Jedro

Upravitelj kopališča ni odgovoren za ravnanje tretje osebe, ki je na območje kopališča vstopila v nasprotju s kopališkim redom in tam fizično obračunala s kopalcem, če mu ni dokazano, da je za ravnanje tretje osebe mogel vnaprej vedeti ali ga predvideti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo z odločitvijo, da toženi stranki nista odškodninsko odgovorni za tožniku nastalo škodo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijsko odločitev v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku. Meni, da so določbe kopališkega reda kopališča M. in kopališča pri "T." napak interpretirane. Upoštevati bi bilo treba tudi določila Zakona o varnosti v urejenih kopališčih. Posebno pozornost je treba posvetiti prepovedi hoje v obuvalu in dolžnosti zagotavljanja in vzdrževanja reda na območju kopališča. Ne gre torej le za ozko varovanje kopalcev v zvezi z dejavnostjo kopališča. Z. K. je vstopil v območje kopališča obut. Če bi prišel bos, tožnika ne bi mogel tako hudo poškodovati. Napad Z. K. je bil posledica pasivnosti kopaliških uslužbencev, ki so dopustili neovirano gibanje po ožjem območju kopališča oblečeni in obuti osebi. Upravnik kopališča je dober znanec in prijatelj Z. K. Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Varnost v urejenih kopališčih je bila v času, ko se je pripetil škodni dogodek (26.08.1992), urejena z določbami Zakona o varnosti v urejenih kopališčih - Ur. list. SRS, št. 1/87 ter Pravilnikom o varnosti v urejenih kopališčih - Ur. list SRS, št. 33/87. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedena predpisa nalagata odgovornim osebam na kopališčih varnostne ukrepe za zagotovitev varnosti pred utopitvijo, poleg tega pa tudi vzdrževanje higienskega minimuma, reda in čistoče v bazenih in kopaliških objektih ob predvideni uporabi teh (kopanje, plavanje, športne dejavnosti, zabavne igre, sončenje in podobno). Kopališki red prve tožene stranke temelji na citiranih predpisih in normira v svojem 7. členu ukrepe za zaščito higienskega minimuma obiskovalcev. Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da "pomena zaščite higienskega minimuma ni mogoče razlagati kot zaščitno normo pred fizičnimi napadi med obiskovalci kopališča". Z. K., ki je na območje kopališča prišel obut in oblečen, je sicer ravnal v nasprotju s kopališkim redom, vendar pa samo ta kršitev sama po sebi ne more utemeljevati niti protipravnosti ravnanja prve tožene stranke, ki naj bi mu preprečila vstop v območje kopališča, niti obstoja vzročne zveze med opustitvijo odstranitve in kasnejšim fizičnim napadom. Iz dejanskih ugotovitev, ki po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja, sledi, da odgovornim osebam ni moglo biti znano, s kakšnim namenom je Z. K. prišel na območje kopališča. V reviziji zatrjevano prijateljstvo med njim in upravnikom kopališča, iz česar naj bi sledila nasprotna ugotovitev, pa predstavlja navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar glede na določbo 387. člena ZPP ni dopustno.

Obvelja pravna razlaga, sprejeta v izpodbijani sodbi, da je "konkretno škodno dejanje torej dejanje Z. K., ki ni bil zaposlen pri prvotoženi stranki in z njo ni bil v pravnem razmerju." To pa pomeni, da je ravnanje Z. K. primarni vzrok tožniku nastale škode. Pravno pravilno je izhodišče, ki vzročno zvezo za nastalo škodo išče v kaznivem dejanju, ki ga je K. storil in zaradi katerega je bil pravnomočno spoznan za krivega. V tem obsegu je zato odveč odgovarjati na revizijske trditve, da je tožnik najhujšo poškodbo utrpel zaradi brce v glavo z obuto nogo - in sicer ne glede na to, da je iz opisa kaznivega dejanja, vsebovanega v pravnomočni kazenski sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. K 204/93 razvidno, da je to najhujšo poškodbo utrpel zaradi udarca glave ob trdo podlago.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP 1977.