Jedro

Čeprav tožnik ni uveljavljal razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi priznanja pravic (z zahtevkom je izpodbijal odločbo toženca, s katero je bila zahteva za priznanje pravic na podlagi invalidnosti zavrnjena, in uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine), je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, je pa s polnim delovnim časom zmožen za drugo delo v svojem poklicu, pravilno odločilo, da sta odločbi toženca, s katerima je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic na podlagi invalidnosti zavrnjena, nezakoniti. Poleg tega je utemeljeno razsodilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik stroške pritožbe krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2009 in št. ... z dne 15. 6. 2010 (v zvezi z invalidnostjo). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu v okviru samostojne dejavnosti priznalo pravico do fizično lažjega dela, pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg, brez del, kjer je potrebna spretnost in dobra moč rok, brez ponavljajočih se gibov v zapestjih rok ter dvigovanja rok nad višino ramen in brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 21. 10. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna invalidnina za VI. stopnjo telesne okvare od 21. 10. 2009 dalje ter, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2009 in št. ... z dne 15. 6. 2010 glede telesne okvare. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 268,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da se je tožnik s podanim ustnim mnenjem sodnega izvedenca strinjal. Izvedenec namreč ni odgovoril na pripombe, ki so bile podane na izvedensko mnenje. Tožnik ni oporekal ugotovitvi iz izvedenskega mnenja, da ni več zmožen opravljati svoje registrirane dejavnosti, oporekal pa je ugotovitvi o njegovi razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, saj izvedensko mnenje v tem delu prihaja samo s seboj v nasprotje. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti ni možna ob hkratni ugotovitvi, da tožnik ni sposoben opravljati svoje registrirane dejavnosti. V sklopu opravljanja tožnikove pridobitne dejavnosti namreč obstoji le eno delovno mesto in to je delovno mesto fasaderja. Izvedenec je zgolj pojasnil, da lahko tožnik vodi svoje podjetje, kamor naj bi spadalo organiziranje dela, pridobivanje strank, vodenje nabave, sklepanje poslov in tako dalje. Vodenje podjetja pa je samo delček tega, kar v sklopu pridobitne dejavnosti opravlja tožnik, saj je njegovo primarno delo delo fasaderja. Brez možnosti opravljanja tega dela odpade tudi potreba po vodenju podjetja. Celoten dohodek pridobitne dejavnosti namreč prinaša delo fasaderja. Trditev izvedenca ni prepričljiva in tudi ni logična ter tudi nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče ni ugotavljalo, kako poteka delovni proces pri tožniku in ali vodenje njegovega podjetja predstavlja zadosten obseg nalog, ki opravičuje delo v polnem delovnem času. Tožnikovo delo spada med mikro podjetja, kar pomeni, da vodenje tako majhnega podjetja ne zahteva samostojnega delovnega mesta za polni delovni čas, niti ni takšno delovno mesto ekonomsko opravičljivo. Tožnik bi kvečjemu lahko opravljal delo vodenja svojega podjetja s krajšim delovnim časom. Drugačno stališče, torej da lahko samostojni podjetnik v vsakem primeru nezmožnosti opravljanja osnovne dejavnosti, vseeno v polnem delovnem času opravlja vodenje svojega podjetja, dejansko postavlja tožnika v neenakopraven položaj s preostalimi zavarovanci. Omenjeno je tudi v nasprotju s 14. členom Ustave RS, saj tožniku ob izpolnjenih enakih pogojih povsem odreka možnost opravljanja dela v skrajšanem delovnem času. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je sposoben z omejitvami opravljati njegov osnovni poklic kuharja. Z ugotovljenimi zdravstvenimi težavami ter posledičnimi gibalnimi omejitvami tudi to delo ni zmožen opravljati. Tožnik je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja še z analizo tožnikove delazmožnosti za opravljanje dela kuharja, vendar takšna dopolnitev ni bila opravljena, čeprav je bila nujna zaradi sprejema zakonite končne odločitve. Sodišče je zato tudi kršilo določbe 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kar je pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožnika je torej možno obravnavati le v okviru preostalih dveh kategorij, predvsem v okviru I. kategorije invalidnosti, saj je potrebno upoštevati, da zaradi starosti ni upravičen do poklicne rehabilitacije, na dan nastanka invalidnosti pa je bil že star več kot 50 let. Tožnik tudi nobeno drugo delo ni sposoben opravljati v polnem delovnem času. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 15. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 11. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je fasader – adaptacije. Je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen je za delo, pri katerem je potrebno angažiranje do polovice normalne grobe moči desne roke, pri katerem frekvenca gibov v zapestju znaša do 10 na minuto, pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg in ga opravlja z desno zgornjo okončino le do 90 stopinj odročitve v ramenu. Tožena stranka je odločitev, da tožniku ne prizna pravic iz invalidskega zavarovanja oprla na določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), za katerega pa je ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna. Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 ugotavlja, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, upravičen do pravice do premestitve (91. člen ZPIZ-1) ter pravice do nadomestila za invalidnost (92. in 94. člen ZPIZ-1). Če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, pa mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina (3. alineja 67. člena ZPIZ-1). Če pa je pri samozaposlenem oz. kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela kot kmet oz. dela, ki ga je opravljal kot samozaposleni, lahko pa opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 kmetu oz. samozaposlenemu ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti zato pravice prilagojene naravi dejavnosti, ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje zavarovancev.

Iz tožbenega zahtevku izhaja, da je tožnik uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 21. 10. 2009 dalje zaradi poškodbe pri delu.

ZPIZ-1 v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Za komisijo sta mnenje podala primarij prof. dr. M.B., dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa in prof. dr. V.S., dr. med. s katedre za kirurgijo. Specialista sta preučila medicinsko dokumentacijo v spisu ter tožnika tudi osebno pregledala. Izvedenca ugotavljata, da tožnik glede na ugotovljene zdravstvene težave ni več zmožen opravljati svoje registrirane dejavnosti. Zaradi omejene gibljivosti v obeh rokah – komolcih, zapestju in ramenih ni mogoče opravljati del fasaderja oz. adaptacij v gradbeništvu, kjer je to delo povezno s stalnim ročnim prenašanjem bremen, delo je na višini in lestvi, gre za stalne ponavljajoče se gibe v komolcih, ramenih in predvsem v zapestjih. Tožnik bi bil zmožen za drugo fizično lažje delo, pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg, brez del, kjer je potrebna spretnost in dobra moč rok, ponavljajočih se gibov v zapestjih rok ter dvigovanje rok nad višino ramen in brez dela na višini. Vzrok III. kategorije invalidnosti je stanje po poškodbi, datum nastanka pa ocena na invalidski komisiji I. stopnje v letu 2009. Sodišče je na glavni obravnavi tudi zaslišalo specialista medicine dela prometa in športa, ki je izvedensko mnenje še dodatno pojasnil. Iz izpovedi izhaja, da oba izvedenca kot člana izvedenskega organa ocenjujeta, da je tožnik za delo vodje gradbenega podjetja, kjer bi organiziral delo, pridobival stranke, vodil nabavo, sklepal posle, nadziral izvajanje del, zmožen brez tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Zmožen je tudi za drugo delo v delokrogu svojega poklica (tožnik je po poklicu kuhar).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Mnenje je strokovno prepričljivo utemeljeno, pri čemer se ugotovitve obeh članov izvedenskega organa ne razhajajo z ugotovitvami posameznih lečečih specialistov. Iz pisno podanega mnenja izhaja, da so bile pri oceni upoštevane tudi obremenitve pri dejavnosti, ki jo opravlja tožnik. Prav tako je bila upoštevana poškodba pri delu, ki je nastala 22. 7. 2008, ko je prišlo do zloma v desnem zapestju, pretresa možganov, do zloma desne nad in podlahtnice. Izvedensko mnenje se tudi ne razhaja z ugotovitvami posameznih lečečih specialistov. Povsem jasno je, da tožnik ni več zmožen opravljati dela kot gradbenik – fasader. Iz predložene medicinske dokumentacije in pa mnenja izvedenskega organa pa izhaja, da je tožnik še vedno zmožen opravljati drugo delo oz. delo z omejitvami. To pa pomeni, da pri tožniku še ni podana popolna izguba delazmožnosti v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Prav tako pri tožniku ni podana poklicna invalidnost, kar prepričljivo izhaja iz podanega izvedenskega mnenja, ki ga je podrobno v obrazložitvi povzelo že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je dejansko stanje ostalo nepojasnjeno oz. neobrazloženo. Kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 11. 2011 je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo člana izvedenskega organa, da bi tako razčistilo morebitne nejasnosti oz. da bi odgovoril na pripombe tožnika in tožene stranke. Tožnik drugih dokazov na glavni obravnavi ni predlagal. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, pa je imelo sodišče prve stopnje v podanem izvedenskem mnenju ustrezno podlago za odločitev v sporni zadevi. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik sicer ni uveljavljal razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi priznanje pravic, ki gredo invalidom III. kategorije invalidnosti. Ker pa je izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ugotovilo, da gre za nezakoniti odločbi, zato je obe odločbi tudi odpravilo ter razsodilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila pri delu potrebna časovna razbremenitev, kar v bistvu šele v pritožbi navaja tožnik.

ZPIZ-1, ko gre za delavce, v 2. odstavku 91. člena določa, da pravico do premestitve zagotovi zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji delodajalec. V primeru, ko gre za samostojnega podjetnika, seveda navedena določba ne pride v poštev. Tožnik bo moral v tem primeru delo ustrezno organizirati oz. prenehati z opravljanjem dejavnosti in se prijaviti na Zavodu za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje invalidnine za VI. stopnjo telesne okvare od 21. 10. 2009 dalje. Tožnik v pritožbi, ki jo je sicer vložil zoper sodbo, ne navaja pritožbenih razlogov v zvezi z omenjeno odločitvijo. Pritožbeno sodišče je zato zgolj preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe, na katere pritožbeno sodišče pazi po že citiranem 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na podano izvedensko mnenje izvedenskega organa, iz katerega izhaja, da pri tožniku telesna okvara ni podana. ZPIZ-1 v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Pri ugotavljanju vrste telesnih okvar na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine pa je potrebno izhajati iz Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se ga na podlagi 454. člena ZPIZ-1 še vedno uporablja, do sprejetja novega seznama telesnih okvar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.