Jedro

Glede na ugovor tožene stranke, da gre za nameščeno nesrečo (zavarovalniško goljufijo), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ne samo, kdo je odgovoren za nastanek prometne nezgode, temveč tudi, ali je do nje prišlo na zatrjevan način, pri čemer med zatrjevanjem tožnika in ugotovitvami sodišča ni prišlo do takšnih razhajanj, ki bi povzročila dvom v nastanek prometne nezgode na zatrjevani način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zavarovalnica (v nadaljevanju tožena stranka) dolžna plačati Ž. K. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2005 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 734,92 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da naj jo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V svoji pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni dopustilo dokazovati, da so v policijskem zapisniku, ki je javna listina, dejstva neresnično ugotovljena. Policijski zapisnik je bil zapisan izključno po izjavah udeležencev, v njem pa so zapisane tudi poškodbe vozila, za katere nobeden od postavljenih izvedencev ni potrdil, da bi sploh lahko nastale v tej prometni nezgodi. Tožena stranka prav tako izpostavlja, da ni res, da priči M. M. in Đ. Š. nimata interesa za izid tega postopka, saj je tožnik jasno navedel, da so vsi udeleženci domnevnega škodnega dogodka z dne 26.4.2004 zoper toženo stranko vložili tožbe. Tožena stranka je v spis predložila pravnomočno zavrnjen zahtevek M. M. ter tudi izvedensko mnenje izvedenca Ko., ki je bil postavljen v zadevi P 278/2005-III, ki pa ga sodišče prve stopnje ni povzelo v dokazni sklep, pa bi ga moralo upoštevati kot listino predloženo s strani toženke in del njene trditvene podlage. Tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ni dokazala, da je do poškodb dejansko prišlo na zatrjevan način, saj tega ni potrdil nobeden izmed dveh postavljenih izvedencev v tem postopku; izvedenec K. je ugotovil, da potek nezgode, kot ga opisuje tožnik in priči, ni verjeten, izvedenec B. pa je sicer dopustil možnost, da sta se vozili med seboj oplazili, vendar je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da mora tožnik dokazati, da se je poškodoval v zatrjevani prometni nezgodi z zatrjevanimi poškodbami. V konkretni zadevi naj bi že zgoraj opisane ugotovitve dokazovale, da se zatrjevana nezgoda ni zgodila na način, kot zatrjuje tožnik. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno in neustrezno obrazložilo, zakaj sledi izpovedbam prič in tožnika, saj se ni opredelilo do ugotovitev obeh izvedencev cestnoprometne stroke, ki sta dopustila možnost oplaženja, vendar pa nista potrdila zatrjevanega trka z zatrjevanimi utrpelimi poškodbami s strani tožnika. Dopustitev možnosti blagega trka - oplaženja, nikakor ne pomeni, da je tožnik dokazal obstoj škodnega dogodka. Sicer pa prav dejstvo, da je res lahko prišlo do blagega dotika med udeleženimi vozili, kaže na to, da je nezgoda fingirana. Prav tako je izvedenec medicinske stroke dr. P. le dopustil možnost, da je pri tožniku prišlo do lažje nihajne poškodbe vratu, ni pa je z gotovostjo potrdil. Ob tem toženka poudarja, da ugotovljeno oplaženje med vozili redoma ne pripelje do zvina vratne hrbtenice, saj so bile sile, ki naj bi delovale na telo tožnika premajhne in je tako po mnenju toženke potrebno zahtevek tožnika že iz tega razloga zavrniti.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavljajo določbe 965., 179., 131. in 10. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je do prometne nesreče 26.4.2004 prišlo tako, kot je zatrjeval tožnik, torej, da sta se vozilo, ki ga je upravljal tožnik, in vozilo zavarovanca tožene stranke oplazili in poškodovali, pri čemer je bil za nesrečo kriv zavarovanec tožene stranke, ki ni upošteval prometne signalizacije o prednosti vozil iz tožnikove smeri. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval prav v tej prometni nesreči in svoje zaključke o obsegu poškodb oprlo na izvedensko mnenje izvedenca travmatologa P..

Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da ne drži, da sodišče prve stopnje v dokazni sklep ni povzelo predlaganega mnenja izvedenca Ko.. Slednji je bil sicer postavljen kot izvedenec v zadevi P 278/2005-III, pri čemer se tožeča stranka ni strinjala, da se njegovo izvedensko mnenje uporabi kot tako tudi v tej zadevi. Mnenje izvedenca Ko., ki v tem postopku torej nima narave izvedenskega mnenja, temveč zgolj naravo trditvene podlage tožene stranke, je v spisu označeno kot priloga B12, iz dokaznega sklepa pa izhaja, da je sodišče vpogledalo med drugim tudi v listine B1-B12. Glede na ugovor tožene stranke, da gre za nameščeno nesrečo (zavarovalniško goljufijo), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ne samo, kdo je odgovoren za nastanek prometne nezgode, temveč tudi, ali je do nje prišlo na zatrjevan način, pri čemer med zatrjevanjem tožnika in ugotovitvami sodišča ni prišlo do takšnih razhajanj, ki bi povzročila dvom v nastanek prometne nezgode na zatrjevan način.

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dopustilo dokazovati, da so v policijskem zapisniku dejstva nepravilno oziroma neresnično ugotovljena, kar tretji odstavek 224. člena ZPP izrecno dopušča. Sodišče prve stopnje je namreč tekom postopka postavilo dva izvedenca cestnoprometne stroke, zaslišalo oba policista, ki ju je za zaslišanje predlagala tožena stranka, ter poleg tožnika o poteku prometne nezgode zaslišalo še priči M. in Š. in šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, po oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, sprejelo tožnikove trditve o nastanku in poteku prometne nezgode.

Tožena stranka se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja in v svoji pritožbi primerja ter analizira ugotovitve izvedencev cestnoprometne stroke v podkrepitev svojih trditev in ugovorov, vendar sodišče druge stopnje v celoti sprejema oceno sodišča prve stopnje v paragrafu 9 obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 5, kjer slednje po kritični analizi obeh izvedenskih mnenj oceni, da zgolj na podlagi izvedenskih mnenj v konkretni zadevi ni mogoče odločiti. Četudi vse poškodbe vozila ne izvirajo iz obravnavane prometne nezgode, nobeden izmed izvedencev ni popolnoma izključil možnosti, da je do nesreče lahko prišlo na zatrjevan način. Izvedenec B. je dopustil možnost, da je do trka oziroma oplaženja lahko prišlo in prav tako izvedenec K. ob zaslišanju, pri čemer je slednji ob zaslišanju izrecno opozoril na to, da vse poškodbe ne izvirajo iz te nesreče (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 15.1.2007, str.3, listovna številka 97). Tudi B. je zanesljivo potrdil kot posledico oplaženja le tiste poškodbe, ki se nahajajo na višini odbijača osebnega avtomobila zavarovanca tožene stranke, medtem ko nastanka ostalih ni izrecno izključil. Tako ugotovljen obseg poškodb vozila ni v nasprotju s tožnikovimi trditvami (glej tožnikovo izpovedbo na naroku za glavno obravnavo z dne 15.3.2006, str. 3, listovna številka 46 v povezavi s prilogo B2). Sodišče prve stopnje prav tako povsem pravilno navaja, da dokaz z izvedencem ni edini možni dokaz za dokazovanje določenega dejstva in se ob navedenih izvedenskih mnenjih spusti v analizo preostalih listinskih dokazov ter izpovedb prič in tožnika.

Tožena stranka razen splošnega dvoma v verodostojnost pričanja M. in Š. v svoji pritožbi ne izpostavlja nobenih logičnih nedoslednosti v njunem pričanju v povezavi s tožnikovo izpovedjo. Kaj takega očitno ni zasledilo niti sodišče prve stopnje, ko je vse dokaze povezalo v celoto. Tožena stranka trdi, da sta tudi priči M. in Š. imeli interes za izid tega postopka, ker sta zoper toženo stranko tudi onadva vložila tožbi in zato obstaja njihov interes za skladno izpoved. Sodišče prve stopnje, ki je priče in tožnika neposredno zaslišalo, v verodostojnost pričanja ni podvomilo, ostali izvedeni dokazi, med drugim tudi mnenja izvedencev, pa niso v izrecnem nasprotju z izpovedbami. Nepojasnjenih nasprotij med izvedenimi dokazi v dokazni oceni sodišča prve stopnje torej ni oziroma jih pritožba ne izpostavlja, zato sodišče druge stopnje v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi in jo v celoti sprejema; velja načelo proste presoje dokazov, pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti prič, ki so bile v tej zadevi odločilnega pomena za končno odločitev, pa ima velik pomen tudi načelo neposrednosti.

Glede poškodb tožena stranka izpodbija obstoj vzročne zveze in izpostavlja ugotovitve izvedencev cestnoprometne stroke o nizki intenziteti udarnih sil ob trku - oplaženju (3m/s2), ki redoma ne pripeljejo do zvina vratne hrbtenice ter na to, da je izvedenec travmatolog dr. P. le dopustil možnost, da je pri tožniku prišlo do lažje nihajne poškodbe vratu, ki pa je ni z gotovostjo potrdil. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec travmatolog v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja, na katerega se opira sodišče prve stopnje, izrecno upošteval mehanizem same prometne nezgode in obstoj že prej degenerativno spremenjenih vratnih vretenc ter na podlagi tega podal strokovno oceno, da je prometna nezgoda v predelu že prej okvarjenih vretenc lahko povzročila srednje hude bolečine v vratu, ki so trajale kakih 7 dni, čemur je sledilo obdobje občasnih lahkih telesnih bolečin v trajanju 3 tednov, tako da je bilo zdravljenje zaključeno najkasneje 31.5.2004. Ob ugotovitvi, da je do nezgode prišlo na zatrjevan način in dejstvu, da izvedenec travmatolog ni izključil nastanka zatrjevane poškodbe vratu v obravnavani prometni nezgodi oziroma jo je dopustil, je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo, da je poškodba vratu, ki je izkazana tudi z medicinsko dokumentacijo, posledica prometne nezgode. V pravdnem postopku je namreč sodišče tisto, ki mora na koncu opraviti celovito dokazno oceno in ugotoviti dejstva, izvedenec pa ima pri tem vlogo enega izmed dokaznih sredstev.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.