Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo kot obteževalno okoliščino "obtoženčevo prejšnje življenje, kar izhaja iz spisov sodnika za prekrške", saj obtoženec kot polnoleten ni bil nikoli spoznan za odgovornega za prekršek.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženca in državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Na podlagi členov 98/I ZKP v zvezi s členi 95/IV in 97/I ZKP se obtoženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika po uradni dolžnosti pa bremene proračun.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po členu 218/I Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen dve leti zapora.

V izrečeno kazen mu je vštelo čas, odkar je obtoženec v priporu, in sicer od 7.6.1999 od 21.45 ure dalje. Obtožencu je naložilo v plačilo znesek 800.000,00 SIT, ki predstavlja pridobljeno protipravno premoženjsko korist, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi sta vložila pritožbi obtoženčev zagovornik in državni tožilec. Zagovornik je v pritožbi uveljavljal pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in izpodbijal odločbo o kazni ter predlagal ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožni državni tožilec se je pritožil zradi odločbe o kazni in predlagal, naj pritožbeno sodišče obtožencu izrečeno kazen zviša. Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 377/II ZKP, predlagala ugoditev pritožbi državnega tožilca ter zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje potem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo vsakega posebej in vse skupaj, vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in za svoje dokazne zaključke, da je obtoženec v škodo E. Š. storil kaznivo dejanje izsiljevanja na način, kot izhaja iz izreka sodbe, navedlo prepričljive in sprejemljive razloge. Oprlo se je namreč na izpovedbe oškodovanca in prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo njemu in ne obtožencu, ki je svoj zagovor spreminjal in ga tudi z njegove strani predlagane priče niso potrdile. Ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da se ob pozornem branju oškodovančevih izjav pokažejo bistvene razlike, zaradi česar je prepričljivost njegovih izpovedb omajana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpovedbah oškodovanca v preiskavi in na glavni obravnavi ne gre za kakšna bistvena odstopanja, sploh pa ne za takšne trditve, ki bi bile med seboj nasprotujoče in bi se izključevale, saj je oškodovanec ves čas zatrjeval, da od obtožencu ni dobil nobenega denarja in da mu ni bil ničesar dolžan. Njegova izjava na glavni obravnavi, da je obtožencu sam izročil nekaj denarja, ker je kratek čas stanoval pri njem, pa ne pomeni, kot to zatrjuje pritožnik, dvom v verodostojnost njegove izpovedbe, saj je oškodovanec pojasnil, da ta denar nima nobene zveze z denarjem, ki ga je moral izročiti obtožencu zaradi njegovega izsiljevanja. Glede pritožbenih navedb, da je brez osnove oškodovančevo sklicevanje, da si je moral izposojati denar, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna izpoved vsaj posredno potrjena z izpovedbo njegovega delodajalca T., da je bil oškodovanec relativno hitro po izplačilu plače brez denarja in da ni imel denarja niti za cigarete in je zaradi tega sumil, da je v zvezi z denarjem pri oškodovancu nekaj narobe. Prav to je v razlogih sodbe navedlo tudi sodišče prve stopnje. Tudi ni bistveno, da ta priča ni vedela ničesar o tem, da naj bi oškodovancu posodila denar, kot to zatrjuje pritožba. Priča M. T. je namreč na glavni obravnavi izpovedal, da se spominja, da je v lanskem letu ( torej leta 1998) enkrat oškodovancu izplačal akontacijo plače, da pa sicer ni o zadevi ničesar vedel, kar pa ne ovrže oškodovančeve izpovedbe, temveč le potrjuje, da o izsiljevanju dolgo ni nikomur nič povedal in da je tudi strah pred obdolžencem tisti, zaradi katerega še sedaj noče povedati, komu je o izsiljevanju zaupal in od koga si je denar tudi izposodil. Glede na izpovedbo te priče o tem, koliko je plačeval oškodovancu za delu pri njem in da je mesečno zaslužil tudi do 90.000,00 SIT (ter je zaposlen pri njem skoraj tri leta), tudi ni nobenega dvoma o tem, da je oškodovanec imel toliko dohodkov, da je zaradi izsiljevanja obtožencu izročil v teh dveh letih in pol skupaj 800.000,00 SIT. Oškodovanec, ki dela po cele dneve, tudi nima kakšnih posebnih izdatkov, saj ima pri T. tudi hrano in stanovanje. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo kot nepotreben dokaz po dodatnih poizvedbe o njegovem dohodku.

Tako so tudi po oceni sodišča druge stopnje zaključki sodišča prve stopnje glede višine protipravne premoženjske koristi pravilni in prepričljivo obrazloženi. Prav tako pa tudi ni nobenega pomisleka v ugotovljena odločilna dejstva, da je obtoženec prisilil oškodovanca, da mu je mesečno izročal denarne zneske tako, da je zoper njega uporabil silo ali pa mu je grozil, da ga bo sicer pretepel, če tega ne bo storil. Oškodovanec je izrecno v preiskavi povedal (l.št. 55 in 56), da ga je obtoženec vsaj dvakrat v tem času tudi udaril v obraz, torej tudi uporabil silo, sicer pa mu je grozil, da ga po pretepel in mu tudi grozil, da ga bo ubil, pri tej izpovedbi pa tudi vztrajal na glavni obravnavi (l.št 98). Zato ni utemeljena pritožba v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami in izrekom sodbe, da je obtoženec oškodovanca večkrat pretepel. Pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka tako nista podana, izpodbijana sodba po oceni sodišča druge stopnje tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP).

Pritrditi pa je pritožbi obtoženčevega zagovornika v delu, ko napada odločbo o kazni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo kot obteževalno okoliščino "obtoženčevo prejšnje življenje, kar izhaja iz spisov sodnika za prekrške", saj obtoženec kot polnoleten ni bil nikoli spoznan za odgovornega za prekršek (l.št. 53). Glede na navedeno pa so zato tudi neupoštevne trditve državnega tožilca v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je bil obtoženec pred storitvijo kaznivega dejanja kaznovan pri sodniku za prekrške za prekrške z elementi nasilja. Vztrajnost, trajanje in višina protipravne premoženjske koristi so bile povsem ustrezno ovrednotene in prav v njih se kaže teža kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec storil. Zato je glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde izrečena kazen dve leti zapora po oceni sodišča druge stopnje primerna in ustrezna, ter so pri odmeri kazni v zadostni meri upoštevane tudi okoliščine, da je obtoženec mlad (star 20 let) in da pred sodiščem doslej ni bil kaznovan. Zato pritožba državnega tožilca, ki se zavzema za zvišanje kazni oziroma pritožba zagovornika, da je izrečena kazen previsoka, pri čemer kakšnih novih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin nihče na navaja, nista utemeljeni. Zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih členov 98/I ZKP v zvezi s členom 95/IV ZKP in 97/I ZKP, saj obtoženec, ki je obsojen na daljšo zaporno kazen, nima premoženja, ne dohodkov in bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo njegovo preživljanje.