Jedro

V postopku izterjave sodne takse ni mogoče uveljavljati taksne oprostitve, saj mora stranka vlogo za taksno oprostitev vložiti v sodnem postopku, v katerem je nastala obveznost plačila sodne takse.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota tožnici kot taksni zavezanki naložil plačilo sodne takse v skupnem znesku 188,83 € in sicer v roku 15 dni, sicer se bo taksa prisilno izterjala. Navedeni sklep je davčni urad izdal na podlagi 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) v zvezi s sporočilom Okrajnega sodišča Gornja Radgona, da tožnica v zadevi P 53/2006 kljub opominu sodišča sodne takse ni plačala. Po določbi 29. člena ZST pa mora taksni zavezanec v takšnem primeru plačati tudi 50 % pribitka na sodno takso kot kazensko takso. Odločitev prvostopnega organa je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-25-22/2009 z dne 10. 3. 2009, saj je ugotovila, da je odločba pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je tožnici pojasnila, da oprostitev plačila sodnih taks velja le za postopek, v katerem je bila oproščena plačila taks. V zadevi P 53/2006 pa tožnica ni bila oproščena plačila sodnih taks, saj je bila njena vloga pravnomočno zavržena. Upravni organ pa ni pristojen, da bi odločal o oprostitvi plačila taks, ki se nanašajo na sodni postopek.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbija odločbo v celoti, ker temelji na diskriminaciji, manipulacijah trajno maščevalne sodne osebe, ki onemogoča pravice revnih do taksne oprostitve. Gre za osnovna načela kršenja človekovih pravic z zlorabo demokratičnega prava za zatiranje in zastraševanje raje. Komunala Gornja Radgona je že zdavnaj odpisala vtoževane občinske terjatve za plačilo kontaminirane vode. Zaradi občinskih anomalij je bil sprožen pravni spor, katerega je sodnica zmanipulirala v korist občini. Gre za uradno zlorabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi s pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z 29. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 – UPB-1, ZST), ki je veljal v času nastanka taksne obveznosti, v primeru, če taksni zavezanec sodne takse ne plača niti po opomini sodišča, obvesti sodišče pristojni davčni urad naj neplačano takso prisilno izterja. Na podlagi sporočila sodišča izda davčni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, da v roku 15 dni plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso, sicer obe prisilno izterja.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni dne 19. 5. 2008 obvestilo davčni organ, da tožnica kljub opominu, ki ji je bil vročen dne 12. 1. 2008, ni plačala sodne takse v znesku 98,52 € in opominske takse v znesku 41,05 €. Na podlagi navedenega obvestila je zato pristojni davčni organ v skladu z 29. členom ZST z izpodbijano odločbo naložil tožnici plačilo sodne takse v znesku 139,57 € in kazenske takse v znesku 49,26 €, to je skupaj 188,83 €.

V postopku, ki ga davčni organ uvede zaradi neplačila sodne takse, stranke ne morejo navajati ugovorov, ki se nanašajo na višino sodne takse oziroma na nastanek taksne obveznosti. Prav tako v tem postopku ni mogoče navajati ugovorov, ki se nanašajo na sodni postopek, v katerem je nastala taksna obveznost. Enako velja tudi za postopek, v katerem upravno sodišče presoja zakonitost odločbe davčnega organa, s katero le ta naloži taksnemu zavezancu plačilo sodne takse.

Glede na podatke spisa je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba izdana v skladu z določbami ZST, prav tako tudi tožnica v tožbi ne navaja, da je sodno takso plačala. V postopku izterjave sodne takse pa tudi ni mogoče uveljavljati taksne oprostitve, saj mora stranka vlogo za taksno oprostitev vložiti v sodnem postopku, v katerem je nastala obveznost plačila sodne takse. Iz spisa pa je tudi razvidno, da je bila tožničina vloga za taksno oprostitev v zadevi P 53/2006 s sklepom Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 4. 3. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 546/2008 z dne 1. 4. 2008 pravnomočno zavržena.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).