izjava o pobotu za navedene terjatve lahko bila izpodbojna po 1. odst. 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), saj bi bil objektivni pogoj izpodbijanja, naklanjanje ugodnosti upnikom, lahko podan. Prvostopno sodišče bi tako moralo ugotoviti, ali so bili izdani računi iz naslova kupoprodaje v skupni višini 11.702.277,60 SIT dejansko fiktivni in izdani zgolj za zagotovitev pokrivanja avansa upnika I. V primeru, da kupoprodajne pogodbe med strankama ni bilo, tako kot to trdi tožeča stranka, takšna pogodba med strankama tudi ne more veljati (glej smiselno 1. odst. 66. člena ZOR). Ob tako ugotovljenem dejstvu bi moralo prvostopno sodišče tudi ugotoviti, ali morda velja druga pogodba (2. odst. 66. člena ZOR). Šele ob ugotovitvi prave volje strank navedenega posla, bi lahko prvostopno sodišče ugotavljalo, ali so podani objektivni in subjektivni pogoji za izpodbijanje te izjave o pobotu, ki se nanaša na terjatev v višini 11.702.277,60 SIT.

Zaradi nepravilnega stališča izpodbijane sodbe, da gre zgolj za poslovno odločitev strank in da te terjatve niso fiktivne, čeprav sodba v tem delu za takšno stališče nima ustreznih razlogov, prvostopno sodišče glede tega dela odločitve ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici tega pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Zato je bilo potrebno v pritožbi ugoditi in v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti v skladu s 1. odst. 370. člena ZPP.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče z ustreznimi dokazi, ki jih je tožeča stranka že predlagala, ugotoviti, ali je kupoprodaja strank, na podlagi katere temeljijo sporni računi res fiktivna, v primeru takšne ugotovitve pa presojati, ali je zato izveden pobot, ki se nanaša nanjo izpodbojen. Šele po tako dopolnjenem dejanskem stanju, bo lahko prvostopno sodišče o zadevi pravilno odločilo, v skladu s pogoji, ki jih predpisuje 125. člen ZPPSL za izpodbijanje pravnih dejanj.

2. V ostalem delu, glede kompenzacij, ki se nanašajo na pogodbe o odkupu terjatev in na pogodbe o prevzemu dolga, v skupni višini 22.861.392,99 SIT, pa pritožba ni utemeljena.

Odločilno za odločitev v navedeni zadevi je dejstvo, da tožeča stranka za omenjene kompenzacije pobotnih izjav ni predložila, kar priznava tudi v pritožbi. Tožeča stranka namreč izpodbija že izvršene pobote, ne pa pogodb o odkupu terjatev oziroma pogodb o prevzemu dolga, ki jih je tožena stranka sklenila pred tem. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi lahko imela samo izjava o pobotu pravne učinke prenehanja terjatve pred začetkom stečajnega postopka in s tem eventualne objektivne elemente izpodbojnosti. V kolikor takšne izjave ni, učinki pobota ne nastanejo (glej še 337. člen ZOR-a). To pa v posledici tudi pomeni, da zaenkrat ni razvidno, da so terjatve, ki jih tožeča stranka navaja in znašajo skupaj 22.861.392,99 SIT, res prenehale s poboti, kot to zatrjuje tožeča stranka. Tega dejstva tožeča stranka ni dokazala. Nenazadnje je iz priloženega spisa prvostopnega sodišča pod opr. št. II Pg 217/95 razvidno, da je vse navedene terjatve tožena stranka v stečajnem postopku prijavila, stečajni upravitelj pa jih je prerekal. Tako se glede ugotovitve teh terjatev vodi poseben postopek.

Ne drži tudi trditev tožeče stranke v pritožbi, da je tožena stranka omenjene kompenzacije izrecno priznavala in da niso sporne. Takšno navedbo pooblaščenca tožene stranke, ki jo je smiselno podal na naroku dne 1.10.1997, je namreč tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 11.2.1999 zanikala, s podrobnim pojasnilom. Iz teh njenih navedb pa izhaja, da omenjenih kompenzacij v svojih knjigovodskih evidencah nima izkazanih oziroma, da te terjatve nikdar niso bile kompenzirane. To pa pomeni, da tožena stranka pobotanja ni priznavala in da je bilo pobotanje za omenjene terjatve sporno.

Prvostopno sodišče je tako glede kompenzacij v višini 261.927,28 SIT, 388.477,40 SIT, 2.171.062,10 SIT, 266.648,10 SIT, 14.999.260,66 SIT in 4.774.017,45 SIT, skupaj v višini 22.861.392,99 SIT, pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe materialnega prava, ni pa podana tudi nasplošno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 368. členom ZPP.

3. Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s 4. odst. 166. člena ZPP pridrži za končno odločbo.