Jedro

Sodišče, ki v pravdnem postopku odloča o tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnega posla na podlagi določbe 88. člena ZDen, ni vezano na bodoči izid nezaključenega denacionalizacijskega postopka in zanj ta oziroma bodoča odločitev denacionalizacijskega organa ne predstavlja predhodnega vprašanja.

Pogodba, ki je sklenjena v času po uveljavitvi ZDen v primeru, ko obstaja možnost vrnitve podržavljenega premoženja v naravi v skladu z omenjenim zakonom oziroma ko takšna možnost ni že izključena, je nepogojno oziroma avtomatično nična. Neveljavnost zavezovalnega pravnega posla glede na načelo kavzalnosti povzroči tudi neveljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in s tem takojšnjo neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo. Tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj mora zato trpeti učinke neveljavnega oziroma ničnega pravnega posla.

Izrek

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (III. točka in 2. odstavek IV. točke izreka) se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga prvo in drugotožene stranke, da se ta pravdni postopek prekine.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da sta prodajna pogodba z dne 30. 06. 2003, sklenjena med Občino K. in G. S., ter zemljiškoknjižno dovolilo z dne 02. 06. 2004, na podlagi katerih je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku kot zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 85/6 in 86/7, vpisanih pri vl. št. 7126 k.o. K v., vpisan G. S., nični. Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo in drugotoženi stranki v petnajstih dneh od prejema sodbe nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 1.059,67 EUR. Tretjetožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh od prejema sodbe povrniti stroške postopka v višini 995,83 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi prvotožena in tretjetožena stranka. Prvotožena stranka izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlog prvo in drugotožene stranke za prekinitev postopka zavrnilo.

Prvotožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi, napadena odločba razveljavi ter nadomesti z novo, podrejeno pa, da se zadeva vrne v novo odločanje ter naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je bila kupoprodajna pogodba, ki jo je prvotožena stranka sklenila s tretjetoženo stranko, sklenjena na podlagi predhodne izvensodne poravnave, sklenjene pri notarju J. N., SV 524/04, z dne 07. 10. 2004, med prvotoženo in drugotoženo stranko. Poravnava je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato sta bili stranki kupoprodajne pogodbe v dobri veri, da pravni posel nima nobenih napak. Tudi v zemljiški knjigi je bilo vse čisto, tako, da ni bilo nobenih zadržkov za sklenitev prodajne pogodbe. Pri svoji odločitvi bi moralo zato sodišče uporabiti načelo zaupanja v zemljiško knjigo, v nasprotju z določilom 88. člena ZDen. Stranke, ki so ravnale v pravnem prometu dobroverno, ne morejo nositi posledic, ki so nastale, ker določeno pomembno dejstvo ni bilo zaznamovano v zemljiški knjigi. Zato kupoprodajna pogodba in zemljiškoknjižno dovolilo nista nična. Na podlagi 88. člena ZDen so nični le tisti posli, ki se nanašajo na nepremičnine, ki jih je potrebno vrniti. To določilo je potrebno razlagati v smeri, da gre za nepremičnine, ki bi jih moral zavezanec vrniti v naravi. Glede na potek denacionalizacijskega postopka je mogoče že ugotoviti, katere nepremičnine, ki so navedene v izvensodni poravnavi, bo treba vrniti v naravi. Tretjetožena stranka je zatrjevala, da sta nepremičnini, ki sta predmet prodajne pogodbe funkcionalno zemljišče in za svoje navedbe predlagali tudi izvedbo dokazov. Sodišče teh dokazov ni izvedlo. Zato bi moralo pred odločitvijo ugotavljati, katero nepremičnino je sploh mogoče vrniti v naravi oziroma bi moralo postopek prekiniti in počakati, da o načinu vrnitve odloči upravni organ. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Tretjetožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne kot neutemeljen, tožečim strankam pa naloži, da tretjetoženi stranki plačajo po sodišču odmerjene stroške tega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V času sklepanja izpodbijane pogodbe je namreč tretjetožena stranka preverila zemljiškoknjižno stanje v parc. št. 85/6 in 86/7 k.o. K. v. in ugotovilo, da v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku pri navedenih nepremičninah ni bremen, zaznamb in tudi ne plomb. Tako je tretjetožena stranka brez kakršnihkoli pomislekov sklenila izpodbijano kupoprodajno pogodbo, saj je zaupala v podatke v zemljiški knjigi. Sklicuje se na 1. odst. 8. člena ZZK, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic in da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Tožeče stranke so imele možnost zaradi zavarovanja svojih interesov takoj po vložitvi denacionalizacijskega zahtevka predlagati vpis zaznambe spora v zvezi s temi zemljišči, vendar pa vse do sedaj tega še niso storile in tako tudi v času sklepanja izpodbijane pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, ni bilo nobene zaznambe, ki bi dobrovernega občana kakorkoli obveščala, da se z navedenimi zemljišči karkoli dogaja. Tako zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na dan sklepanja kupoprodajne pogodbe, je kupec štel tudi kot pravno stanje glede te nepremičnine skladno z načelom publicitete. Tako mora biti tisti, ki takšnemu pravnemu stanju verjame, zaradi varstva pravnega prometa in dobre vere zaščiten (načelo zaupanja v zemljiško knjigo). Tako je za pridobitelja določene nepremičnine pomembno, da je seznanjen s pravnim stanjem nepremičnine in posledično s pravico pravnega prednika; ali je torej določena oseba sploh upravičena pravno razpolagati z nepremičnino. Sklicuje se na pozitivno in na negativno stran načela zaupanja. Če je določena pravica, predznamba ali pravno dejstvo opisano v zemljiško knjigo, ali če publicira začetek zemljiškoknjižnega postopka (plomba), bo moral pridobitelj določene stvarne pravice trpeti temu ustrezne pravne posledice. Če pa pravica v zemljiški knjigi ni vpisana, zaradi tega dobroverna oseba ni dolžna trpeti posledic. Glede na popolnost zemljiške knjige se šteje, da so v njej vpisane vse pravice, ki obstoje na določeni nepremičnini in se torej dobroverni pridobitelj lahko zanese, da kar ni vpisano, sploh ne obstaja. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo tudi zagotavlja, da ima vpis prednost pred dejanskim stanjem ter zato dobrovernemu pridobitelju tudi ni treba ugotavljati, kakšno je dejansko stanje glede nepremičnine, temveč je treba gledati in upoštevati le zemljiškoknjižno stanje. Dobra vera tretjetožene stranke kot predpostavka za varstvo, ki ga nudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila podana tudi v času vložitve zahtevka za zemljiškoknjižni vpis. Posledično je bilo uporabljeno zmotno materialno pravo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba prvotožene stranke zoper sklep ni utemeljena.

Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je za odločitev o načinu vrnitve predmetnih nepremičnin v denacionalizacijskem postopku pristojen denacionalizacijski organ, ter da je vprašanje veljavnosti predmetnih pravnih poslov zanj predhodno vprašanje. Ne velja torej obratno, za kar se zavzema še v pritožbi prvotožena stranka. Upravni organ ni pristojen ugotavljati, ali je določen pravni posel veljaven ali ne. Takšno ugotavljanje spada v pristojnost sodišč v pravdnih postopkih (glej 1. člen ZPP). Po drugi strani pa civilno oz. pravdno sodišče tudi ni pristojno odločati o vrnitvi podržavljenega premoženja v denacionalizacijskem upravnem postopku. Prvenstveno je tako treba ugotoviti, ali so pravno poslovna razpolaganja po uveljaviti ZDen z nepremičninami, ki so predmet vračanja v denacionalizacijskih postopkih, veljavna. Zato je upravni organ pravilno prekinil denacionalizacijski postopek in počakal z odločitvijo sodišča v tej pravdni zadevi. Prekinitev postopka v tej pravdi do odločitve denacionalizacijskega organa, ali obstajajo pogoji za vrnitev v naravi predmetnih zemljišč, bi zato pomenila neupravičen odrek odločanju o veljavnosti pravnih poslov, od katerih veljavnosti je odvisna ugotovitev ovir za vrnitev teh v naravi v denacionalizacijskem postopku. Ali še drugače povedano: oviri za ugotovitev ničnosti pravnih poslov v smislu določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) bi lahko predstavljali le okoliščini: da denacionalizacijski upravičenec ni uveljavljal zahtevka za vrnitev v naravi ali pa če bi bilo v denacionalizacijskem postopku najkasneje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno odločeno, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. To pa obenem tudi pomeni, da sodišče v primerih, kakršen je tudi sporni, ko ti okoliščini nista izkazani, ni vezano na bodoči izzid nezaključenega denacionalizacijskega postopka in zanj le ta oziroma bodoča odločitev denacionalizacijskega organa ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu določbe 13. člena ZPP. Ob povedanem je bilo treba pritožbo zoper sklep o predlogu prvo in drugotožene stranke za prekinitev postopka, ki je bil zavrnjen, zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbi zoper izpodbijani del sodbe nista utemeljeni.

Obe pritožnici se neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige (8. člen zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1). Na to sporno vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da okoliščina morebitne dobrovernosti ali slabovernosti pogodbenih strank upoštevaje stanje v zemljiški knjigi, iz katerega ni bilo razvidno, da teče denacionalizacijski postopek tudi glede spornih nepremičnin, ob sklepanju pogodbe oziroma kasnejši vknjižbi, ni pravno relevantna. Določba 88. člena ZDen je kogentnega značaja in določa nepogojno oz. avtomatično ničnost vsake pogodbe, ki je sklenjena v času po uveljavitvi ZDen v primeru, ko obstaja možnost vrnitve podržavljenega premoženja v naravi v skladu z omenjenim zakonom oziroma, ko takšna možnost ni že izključena. Neveljavnost zavezovalnega pravnega posla glede na načelo kavzalnosti povzroči tudi neveljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in s tem takojšnjo neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki je citirana v izpodbijani sodbi. To pa pomeni, da mora tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj trpeti učinke neveljavnega oziroma ničnega pravnega posla.

Nadalje ne drži trditev v pritožbi prvotožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo oziroma ni izvajalo dokazov glede vprašanja, ali predstavlja del parc. št. 86/7 in parc. št. 85/6 funkcionalno zemljišče k garaži na parc. št. 86/4 in 86/8, vse k.o. K. v. Odgovor na to vprašanje vsebuje 2. odst. na osmi strani izpodbijane sodbe. Sodišče na podlagi dopisa Občine K., UE Kamnik z dne 22. 10. 2008 ter na podlagi listin v upravnem spisu ugotavlja, da ni razvidno, da naj bi bili parc. št. 86/7 in 85/6 k.o. K. v. (oboje travnik) nezazidani stavbni zemljišči. Zato nista izkazana očitana pritožbena razloga – kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa gre ob že izpostavljenem dejstvu, da denacionalizacijski organ ni odločil, da ne obstajajo pogoji za vrnitev v naravi, tudi za pravno nerelevantno okoliščino (glej tudi že zgoraj navedene materialnopravne razloge o tem, kdaj bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitev o obliki vračanja spornih nepremičnin).

Prvotožena stranka v pritožbi še navaja, da je glede na potek denacionalizacijskega postopka že mogoče ugotoviti, katere nepremičnine, ki so navedene v izvensodni poravnavi, bo treba vrniti v naravi. Te pritožbene trditve pa so najprej nerelevantne že zato, ker so posplošene oziroma nesubstancirane (pritožnica niti ne pojasni, iz katerih listin naj bi izhajal takšen zaključek), razen tega pa je njihova utemeljenost izključena tudi na podlagi okoliščine, da je denacionalizacijski organ prekinil denacionalizacijski postopek glede spornih nepremičnin in bo počakal z odločitvijo do pravnomočne rešitve te pravde, torej o vrnitvi predmetnih zemljišč sploh še ni odločal. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti tudi pritožbo zoper sodbo in jo potrditi (člen 353 ZPP).