Jedro

Delodajalec je na podlagi zdravstvenih potrdil delavca štirikrat preložil disciplinsko obravnavo (delavec se ne fizično ne psihično ni bil sposoben udeležiti disciplinske obravnave) in je uspel le štiri dni pred zastaranjem vodenja disciplinskega postopka dokončno odločiti o delavčevi disciplinski odgovornosti. Zaradi kratkih zastaralnih rokov in zaradi okoliščin na strani tožnika, tožena stranka tožniku ni mogla omogočiti, da se zagovarja pred disciplinskimi organi. Omogočila mu je obrambo v predhodnem postopku, zapisnik o zagovoru pa je bil prebran pred disciplinsko komisijo. Ker so obstajali tehtni razlogi, zaradi katerih delodajalec v disciplinskem postopku delavcu ni mogel zagotoviti zagovora, ta opustitev ni imela za posledico nezakonitosti postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 25.5.1999 in komisije za pritožbe z dne 1.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožniku ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 1.7.1999 do 9.11.2000, mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi, odvesti od plače davke in prispevke, tožniku izplačati neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ker ni upoštevalo bistvene kršitve, storjene v disciplinskem postopku - opustitev zaslišanja tožnika. Iz vseh njegovih opravičil in tudi ostale zdravstvene dokumentacije izhaja, da se tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben udeležiti disciplinske obravnave in obravnave ugovora. Imel je hude psihične težave, ki so se končale s samomorom. Več kot očitno je, da je tožena stranka disciplinski postopek nezakonito izpeljala, saj je odločila v tožnikovi odsotnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na podatke iz kazenskega spisa, med drugim tudi na izvedeniško mnenje, podano v kazenskem postopku. Tega izvedeniškega mnenja tožnik nikoli ni sprejel. Izvedenec se ni opredelil do njegove izjave o zamenjavi artiklov, ki so materialno bremenili trgovino, o zamenjavi šifer, povezanih z vračanjem blaga in do poslovanja z darilnimi boni; boni niso šli preko blagajne, zato so bili računi ročno napisani, vsi pa niso bili napisani s tožnikovo pisavo. Sodišče je nekritčno verjelo vsem pričam. Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo, ki naj bi bila storjena v disciplinskem postopku, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni podana. Tožnik je bil zaslišan v predhodnem postopku, obravnav pred disciplinskimi organi pa bi se lahko udeleževala pooblaščenka, ki se vabilom ni odzivala.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Tožena stranka je bila pri izvedbi disciplinskega postopka vezana na kratke zastaralne roke. Zaradi tožnikovih opravičil je štirikrat preložila disciplinsko obravnavo in uspela le štiri dni pred zastaranjem vodenja disciplinskega postopka dokončno odločiti o tožnikovi odgovornosti. Res je ena od temeljnih pravic delavca v disciplinskem postopku pravica do obrambe. Ta pravica zajema pravico biti seznanjen z začetkom postopka, pravico do vročitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in pravico do zagovora. Pravica do obrambe izhaja tudi iz 29. člena Ustave RS, 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (Ur.l. RS 7/94, Mednarodne pogodbe) in 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ 4/84, Mednarodne pogodbe - Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l. RS 15/92). Upoštevaje navedene predpise mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Obstojajo pa tudi izjeme. Med drugim je v Konvenciji MOD št. 158 v 7. členu določeno, da delavcu delovno razmerje ne prenenha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem ali delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja, razen če od delodajalca z razlogom ni mogoče pričakovati, da mu to omogoči. Če obstajajo res tehtni razlogi, zaradi katerih delodajalec v disciplinskem postopku delavcu ne more zagotoviti zagovora, ta opustitev nima za posledico nezakonitosti postopka. V spornem primeru prav zaradi kratkih zastaralnih rokov in zaradi okoliščin na strani tožnika tožena stranka tožniku ni mogla omogočiti, da se zagovarja osebno pred disciplinskimi organi. Kot izhaja iz zdravniških potrdil, se tožnik ne fizično ne psihično ni bil sposoben udeležiti disciplinske obravnave. Tožena stranka je to dejstvo upoštevala, kolikor dolgo se je le dalo, saj je obravnavo kar štirikrat preložila. Vendar pa mu je v disciplinskem postopku, ki se je začel z vročitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, vendarle omogočila obrambo, saj je zagovor podal v predhodnem postopku, zapisnik o zagovoru pa je bil prebran pred disciplinsko komisijo. Tudi postopka, v katerem so se izvajali dokazi, se je imel možnost preko pooblaščenke udeležiti in v njem sodelovati, torej je tožena stranka spoštovala tudi načelo kontradiktornosti. Če pooblaščenka te pravice ni izrabila, je to stvar njene odločitve in razmerja med njo in tožnikom, ki ji je zastopanje zaupal. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni bistveno kršila določb disciplinskega postopka.

Tudi glede izvedbe dokaza z vpogledom v kazenski spis opr. št. K 29/2000 je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je spis pribavilo na predlog tožene stranke. Na naroku z dne 7.5.2002 je sprejelo sklep, da bo zaprosilo za spis Okrožno sodišče v Murski Soboti, na naroku z dne 10.6.2002 pa je ob soglasju s strankama v spis vpogledalo. Tožeča stranka tedaj ni zaprosila za rok, da spis sama podrobneje pregleda in tudi nikakršnih drugih predlogov, zahtev ali pripomb v zvezi s tem dokazom ni imela. Zato je bil dokaz pravilno izveden ob sodelovanju obeh strank. Za to, da je ta dokaz sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, ni bila potrebna izrecna izjava tožnika, da sprejema izvedeniško mnenje, kot to meni pritožba, ampak ravno obratno - če se z vsebino kazenskega spisa oz. sploh z izvedbo tega dokaza ni strinjal, bi se moral o tem izjasniti. V nasprotnem primeru je sodišče utemeljeno štelo, da v zvezi s tem dokazom nima pripomb. Sicer pa je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo izključno oz. v pretežnem delu sploh ne na podatke iz kazenskega spisa in na izvedeniško mnenje, podano v tem spisu, ampak predvsem na izpovedi prič, ki jih je zaslišalo samo. V zvezi s tem je nerazumljiv pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje "nekritično poklonilo vero izpovedi kar vseh prič". Pritožba ne pove, kateri priči ni verjeti in zakaj. V pravdnem postopku se dokaz s pričami izvede z namenom ugotoviti dejansko stanje, pri čemer se domneva, da priče govorijo resnico in ne obratno - da se v njihove izpovedi dvomi. Glede na to, da so njihove izpovedi skladne, za dvom tudi ni razloga.

Tudi po vsebini je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik odgovoren za očitane kršitve. Pritožba ne pove, kaj naj bi dokazovale tožnikove trditve o zamenjavi artiklov, ki so bremenile trgovino, zamenjavi šifer, povezani z vračili blaga (z enim računom je bilo izvršenih več zamenjav) in o poslovanju z darilnimi boni, ki se niso vodili na zalogi in niso šli preko blagajne, ampak so se računi pisali ročno (pri čemer vseh računov ni napisal tožnik). Navaja le, da se izvedenec v kazenskem spisu do teh trditev ni opredelil. Kot že rečeno, sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na kazenski spis, ampak je izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem prič. Priče, tudi tiste, ki jih je predlagal tožnik sam, so izpovedale, da do manjka v trgovini, kater poslovodja je bil tožnik, ni moglo priti zaradi menjave izdelkov in napačnega vodenja zalog. Podrobno in skladno so priče S., H. in L. opisale postopek zamenjave artikov in sistem poslovanja z boni. Iz izpovedi izhaja, da se manjko ni mogel izkazovati, če se je ob menjavi artiklov delalo po pravilih in se pravilno poslovalo z boni. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi, če bi do manjka prišlo zaradi menjave blaga in poslovanja z boni, je bil za poslovanje trgovine - tako za način zamenjave izdelkov kot tudi za način vodenja bonov na zalogi - kot poslovodja odgovoren tožnik. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je bil edini, ki je lahko spremljal in nadziral poslovanje z darilnimi boni; v prodajalni so bili najdeni s tožnikovo pisavo napisani računi za blago, ki nikoli ni bilo dostavljeno strankam. Ne nazadnje so bila pri hišni preiskavi najdena pri tožniku oblačila - artikli, ki jih izdeluje tožena stranka, za katera je bilo ugotovljeno, da jih ni kupil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovljeni odgovornosti tožnika za očitane kršitve ter po disciplinski komisiji ugotovljeno kvalifikatorno okoliščino - dohodkovno breme ima za posledico oteženost poslovanja - je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba neuspešna, tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.