Jedro

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2023 je bila tako tožniku podana iz razloga njegove neupravičene odsotnosti z dela v obdobju od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023, ko bi moral tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi in odločbo ZZZS delati polovični delovni čas. S tem je tožnik glede na očitano v odpovedi storil kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ga ni bilo na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izpodbijani odpovedi sta tako zajeta in združena dejanska razloga, ki ustrezata dvema kršitvama obveznosti iz delovnega razmerja, kateri lahko v skladu s 110. členom ZDR-1 vsaka zase utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najprej neupravičena odsotnost z dela, s čimer je tožnik naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), predvsem dolžnost opravljanja dela po 33. členu ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pa tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca o razlogih za svojo odsotnost (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V slednjem primeru bistvo tega odpovednega razloga ni neupravičena odsotnost z dela, temveč predvsem, da razlogov za (najmanj) petdnevno odsotnost delavec delodajalcu ni sporočil, ne da bi za to opustitev imel upravičen razlog, s čimer je kršil dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: (1.) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2023, ki jo je tožniku podala toženka, nezakonita, (2.) da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 15. 9. 2023 in mu traja še naprej v polnem delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2000, zato ga mora toženka v roku 5 delovnih dni pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v roku 8 dni plačati mesečna nadomestila v znesku 1.203,36 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo 18. v mesecu, dalje do plačila, ter (3.) da je dolžna toženka tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v roku 5 dni prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške individualnega delovnega spora (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopni zaključek, da je tožnik neupravičeno izostal z dela, saj bi moral upoštevati odločbo ZZZS z dne 11. 7. 2023, da je sposoben za delo 4 ure na dan, je napačen in ne upošteva vseh okoliščin nastalega primera. Ugotovitev sodišča, da je tožnik na dan 1. 8. 2023 vedel, da ima bolniški stalež le 4 ure dnevno in ne 8 ur, je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je namreč ob svojem zaslišanju pojasnil, da se je z zdravnikom dogovoril, da bo podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža na 8 ur in da je lahko tudi po 1. 8. 2023 doma, šele kasneje pa je izvedel, da zdravnik ni podal takega predloga in da mu bolniški stalež ni odobren v polnem obsegu. Tožnikov odgovor na vprašanje toženke, ali ga lahko pričakuje na delu 1. 8. 2023, je sicer res skop, vendar je iz njegove vsebine razbrati, da ga ne bo na delo, ker je zdravnik podal predlog za polni bolniški stalež. Kolikor toženka njegovega odgovora ni razumela, je bilo na njej, da ga vpraša, kaj je s tem menil. Iz listinske dokumentacije izhaja, da s strani toženke ni bilo nikakršne komunikacije s tožnikom, temveč le zahteva v začetku septembra, da naj predloži ustrezno listino, s katero bo opravičil svojo odsotnost z dela. Sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove odsotnosti z dela ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik s prvostopenjsko odločbo ZPIZ z dne 5. 6. 2023 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in s stvarnimi omejitvami, ki v spornem obdobju zaradi pritožbe tožnika še ni bila pravnomočna. Obstoj prvostopenjske odločbe ZPIZ vsekakor potrjuje obstoj tožnikovih zdravstvenih težav in njegovo omejeno delovno zmožnost. Tožnik je bil sicer dolžan še naprej opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, toženka pa je bila dolžna pred tožnikovim ponovnim nastopom dela preveriti z odločbo ZPIZ, četudi še ne dokončno, izkazano poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščine tožnikovega poslabšanja zdravstvenega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje, v povezavi z njegovo odklonitvijo dela, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki ga zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel opravljati. Dejstva upravičene odsotnosti z dela ni moč opravičiti le z ustreznimi listinami, ki jih izdajo pristojne osebe, temveč je nezmožnost za delo mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi (v konkretnem primeru revidirano izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje in predlagani izvedenec medicinske stroke). Tožnikovo ravnanje, ko se 1. 8. 2023 ni zglasil na delo, ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je delo odklonil v okoliščinah, ki opravičujejo njegovo ravnanje, glede na njegovo zdravstveno stanje in nezmožnost za delo na delovnem mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kot izhaja tudi iz primeroma navedene sodne prakse. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 7. 2000, toženka pa mu je očitno odpovedala napačno pogodbo o zaposlitvi in ne za delovno mesto, na katero je bil kasneje po sprejeti novi sistemizaciji razporejen. Izredna odpoved, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi za neko drugo delovno mesto, ki v trenutku odpovedi ni več veljavno, je nezakonita. Sodišče tudi ni odgovorilo na ugovor zastaranja. Glede na očitek v odpovedi, da tožnika od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023 ni bilo na delo brez opravičljivega razloga in seznanitve toženke, je 30‑dnevni rok od vedenja razloga za izredno odpoved iztekel že z dnem vročitve vabila na zagovor 9. 9. 2023, postopek izredne odpovedi pa je bil glede obeh očitkov pričet prepozno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščine, da je tožnik po tem, ko je ugotovil, da s strani osebnega zdravnika predlog za odobritev polnega bolniškega staleža za sporno obdobje ni bil podan, toženki predlagal, da to obdobje zapolni z dopustom, kot je to storila že leto prej ob enakem dejanskem stanju. Ker toženka ni sledila predlogu tožnika, temveč mu je podala izpodbijano izredno odpoved, se postavlja vprašanje kriterijev toženke pri presoji kršitev. Ravnanje toženke predstavlja zlorabo institutov delovnega prava. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Prvostopna sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno in popolno ugotovljena. Zavzeta materialnopravna stališča so ustrezno argumentirana, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik od 1. 8. 2023 do 9. 9. 2023 (neupravičeno) odsoten z dela, svoje odsotnosti pa ni niti sporočil niti upravičil. S tem je storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, na podlagi katerih ga je toženka upravičeno vabila na zagovor in ga seznanila z očitanimi kršitvami, nato pa mu podala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zanjo je sodišče prve stopnje presodilo, da je zakonita, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka.

6. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2023 (priloga A1) je bila tako tožniku podana iz razloga njegove neupravičene odsotnosti z dela v obdobju od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023, ko bi moral tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi in odločbo ZZZS delati polovični delovni čas. S tem je tožnik glede na očitano v odpovedi storil kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ga ni bilo na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izpodbijani odpovedi sta tako zajeta in združena dejanska razloga, ki ustrezata dvema kršitvama obveznosti iz delovnega razmerja, kateri lahko v skladu s 110. členom ZDR-1 vsaka zase utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najprej neupravičena odsotnost z dela, s čimer je tožnik naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), predvsem dolžnost opravljanja dela po 33. členu ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pa tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca o razlogih za svojo odsotnost (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V slednjem primeru bistvo tega odpovednega razloga ni neupravičena odsotnost z dela, temveč predvsem, da razlogov za (najmanj) petdnevno odsotnost delavec delodajalcu ni sporočil, ne da bi za to opustitev imel upravičen razlog, s čimer je kršil dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).

7. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da se bistvo pritožbene graje nezakonitosti in nepravilnosti postopka odpovedi osredotoča na tožnikova zatrjevanja, da naj bi mu toženka odpovedala napačno pogodbo o zaposlitvi in ne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, na katero naj bi bil kasneje (po sprejeti novi sistemizaciji) razporejen, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno povzelo med strankama nesporne navedbe, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu "mizar" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2000 za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ki je bila med postopkom tudi edina priložena (priloga B1). Glede na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila ta pogodba o zaposlitvi z dne 25. 7. 2000 tožniku tudi (pravilno) odpovedana (priloga A1). Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi svoje odločitve res ni podrobneje opredeljevalo do med postopkom navrženih pomislekov glede zakonitosti odpovedi, v okviru katerih je tožnik pavšalno navajal, da naj bi pri toženki prišlo do spremembe v sistemizaciji, delovno mesto "lesar širokega profila" naj bi bilo ukinjeno in ustanovljeno novo "mizar". S tem v zvezi ni predložil nobenih listinskih dokazov, poleg tega so tovrstne navedbe v nasprotju z njegovimi predhodnimi navedbami, ki jih je toženka priznavala kot nesporne, da je bil namreč zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2000 na delovnem mestu "mizar". Slednje pa nenazadnje izhaja tudi iz drugih predloženih dokazov (npr. odločba ZPIZ z dne 5. 6. 2023 s priloženim izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 5. 2023 v prilogi A2), ki jih je med postopkom predložil sam tožnik. Sicer pa za odločitev v obravnavani zadevi, ko se presoja zakonitost in utemeljenost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi natančno poimenovanje delovnega mesta, za katero je bila le-ta sklenjena, niti ni odločilno. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bila med strankama sklenjena (le ena) pogodba o zaposlitvi z dne 25. 7. 2000 (priloga B1), le-ta pa je bila tudi odpovedana, delovno razmerje med strankama je zaradi tožnikovih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja prenehalo. Te okoliščine so bile (poleg pravočasnosti odpovedi) bistvene za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s procesnega vidika in o njih se je sodišče prve stopnje dovolj natančno opredelilo, zato je smiselni pritožbeni očitek pomanjkanja razlogov o teh odločilnih dejstvih neutemeljen.

8. Tudi pravočasnost izpodbijane odpovedi z vidika teka subjektivnega in objektivnega roka za podajo izredne odpovedi po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 pod grožnjo prekluzije (in ne zastaranja, kot zmotno izpostavlja pritožba) je bila v postopku na prvi stopnji preizkušena. Odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved ta preizkus prestala, saj je bila podana pravočasno, znotraj subjektivnega in objektivnega roka za podajo le-te, je materialnopravno pravilna ter v prvostopni sodbi tudi dovolj natančno obrazložena (obrazložitev v točki 7). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pravilno je prvostopno stališče, da očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu neupravičene odsotnosti z dela, o razlogih za katero ni obvestil delodajalca, traja ves čas delavčeve odsotnosti, v konkretnem primeru od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023 (oz. v primeru ne vrnitve delavca še dalje), zato je lahko toženka ves čas trajanja neupravičene odsotnosti izpeljala postopek odpovedi in tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi ob tem tvegala zamudo objektivnega ali subjektivnega roka za njeno podajo po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi bil postopek izredne odpovedi glede obeh očitkov iz odpovedi pričet prepozno, glede na to, da je toženka tožniku vabilo na zagovor vročila 9. 9. 2023, izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mu podala že 15. 9. 2023. 9. Sodišče druge stopnje kot materialnopravno pravilno sprejema tudi presojo sodišča prve stopnje o obstoju tožniku očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na prvi stopnji je bilo pravilno pojasnjeno, da je tožnik na dan 1. 8. 2023 vedel, da ima bolniški stalež le 4 ure dnevno in ne 8 ur, kar je v postopku na prvi stopnji v okviru svojega zaslišanja tudi izrecno potrdil. Čeprav naj bi se tožnik z zdravnikom dogovoril, da bo ta podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža na 8 ur in naj bi šele kasneje izvedel, da zdravnik ni podal takega predloga in da mu bolniški stalež ni odobren v polnem obsegu (tožnik s tem v zvezi niti ni predlagal nobenih dokazov razen lastnega zaslišanja), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je bil tožnik dolžan zglasiti na delo že 1. 8. 2023, ne glede na to, da o izidu (zgolj obljubljenega) predloga za podaljšanje bolniškega staleža še ni bil obveščen. Slednje je razbrati tudi iz odločbe imenovanega zdravnika ZZZS z dne 11. 7. 2023 (priloga A3), iz izreka katere izhaja, da je tožnik od 1. 8. 2023 do 20. 9. 2023 dalje zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen). Iz obrazložitve le-te pa je razbrati nedvoumen napotek zavarovancu, da se mora, ker pritožba ne zadrži izvršitve, tudi v primeru, če je vložil pritožbo (ki je tožnik po lastnih navedbah sploh ni vložil), ravnati v skladu z odločitvijo imenovanega zdravnika, ki je razvidna v izreku te odločbe.

10. Da je tožnik nedvomno vedel, da je po odločbi ZZZS od 1. 8. 2023 dalje do 20. 9. 2023 nezmožen za delo le za 4 ure dnevno, o čemer je toženko po elektronski pošti dne 16. 7. 2023 obvestil, slednja pa je tožniku 27. 7. 2023 sporočila, da ga torej (na delu) pričakuje 1. 8. 2023, je sodišče pravilno razbralo iz njune elektronske komunikacije (priloga B6). Čeprav bi bilo iz vsebine tožnikove nadaljnje skope elektronske pošte z dne 28. 7. 2023 (priloga A7), da je "zdravnik poslal prošnjo na ZZZS za podaljšanje bolniškega staleža za polni delovni čas", morebiti mogoče razbrati, da ga ne bo na delo, ker je zdravnik podal predlog za polni bolniški stalež, kot v pritožbi izpostavlja tožnik, slednje še ne pomeni, da je bila tožnikova odsotnost z dela po 1. 8. 2023 upravičena in opravičljiva. Med strankama je namreč nesporno, da tožniku bolniški stalež od 1. 8. 2023 naprej ni bil podaljšan na polni delovni čas. Še več, tožnikov osebni zdravnik predloga za tovrstno podaljšanje niti ni podal, zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 11. 7. 2023 tudi ni bila vložena pritožba. Tožnik se na delo nesporno ni zglasil niti potem, ko je bil že obveščen, da mu bolniški stalež ne bo podaljšan (predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev tožnikove začasne nezmožnosti za delo za čas od 21. 9. 2023 dalje je bil z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 7. 9. 2023 zavržen - priloga A4).

11. Iz navedb toženke in v tej smeri predloženih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikove skope elektronske pošte (kot jo v pritožbi sam označi tožnik) o prošnji zdravnika na ZZZS za podaljšanje bolniškega staleža za polni delovni čas ni razumela kot sporočilo, da se tožnik zato na delo po 1. 8. 2023 sploh ne bo zglasil. Slednje izhaja tudi iz njene nadaljnje elektronske pošte tožniku z dne 1. 9. 2023 (priloga B7), v kateri ga poziva, naj se opredeli, zakaj ga ni bilo na delo za 4 ure, ko bi moral delati, ter da prinese bolniški list ali se javi na delo. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi morala toženka, kolikor tožnikovega odgovora ni razumela, le-tega vprašati, kaj je s tem menil. Obveznost opravljanja dela in obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, je bila namreč na tožniku in ne na toženki kot delodajalcu.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z odločbo ZPIZ. Obstoja le-te sodišče prve stopnje ni spregledalo, temveč je njeno vsebino pravilno povzelo in pojasnilo, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 5. 6. 2023 (priloga A2) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni (obrazložitev v točkah 5 in 18). Čeprav je imel z njo tožnik priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, tožnik sam v pritožbi pravilno priznava, da je bil glede na nedokončnost navedene odločbe zaradi njegove pritožbe dolžan še naprej opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščine tožnikovega poslabšanja zdravstvenega stanja, ugotovljenega v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje, v povezavi z njegovo odklonitvijo dela, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki ga zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel opravljati, je neutemeljen. Že sodišče prve stopnje je namreč tožniku pravilno pojasnilo, da tožnik v obravnavani zadevi ni odklonil dela, temveč na delo več kot mesec dni sploh ni prišel, čeprav za svojo 4-urno odsotnost dnevno ni imel nobenih izkazanih opravičljivih razlogov (ne odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti za delo, ne dokončne in izvršljive odločbe ZPIZ o nezmožnosti opravljanja dela na konkretnem delovnem mestu, niti izkazanega navodila osebnega zdravnika, naj tako ravna). Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v neprimerljivi zadevi (Pdp 625/2017 z dne 14. 3. 2018), v kateri je bilo o tožnikovi nezmožnosti za delo v spornem obdobju kasneje pravnomočno odločeno in je bila le-ta očitno podana, v obravnavani zadevi pa je bil predlog za podaljšanje bolniškega staleža za kasnejše obdobje (po 20. 9. 2023) zavržen (priloga A4), pritožba zoper le 4-urni bolniški stalež za relevantno obdobje pa sploh ni bila vložena. Tožnikova samovoljna odločitev, da v takih okoliščinah na delo sploh ne pride, tudi po presoji sodišča druge stopnje že sama po sebi predstavlja neopravičljivo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno vsaj iz hude malomarnosti (po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), tudi če ne bi bila povezana z očitkom kršitve dolžnosti obveščanja delodajalca o razlogih za najmanj petdnevno odsotnost z dela (po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kot v obravnavani zadevi.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je tožnik po tem, ko je ugotovil, da s strani osebnega zdravnika predlog za odobritev polnega bolniškega staleža za sporno obdobje ni bil podan, toženki predlagal, da to obdobje zapolni z dopustom, kot je to storila že leto prej ob enakem dejanskem stanju. Iz obrazložitve prvostopne sodbe (točka 15) je namreč razbrati, da sodišče te okoliščine ni spregledalo, vendar pa je pravilno presodilo, da navedena okoliščina ni bistvenega pomena za odločitev. Ni mogoče slediti smiselnemu pritožbenemu zavzemanju, da naj bi toženkina pripravljenost v preteklem letu, da ob prvi tovrstni kršitvi odsotnost tožnika "zapolni" z odobritvijo dopusta, utemeljeno postavljala vprašanje kriterijev toženke pri presoji kršitev že zgolj zato, ker ob nadaljnjih podobnih kršitvah (dalj časa trajajoči neupravičeni odsotnosti z dela) toženka ni bila več pripravljena izkazati tovrstnega razumevanja in potrpljenja.

14. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje kot materialnopravno pravilno sprejema tudi prvostopno presojo obstoja drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), zaradi utemeljene izgube zaupanja toženke do tožnika (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). S tem v zvezi ni mogoče slediti pritožbeni graji, da naj tožnikovo ravnanje, ko se 1. 8. 2023 ni zglasil na delo, ne bi predstavljalo utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je glede na njegovo zdravstveno stanje in nezmožnost za delo na konkretnem delovnem mestu delo odklonil v okoliščinah, ki opravičujejo njegovo ravnanje. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da v obravnavani zadevi sploh ni šlo za odklonitev dela, temveč za delavčevo odsotnost z dela oziroma njegov neprihod, s čimer je obravnavana zadeva v bistvenem drugačna od v pritožbi izpostavljenega primera iz starejše sodne prakse (Pdp 1265/2006 z dne 5. 7. 2007). Tožnikov pritožbeni očitek, da ravnanje toženke predstavlja zlorabo institutov delovnega prava, glede na pravilno ugotovljene tožnikove hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ne more biti utemeljen.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje pritožbene stroške.