Jedro

Če zarubljeno premoženje ne zadošča za poplačilo, to pomeni neuspešno izvršbo. V vsakem primeru osebno odgovorni dolžnik odgovarja za poplačilo z vsem svojim premoženjem. Če tega nima dovolj, je bil upnikov napor in stroški v vseh postopkih zaman. Ostal bo nepoplačan. Dolžnikov socialni minimum je varovan z zakonskimi določbami o omejitvi izvršbe. Upnik bi teoretično lahko vložil predlog za izvršbo za nižji znesek terjatve, recimo v približni vrednosti dolžnikovega premoženja, čeprav tega praviloma ne pozna. Tedaj dolžnik ne bi imel ugovora nesorazmernosti. Po poplačilu iz zarubljenega premoženja bi upniku še vedno ostala terjatev za preostali del in bi lahko ponovno predlagal izvršbo za razliko. Vendar v skladu z ZIZ upnik tega ni dolžan storiti in lahko vloži predlog za izvršbo za celotni znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog dolžnikov za odlog izvršbe (II. točka izreka). Sklenilo je, da dolžnika sama trpita stroške izvršilnega postopka (III. točka izreka). Dolžnikoma je naložilo, da morata nerazdelno povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške 2.998,70 EUR v 8 dneh od prejema sklepa z obrestmi (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da je upnikovo poplačilo odvisno od tega koliko premoženja ima dolžnik, saj se postopek vodi, da bi se pričela terjatev poplačevati. V kakšnem obsegu v določenem obdobju se bo poplačala se pokaže s pričetkom in med postopkom izvršbe. Za poplačilo upnikove terjatve se poseže na razpoložljivo premoženje z upoštevanjem omejitev. Zakonske omejitve izvršbe mora spoštovati izvrševalec v fazi oprave neposrednih izvršilnih dejanj po sklepu o izvršbi. Glede tega dolžnika nista navajala konkretnih kršitev. Vložila sta revizijo zoper odločbo, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, vendar nista dokazala, da bi s takojšno izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Gre za realizacijo sredstev izvršbe, katere dolžnik ne more predstaviti kot nenadomestljivo škodo. Zatrjujeta, da gre za izjemno visoko terjatev, da nimata premoženja in da upnik v večjem delu ne bo poplačan. Torej ne more priti do nesorazmernosti in nenadomestljive škode.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo dolžnika po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da gre za izjemno visoko terjatev, ki sama po sebi pomeni, da bi oprava izvršbe pomenila negacijo dejanskega namena izvršilnega postopka, da pride upnik do poplačila terjatve, kot tudi nepotrebne in nesorazmerno visoke izvršilne stroške. Učinek izvršbe glede na v sklepu o izvršbi dovoljena izvršilna sredstva bi bil zanemarljiv. S tem bi dolžniku nastala nenadomestljiva škoda, saj poplačilo iz sredstev ne bi zadoščalo niti za poplačilo izvršilnih stroškov, še manj za poplačilo terjatve. Realizacija izvršbe bi pomenila grobo kršitev ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine. V zvezi s prvim dolžnikom sodišče ni upoštevalo premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja v letu 2018, negativnega poslovanja v letu 2018, negativnega kapitala, enormnega zneska terjatve in prepovedi razpolaganja praktično z vsem unovčljivim premoženjem. Ni upoštevalo, da je drugi dolžnik od 17. 10. 2014 na prestajanju zaporne kazni na polodprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora ... zaradi pravnomočne obsodbe z izrečeno kaznijo pet let in deset mesecev zapora, v posledici česar mu je od takrat dalje onemogočeno pridobivanje dohodkov. Ni utemeljeno pričakovati, da bo upnik na kakršenkoli način poplačan iz premoženja dolžnikov, pri čemer bi se zagotovo že ob uvedbi postopka izvršbe izkazalo, da je bila višina skupnih izvršilnih stroškov izrazito nesorazmerna glede na predlagana sredstva in enormno terjatev. Ni mogoče pričakovati, da bi bil znesek, dobljen z opravo izvršbe, zlasti po odbitju izvršilnih stroškov, sorazmeren oziroma primerljiv dejanskemu obsegu terjatve. Sodišče mora ob odločanju o predlogu za izvršbo presoditi oziroma upoštevati ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe z višino terjatve. Sodišče mora upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera, v konkretnem zlasti pravilo sorazmernosti, česar ni storilo. Načelo sorazmernosti, ki je eno od temeljnih načel pravne države, je potrebno upoštevati tudi v obratnem vrstnem redu, to je nesorazmernosti med višino terjatve, izvršilnih stroškov in razpoložljivim premoženjem dolžnikov. Da gre za pomembno načelo in da se je pokazala potreba po dodatni konkretizaciji, se je pokazalo pri zadevi Vaskrsić proti Sloveniji, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) razsodilo, da je bila pritožniku kršena pravica do mirnega uživanja premoženja. Zakonodajalec je spoznal, da je potrebno načelo dodatno konkretizirati in je v luči odločitve vključil načelo z novelo ZIZ-L v petem v zvezi s šestim odstavkom 71. člena ZIZ. Zakon ne preprečuje oziroma omejuje razširitve namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval s sprejetjem novele ZIZ-L, na druge primere, ne samo odlog izvršbe, temveč v vsakem primeru odločanja o dopustnosti izvršbe ne glede na predlagano sredstvo. Smisel oziroma namen zakonodajalca v zvezi z zakonsko uveljavitvijo načela je v preprečevanju nadaljnjih anomalij ter prestroge in brezpogojne uporabe ZIZ ne glede na položaj dolžnika in posebnosti posameznega izvršilnega postopka.

3. Upnik je po po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da niso relevantne okoliščine v zvezi z višino terjatve in možnostmi, da se iz predmetov poplača le delno ali v manjšem znesku. Ne more biti relevantno kateri del terjatve, to je stroški ali obresti ali glavnica, in v kakšnem delu bo poplačana. Upnik ni omejen pri izbiri sredstev in predmetov glede na višino terjatve. ZIZ ne določa spodnje meje terjatve kaj šele zgornje meje. Sodba ESČP ureja ravno obratno situacijo od predmetne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnika neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje pomanjkljivo obrazložitev, nevsebovanje razlogov o odločilnih dejstvih, nemožnost preizkusa, nejasnost po kakšni miselni in logični poti je prišlo do ugotovitev, da ni opravilo materialnopravne presoje, da je pavšalno in brez prave utemeljitve navedlo, da naj ne bi dokazala nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Pritožbene navedbe o posegu na premoženje dolžnika, zavarovanega s pravnomočno začasno odredbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 1. 4. 2016 v višini 512.017,92 EUR iz naslova denarne odpravnine, so novote. Dolžnik ni pojasnil zakaj jih ni mogel podati pravočasno v ugovoru pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje navedb ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

7. Ne drži očitek o kršitvi ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine dolžnikov, kršitvi načela sorazmernosti oziroma njegovega antipola načela nesorazmernosti in kršitvi pravice do mirnega uživanja premoženja. Načelo sorazmernosti je urejeno v 3. členu ZIZ in določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Če zarubljeno premoženje ne zadošča za poplačilo, to pomeni neuspešno izvršbo. V vsakem primeru osebno odgovorni dolžnik odgovarja za poplačilo z vsem svojim premoženjem. Če tega nima dovolj, je bil upnikov napor in stroški v vseh postopkih zaman. Ostal bo nepoplačan. Dolžnikov socialni minimum je varovan z zakonskimi določbami o omejitvi izvršbe. Upnik bi teoretično lahko vložil predlog za izvršbo za nižji znesek terjatve, recimo v približni vrednosti dolžnikovega premoženja, čeprav tega praviloma ne pozna. Tedaj dolžnik ne bi imel ugovora nesorazmernosti. Po poplačilu iz zarubljenega premoženja bi upniku še vedno ostala terjatev za preostali del in bi lahko ponovno predlagal izvršbo za razliko. Vendar v skladu z ZIZ upnik tega ni dolžan storiti in lahko vloži predlog za izvršbo za celotni znesek. Poleg tega lahko med izvršilnim postopkom izve za določeno dodatno premoženje dolžnika, tudi že odtujeno in ga uspe pridobiti nazaj v sfero dolžnika ter iz tega premoženja poplačati terjatev v višjem znesku, kot ob dovolitvi izvršbe.

8. Dolžnika neutemeljeno izvajata načelo sorazmernosti iz odločbe ESČP Vaskrsić proti Sloveniji, kjer je bila obratna situacija: šlo je za nizko terjatev in neprimerno več vredno premoženje. Poleg tega je šlo za izvršbo na nepremičnino, ki je bila dolžnikov dom. V obravnavanem primeru ne gre za dolžnikov dom, temveč za dve nepremičnini v lasti drugega dolžnika - pravne osebe. Ena nepremičnina se nahaja v L., druga v S., pri čemer ima drugi dolžnik sedež v C. Ne drži, da je smisel oziroma namen zakonodajalca v zvezi z načelom sorazmernosti v noveli ZIZ-L v preprečevanju nadaljnjih anomalij ter prestroge in brezpogojne uporabe ne glede na položaj dolžnika in posebnosti posameznega postopka.

9. Dolžnika neutemeljeno navajata, da bodo zaradi izjemno visoke terjatve 51,481.176,24 EUR s pripadki nastali nepotrebni in nesorazmerno visoki stroški. Kakšni bodo stroški z uveljavitvijo terjatve ni znano. Do zdaj so bili v sklepu o izvršbi odmerjeni v znesku 197,79 EUR, v izpodbijanem sklepu 2.998,70 EUR. Dolžnika le prejudicirata, da bodo nepoplačani. Sodišče jih vedno odmeri glede na pravni standard potrebnosti iz petega odstavka 38. člena ZIZ.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor dolžnikov in predlog za odlog izvršbe, ker sta zatrjevala zgolj tisto škodo, ki je zajeta s samo realizacijo izvršbe.

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Dolžnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in ker jima jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ.

13. Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.