Jedro

Pritožničin položaj denacionalizacijske zavezanke je istovrsten položaju zapustnikovega dolžnika. Ker tako kot on tudi Občina ne uveljavlja pravic iz zapuščine, nima položaja stranke v zapuščinskem postopku in posledično tudi ne pravice vložiti pritožbo bodisi zoper sklep o postavitvi skrbnika zapuščine bodisi zoper sklep o dedovanju.

Izrek

I. Pritožbe zoper izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje se zavržejo.

II. Pritožniki krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15. 10. 2015 odločilo, da v zapuščino spada premoženje, ki je bilo zapustnici vrnjeno z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30. 5. 1995 in je postala pravnomočna 19. 2. 2009 (gre za več stanovanj oziroma poslovnih prostorov v stavbi na ..., s pripadajočim solastninskim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah ter zemljišču), in da to premoženje deduje A. A. Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 12. 2014 je A. A. določilo za začasno skrbnico zapuščine do izdaje sklepa o dedovanju.

2. Vsi udeleženci v pritožbah zoper sklep o dedovanju uveljavljajo zmotnost odločitve o dediču premoženja, zajetega s sklepom o dedovanju, ter zmotnost odločitve o postavitvi iste osebe za skrbnico zapuščine.

3. Dedinja v odgovorih na pritožbo predlaga njihovo zavrženje oziroma zavrnitev.

4. Pritožbe niso dovoljene.

5. Ob subsidiarni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ima podlago v 163. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), smejo pritožbo zoper sklep o dedovanju in zoper sklep o postavitvi skrbnika zapuščine vložiti stranke zapuščinskega postopka (prvi odstavek 333. člena in prvi odstavek 366. člena ZPP). Stranka v smislu ZD so dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD).

6. Pritožnika B. B. in C. C. sta v svojih vlogah navedla, da imata terjatev do zapustnice v zvezi z vlaganji v stanovanje, ki je bilo predmet denacionalizacije in da je stanovanje tudi sicer obremenjeno s trajnim in neprofitnim najemom. Po utrjenem stališču sodne prakse zapustnikovi upniki nimajo položaja stranke v zapuščinskem postopku, razen kadar zahtevajo ločitev zapuščine. Za tak primer ne gre.

7. Pritožnik D. D., s.p., je v svojih vlogah navedel, da je A. A., ki je z izpodbijanim sklepom določena kot dedinja, vložila zoper njega tožbo zaradi odpovedi najemne pogodbe glede poslovnega prostora, ki je predmet dedovanja. Tako kot zapustnikov upnik tudi zapustnikov dolžnik ni oseba, ki bi uveljavljala kakšno pravico iz zapuščine, in posledično nima položaja stranke v zapuščinskem postopku.

8. Pritožnica Občina je v svojih vlogah navedla, da je zavezanka za vrnitev premoženja, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zapustnici. Če bi se izkazalo, da ni dedičev tega premoženja, bi to pomenilo, da v postopku denacionalizacije ni bila pravilno izkazana aktivna stvarna legitimacija, kot zavezanka za vračilo premoženja pa zaradi varstva svojih premoženjskih interesov ne sme vračati premoženja osebam, ki niso dediči. Z odločitvijo zapuščinskega sodišča, da ni dedičev po pokojni denacionalizacijski upravičenki, bi pridobila možnost vložitve izrednega pravnega sredstva v denacionalizacijskem postopku po 4. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP-1).(1)

9. Iz gornjih navedb ne izhaja, da pritožnica uveljavlja katero od pravic, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Da bi ji moral biti dan položaj stranke v tem postopku, pa ne narekujejo niti okoliščine, povezane s tem, da je bilo premoženje zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskem postopku.

10. Glede na to, da se premoženje vrača osebi, ki ji je bilo odvzeto (3., 4. in 5. člen ZDen), ima stvarno aktivno legitimacijo v denacionalizacijskem postopku oseba, ki ji je bilo premoženje odvzeto, in ne njen pravni naslednik. Odločitev o dedičih denacionalizacijskega upravičenca, kar je predmet izpodbijanega sklepa o dedovanju, zato ne more vplivati na presojo, kdo je denacionalizacijski upravičenec. S tem argumentom pritožnica ne more utemeljeno uveljavljati, da gre za odločitev o predhodnem vprašanju v smislu 147. člena ZUP.(2)

11. Na položaj dediča ni vezan niti položaj stranke denacionalizacijskega postopka. Za položaj stranke namreč zadostuje, da je položaj dediča verjetno izkazan (tretji odstavek 60. člena ZDen). Tudi vprašanje procesne aktivne legitimacije zato ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP, tj. vprašanje, ki bi predstavljalo samostojno pravno celoto in za odločanje o katerem bi bilo pristojno sodišče. Ker za obstoj procesne legitimacije zadostuje verjeten izkaz, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo dedič, gre za vprašanje, o katerem samostojno odloča organ, pristojen za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, in ne za vprašanje iz pristojnosti zapuščinskega sodišča. Drugače povedano: če se kasneje v zapuščinskem postopku izkaže, da je dedič druga oseba ali da gre za zapuščino brez dedičev, to še ne pomeni, da položaj dediča v denacionalizacijskem postopku ni bil verjetno izkazan.

12. Upoštevaje navedeno zakonsko ureditev je pritožničin položaj denacionalizacijske zavezanke istovrsten položaju zapustnikovega dolžnika. Ker tako kot on tudi Občina ne uveljavlja pravic iz zapuščine, nima položaja stranke v zapuščinskem postopku in posledično tudi ne pravice vložiti pritožbo bodisi zoper sklep o postavitvi skrbnika zapuščine bodisi zoper sklep o dedovanju.

13. Ker noben od pritožnikov nima položaja stranke v zapuščinskem postopku in posledično nima pravice do pritožbe, je pritožbeno sodišče pritožbe vseh treh pritožnikov zoper oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje zavrglo (2. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 163. členom ZD).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.

Op. št. (1): Določba se glasi: „Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, … 4. če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil; ...“ Op. št. (2): Po prvem odstavku 147. člena ZUP je predhodno tisto vprašanje, brez katerega ni mogoče rešiti same zadeve, gre pa za samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa.