Jedro

Nestrinjanje s sodno odločbo je mogoče uveljaviti le s pravnimi sredstvi, ne pa s ponovno tožbo. Morebitni nepravilni izid prejšnjega sojenja stranki ne daje možnosti, da ponovno toži v isti stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 605,982,00 SIT z zamudnimi obrestmi za stroške sanacije hiše. O zahtevku tožnikov, ki se je nanašal na isto sanacijo, je bilo namreč že odločeno v pravdi opr.št. P 1911/87, pri istem sodišču v kateri je bilo tožbenemu zahtevku med istimi strankami pravnomočno ugodeno. V novi pravdi tožeča stranka ne zatrjuje nobene nadaljnje škode. Zahtevek opira na trditev, da ji prisojeni znesek ni zadostoval za stroške sannacije, ker so se med tem cene v gradbeništvu zaradi inflacije povišale za več, kot pa so znašale prisojene zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo tako, da je razveljavilo prvostopno sodbo in zavrglo tožbo. Potrdilo je prvostopno stališče, da gre za razsojeno stvar, zaradi česar ponovna tožba ni dovoljena.

Proti temu sklepu vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da se je v prejšnji pravdi odločila uveljavljati denarni, ne pa restitucijski zahtevek zato, ker tožene stranke niso gradbene organizacije, poleg tega pa tožene stranke nad izvajalci niso opravljale nadzora tako, da bi se preprečila škoda. Prisojena odškodnina ni pokrila stroškov sanacije in zato ne predstavlja ustreznega nadomestila za vspostavitev prejšnjega stanja. Sklicuje se na drugi odstavek 185.čl. ZOR, po katerem je mogoča denarna odškodnina, če škoda z vspostavitvijo prejšnjega stanja ni v celoti odpravljena. Uveljavlja popolno odškodnino in navaja, da drugačna rešitev ni pravična.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3.odst.390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno vprašanje za odločitev v tej zadevi je, ali je podana istovetnost tožbenega zahtevka v postopku opr.št. P 1011/87 pri Temeljnem sodišču v ... , enota v ... in v tej zadevi. V prvem postopku je sodišče v celoti upoštevalo predračun za sanacijo stanovanjske hiše tožnikov, ki ga je izdelal Ingrad Celje. Tožeča stranka se tudi v sedanji pravdi sklicuje na ta predračun, vendar z upoštevanjem višjih cen, ki so posledica podražitev v gradbeništvu zaradi inflacije. Dejanska in pravna podlaga obeh zahtevkov je ista, spremenjene so le številke, vendar zaradi ohranitve realne vrednosti zahtevka. Nominalno povečanje zahtevka je posledica padanja kupne moči denarja, gre pa za vsebinsko nespremenjene postavke predračuna, ki je že bil v celoti upoštevan. Zahtevek v prejšnji in sedanji pravdi je torej istoveten, zaradi česar nova tožba ni dovoljena (2. odst.333.čl. ZPP).

Tožeča stranka zatrjuje, da s prisojenim zneskom ni mogla odpraviti škode. Vendar pa pri zahtevku, ki ga je postavila v prejšnji pravdi in na katerega je bilo sodišče vezano (1.odst.2.čl. ZPP), do ugodnejše rešitve ni moglo priti. Sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, za kar je imelo podlago v določilu 2.odst.189.čl. ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. V takem položaju posledic inflacije ni mogoče prevaliti na tožene stranke na tak način, kot to uveljavlja tožeča stranka, to je s ponovno tožbo v že pravnomočno razsojeni zadevi. Prepoved ponovnega sojenja v že razsojeni stvari je absolutne narave in je močnejša od interesa, da se odpravijo morebitne napake v prejšnjem sojenju. Nestrinjanje s sodno odločbo je mogoče uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper sodbo, nikakor pa ne s ponovno tožbo. Zaradi tega niti morebitni nepravilni izid prejšnjega sojenja tožeči stranki ne daje možnosti, da ponovno toži v isti stvari.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. čl. ZPP).