Jedro

Zgolj pavšalno zatrjevanje, da se prepoved oglaševanja odraža v upadu prometa, ne predstavlja težko popravljive škode.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

: Tožeča stranka s tožbo, vloženo pri tem sodišču, izpodbija odločitev Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enota Postojna z dne 23. 4. 2009, s katero je bilo tožeči stranki v prodajalni ... v A. prepovedana uporaba nepoštene poslovne prakse označevanja cen na cenovnih tablicah z navedbo „od 1 EUR, od 1,99 EUR...“, ker tako oglaševanje cen ne prikazuje točne informacije glede dejanskih prodajnih cen izdelkov, za katere je ta cena oglaševana in tako zavaja potrošnike. Svojo odločitev je upravni organ utemeljil z ugotovitvami opravljenega inšpekcijskega pregleda dne 17. 4. 2009 v tožničini prodajalni v A. Ugotovljeno je bilo, da imajo nekatera krožna stojala in police, na katerih je razstavljeno blago, tablico, na kateri je označena cena „od 1 EUR“ oz. tablico, na kateri je poleg besede „od“ navedena številka, ki predstavlja ceno v EUR. Vsak posamezni artikel, razstavljen na stojalih in policah, je označen s prodajno ceno, ugotovljeno pa je bilo, da so na stojalih oz. policah razstavljeni tudi artikli, ki so označeni z višjo prodajno ceno, kot je navedena na tablicah oz. da so na teh stojalih in policah nahaja manjše število artiklov, ki jih v prodajalni prodajajo po oglaševani označeni ceni na tablicah. Številke so izpisane v petkratni velikosti (okrog 10 cm) kot je velikost črk besedice „od“ (okrog 2 cm). Iz 3. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP, Uradni list RS, št. 53/07) je razvidno, da poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov pomeni vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom. 5. člen citiranega zakona določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V obravnavanem primeru informacija – označevanje oz. oglaševanje prodajne cene zavaja povprečnega potrošnika glede prodajnih cen artiklov na tako označenih policah oz. stojalih. Povprečni potrošniki so namreč zelo naklonjeni nakupom blaga z oglaševanimi ugodnimi prodajnimi cenami. Velikokrat je prodajna cena artikla ključni element za nakup. Na podlagi oglaševanih cen se povprečen potrošnik odloči za nakup, ki ga sicer morda ne bi opravil, če bi bila prodajna cena označena samo na običajen način (v tem primeru na artiklih). Še posebej v primerih, ko z označeno ceno na tablicah trgovec poudarja le eno najboljšo informacijo o prodajni ceni (najnižji), poudarja ugodnejše pogoje nakupa kot so dejanski, kakor v opisanem primeru, in je tako oglaševana cena za potrošnike še bolj mamljiva oz. ga privablja k nakupu. Zato je na podlagi ugotovljenega in v skladu z 12. členom ZVPNPP bilo odrejeno, kot se glasi dispozitiv te odločbe. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije s svojo odločbo št. ... z dne 14. 7. 2009. V tožbi tožnica navaja, da oglaševanje kot ga je izvajala, ni zavajajoče, saj veljavna zakonodaja ne določa pravil o tem, kolikšen delež blaga mora zajemati najnižjo ceno. V predmetni zadevi ni šlo za razprodajo, oglaševanja pa tudi ni mogoče primerjati z razprodajami. Tožeča stranka je s tem, ko je na artiklu označila prodajno ceno, izpolnila vsa zakonska določila glede označevanja cen in tako ni kršila nobenih predpisov. Takšno oglaševanje se tudi ne šteje za zavajajoče v vseh okoliščinah, kot to določa 7. člen ZVPNPP. V koliko bi zakonodajalec menil, da povprečen potrošnik ne razume, kaj pomeni beseda „od“ in navedba najnižje cene poleg besede „od“, bi takšen način oglaševanja izrecno prepovedal v 7. členu ZVPNPP. Prepoved načina oglaševanja, ki ga zakonodajalec ni predvidel, pomeni torej arbitrarno odločitev prvostopenjskega organa, ki sicer ima pristojnost pri odločanju, kaj je zavajajoče oglaševanje. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se je v slovenskem oglaševalskem prostorju izoblikovala stalna praksa takšnega oglaševanja in večina trgovcev uporablja način oglaševanja, ki ga je izpodbijana odločba tožeči stranki prepovedala. Slovenski potrošnik je zato s takšnim načinom oglaševanja povsem dobro seznanjen in v celoti razume, kaj pomeni oglaševanje cene „od“ EUR. Poudarja pa tudi, da takšno oglaševanje uporabljajo tudi druge države članice Evropske unije, kot npr. sosednja Avstrija, za katero prilaga katalog avstrijske družbe, iz katerega izhaja, da le-ta oglašuje svoje izdelke prav tako z besedo „von“ kar pomeni „od“. Več kot očitno torej je, da je takšen način oglaševanja nekaj povsem običajnega in zato ne more predstavljati zavajajočega oglaševanja. Tožeča stranka zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Hkrati s tožbo pa skladno z 32. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list, št. 105/2006) predlaga tudi, da sodišče izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje in dovoli tožeči stranki izvajanje oglaševanja „od 1 EUR“. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi namreč tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda. Z oglaševanjem tožeča stranka privablja svoje kupce in jih opozarja na ugodne cene in primerne izdelke. Ker ji je oglaševanje prepovedano, se navedeno seveda odraža v upadu prometa, kar pa nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo. V kolikor sodišče meni, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, pa sodišču predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišču tako predlaga, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe, za katero je že drugostopenjski organ menil, da določitev roka izvršljivosti v tem primeru ni bila tako pomembna, da bi ga prvostopenjski organ določil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na prakso evropskih držav v zvezi z oglaševanjem najnižje cene, pa navaja, da bi potrošnik moral dobro poznati nešteto načinov (trikov) oglaševanja trgovcev, s katerimi se trudijo pritegniti potrošnike, da bi lahko presodil, kateri trgovec ga z oglaševanjem pravilno obvešča o svoji ponudbi. Cena blaga je bistveni element, ki pritegne povprečne potrošnike, s povprečnimi dohodki k nakupu blaga, ne glede na to, koliko je pozoren in pazljiv. Trgovec bi moral povprečnemu potrošniku torej dati jasne in verodostojne podatke o cenah izdelkov v prodajalni. Običajen način označevanja cen je oznaka cen na samem artiklu ali pa so cene označene na prodajnih policah oz. na drugi opremi ob razstavljenem blagu. V kolikor se trgovec odloči za oglaševanje prodajnih cen za vse razstavljene artikle na posameznem stojalu oz. regalu, bi moral s takim oglaševanjem prikazati dejansko stanje cen artiklov na določenem stojalu, za katerega oglašuje ceno. S poudarjenim oglaševanjem le ene najnižje cene trgovec kupcem da napačno oz. nepopolno informacijo o cenah ostalih artiklov, ki so razstavljeni. V tem primeru, ko trgovec navede „od“ in najnižjo ceno, bi moral podati celotno informacijo o cenah za vse artikle tako, da bi napisal tudi najvišjo ceno, seveda vse z enako pisavo. Tako oglaševanje bi bilo jasno in nedvoumno, potrošnik bi lahko dobil realno predstavo o cenah artiklov na določenih stojalih. Odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka ni poslala.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Izdajo začasnih odredb ureja 32. člen ZUS-1. Iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi določbe drugega odstavka 32.čelna ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem skladno z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Pogoji morajo biti podani kumulativno. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Začasna odredba predstavlja torej nujen začasni ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje.

Tožeča stranka v konkretni zadevi primarno predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 z začasno ureditvijo spornega pravnega razmerja tako, da se ji dovoli izvajanje oglaševanja „od 1 EUR...“, podrejeno pa odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Glede na tako vsebino predlagane začasne odredbe je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe presojalo tako z vidika izpolnjevanja pogojev po drugem kot tudi po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 in ugotovilo, da le-ti niso izpolnjeni.

V obravnavanem primeru se s tožbo izpodbija sporni ukrep inšpekcijskega organa prve stopnje, ki se nanaša na prepoved označevanja cen na cenovnih tablicah na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri kateri torej izvršitev ni vezana na pravnomočnost te odločbe. Ker so inšpekcijski ukrepi že po naravi stvari nujni ukrepi, ki se izrekajo zaradi varovanja javne koristi, bi bila tožeča stranka s predlagano začasno ureditvijo spornega pravnega razmerja lahko uspešna le, če bi s stopnjo verjetnosti izkazala nastanek težko popravljive škode in potrebe po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Vendar tožeča stranka ni izkazala niti verjetnosti nastanka težko popravljive škode niti ni s stopnjo verjetnosti utemeljila potrebe po predlagani začasni ureditvi spornega razmerja (nastalega z izrekom spornega inšpekcijskega ukrepa, katerega zakonitost bo predmet presoje o glavni stvari v upravnem sporu). Zgolj pavšalno zatrjevanje, da se prepoved oglaševanja odraža v upadu prometa, ne predstavlja izkaza težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Za težko popravljivo škodo je mogoče po mnenju sodišča šteti le škodo, ki je v razmerju do javne koristi in do možne večje nepopravljive škode nasprotnih strank sorazmerno večja. Na odločitev o utemeljenosti predlaganih nujnih začasnih ukrepov tudi nima nobenega vpliva v predlogu za izdajo začasne odredbe izpostavljeno dejstvo, da je bila izvršitev izpodbijane odločbe (zaradi procesnih kršitev upravnega organa prve stopnje) zadržana do rešitve pritožbe (torej v korist tožeče stranke). Ker tožeča stranka ni določno opredelila težko popravljive škode, ki naj bi ji bila prizadejana z izvršitvijo izpodbijanega akta, z ničemer pa tudi ni izkazala verjetnosti potrebe po začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje (vsi ti pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno), je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.