Jedro

Sklep o prenehanju delovnega razmerja po 1. odst. 51. čl. ZPPSL se lahko izvrši šele po njegovi dokončnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti razsodilo, da se ugotovi, da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepa št. 33/2002 z dne 24.12.2002, torej na podlagi nedokončnega sklepa, ampak še traja do dneva pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1.1.2003 do dneva pranomočnosti sodbe v tem individualnem sporu, prijaviti v socialno zavarovanje in ji za ta čas vpisati delovno dobo ter ji povrniti stroške postopka v znesku 167.627,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tožena stranka sama nosi nastale stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, niti takšne, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je stališče sodišča nepravilno, saj je tožena stranka ravnala v skladu z 51. členom ZPPSL; seveda je merodajen predvsem in samo pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen dne 14.10.2002. V 6. odstavku prej navedenega člena je določeno, da delavcem preneha delovno razmerje z vročitvijo sklepa o prenehanju in ne more prenehati pred iztekom 30 dnevnega roka od seznanitve pristojnega organa za zaposlovanje s programom prenehanja delovnih razmerij. Dejstvo je, da je bil omenjeni pogoj v celoti izpolnjen, saj je bil tožnici vročen sklep o prenehanju že davno po izteku 30 dnevnega roka. Tožnici je bilo delovno mestu ukinjeno, kar nesporno izhaja iz Programa prenehanja delovnih razmerjih v okviru Načrta finančne reorganizacije in je tedaj pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave, po mnenju tožene stranke, podlaga za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Tožena stranka je v tej smeri tudi ravnala in je tožnici vročila ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 31.12.2002; predvsem in le na podlagi prej navedenega pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

Pritožba navaja, da je tožena stranka prepričana, da je ugovor zoper takšen sklep o prenehanju delovnega razmerja brezpredmeten; zato o njem iz tega razloga ni odločila. Sicer ZPPSL v 6. odstavku 51. člena ne navaja določno, kakšne vrste sklep o prenehanju delovnega razmerja se mora vročiti, temveč predvideva prvostopenjski sklep, ki ga izda delodajalec po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave in je prenehalo delovno razmerje, kot je določeno v Načrtu finančne reorganizacije. Nadalje pritožba navaja, da je bil pravilno izdan ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici v smislu določil 51. člena ZPPSL. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta, zato tožnica s svojim ugovorom v nobenem primeru ne more uspeti, ker njenega delovnega mesta ni več.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in se na podlagi ugotovljenih dejstev v celoti strinja s pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje. Razlogovanje pritožbe ni utemeljeno. Pritožba prezre, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da glede na to, da ZPPSL ne določa, ali je v 6. odstavku 51. člena ZPPSL z besedno zvezo "z vročitvijo sklepa" mišljena vročitev dokončnega sklepa, je treba glede prenehanja delovnega razmerja smiselno uporabiti določilo iz 12. točke 100. člena ZDR, ki predvideva prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov in sicer po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 106. člen ZDR, ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornosti zadrži izvršitev sklepa do prejema dokončne odločitve. Zato se sklep o prenehanju delovnega razmerja po 1. odstavku 51. člena ZPPSL lahko izvrši šele po njegovi dokončnosti. Pri tem ni odločilno razlikovanje, kar pritožba navaja, ali je šlo za ukinitev delovnega mesta ali ne, kot razlog za določitev tožeče stranke za presežno delavko. Bistveno je, kar pritožba ne zanika, da tožena stranka o vloženem ugovoru ni odločala; ugovor je povzročil, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen in ne izvršljiv, upoštevaje 106. člen ZDR.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.