Jedro

Pri določanju deležev na skupnem premoženju ne more tožnik zahtevati ugotovitev deleža na nezgrajeni nepremičnini do posamezne gradbene faze. S tožbo morajo biti zajeti vsi zemljiškoknjižni lastniki nerazdeljene nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. 1.in 2. izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi do III. gradbene faze zgrajeno stanovanje (120 m2) v prvem nadstropju stanovanjske hiše v M... 18, ki je pripisano k vl. št. 329 k.o. M... in stoji na parc. št. 45/II stavbišče 132 m2, dvorišče 238 m2, ki je pripisana pri vl. št. 328 k.o. M... in je tožnik solastnik do 1/4, tožena stranka pa do 3/4, kar je toženka dolžna priznati, sicer bo to priznanje nadomestila sodba" z a v r n e. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 250.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2000 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba. Tožnik je dolžan povrniti toženki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 81.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2000 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada do III faze zgrajeno stanovanje (120 m2) v prvem nadstropju stanovanjske hiše M... 18, ki je pripisana pri vl. št. 329 k.o. M... in stoji na parc. št. 45/2 stavbišče 132 in dvorišče 238 m2, ki je pripisano pri vl. št. 328 k.o. M... in je tožnik lastnik do 1/4, tožena pa do 3/4, kar je toženka dolžna priznati, sicer bo to priznanje nadomestilo njeno priznanje. Toženki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 368.183,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je tudi, da se ugovor glede pravnomočno razsojene stvari zavrne. Zoper tako odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbo stroškovno zavrne, ali pa, da tožencu prizna delež 1/15; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženka navaja, da gre za napako, ko je sodišče zavrglo ugovor pravnomočno razsojene stvari tožnika, ko pa je tak ugovor uveljavljala toženka. V nepravdni zadevi N 137/93 sta pravdni stranki dokončno opravili razdelitev celotnega skupnega premoženja in sta 5.10.1994 sklenili poravnavo. Neutemeljena je ugotovitev, da je bilo v nepravdnem postopku odločeno le o premičnem premoženju. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je samo dodalo površino in opredelilo stanovanje kot III. gradbeno fazo ter dodalo delež tožene stranke. Sodišče tudi ni odločilo o zahtevku iz nasprotne tožbe, čeprav bi se moral obravnavati v tej zadevi, saj je v neposredni zvezi s tem zahtevkom. Izrek je v nasprotju s čl. 68 ZZK, ko se vpis v zemljiško knjigo izvede po uradni dolžnosti. Nepravilno je ugotovljen obseg adaptacije stanovanjskih prostorov in prispevek toženca v obliki dela in materiala. Vrednost adaptacije sploh ni bila ugotovljena, delež tožnika znaša največ 1/15. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožba je utemeljena. Neutemeljena je pritožbena trditev, da gre v konkretnem primeru za že razsojeno stvar, ker naj bi o spornem nepremičnem premoženju pravdni stranki sklenili sodno poravnavo v nepravdnem postopku N 137/93, saj je bilo v navedenem postopku odločeno le o premičnem premoženju, ne pa tudi o nepremičnem, niti o drugih postopkih, saj kaj takega iz sklepa N 137/93 z dne 5.10.1994 ne izhaja. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek čl. 350 ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik proti toženki je nesklepčen. Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Ob tem, ko se vpis na podlagi pravnomočne odločbe, s katero se odloča o pravicah na nepremičninah izvede po uradni dolžnosti (čl. 68 Zakona o zemljiški knjigi), tožnik s tožbo ne more zahtevati ugotovitev lastninske pravice do določene gradbene faze na posameznem stanovanju, saj se nepremičnine po gradbenih fazah ne vpisujejo idealna solastnina ni razdeljena, niti ne gre za etažno lastnino. Ob tem, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da se gradbeno dovoljenje nanaša na toženko in njena starša in iz slednjega izhaja, da so navedeni tudi zemljiškoknjižni lastniki (iz predloženih zemljikoknjižnih izpiskov izhaja, da je toženka solastnica spornih nepremičnin do 1/2, A. N. in E. N. pa vsak do 1/4) v predmetni zadevi tudi ni tožena prava stranka, saj bi moral tožnik uveljavljati zahtevek proti vsem zemljiškoknjižnim lastnikom. Vprašanje pasivne legitimacije je materialnopravno vprašanje in je s tem, ko je sodišče ugodilo zahtevku napačno uporabilo materialno pravo, saj je odločilo o zmanjšanju solastninske pravice toženkinih staršev, ki niso bili pritegnjeni v postopek kot stranka. Glede na navedeno je bilo ugoditi pritožbi toženke, ne da bi bilo potrebno odgovoriti še na preostale utemeljene pritožbene trditve kot nepotrebne v izpodbijanem delu sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (čl. 358 tč. 4 ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel in mora v posledici tega toženki povrniti njene pravdne stroške, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155 ZPP.