Jedro

Tožnik, ki je vložil davčno napoved (ki jo je nesporno sam podpisal), v kateri je bil med prihodki (nepravilno) upoštevan tudi DDV. S tem tožnik smiselno uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava pred izdajo odločbe o odmeri davka od dejavnosti za leto 1999. To pa, po presoji sodišča, ne more biti razlog za obnovo postopka. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v 260. členu ZUP (od 1. do 10. točke) namreč pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere in kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih razlogov. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po določbi 260. člena ZUP, ni mogoče uspešno uveljavljati niti presojati, ali je izkazana njihova verjetnost. Tožena stranka je, po presoji sodišča, pravilno pritrdila prvostopnemu organu, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Ker se v predhodnem postopku preizkusa samo presoja, ali obstoja obnovitveni razlog in ali bi uveljavljani razlog (nov dokaz ali novo dejstvo) lahko pripeljal do drugačne odločbe, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na zaslišanje stranke, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Takoj ko je manjkal eden izmed procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, je bilo potrebno predlog za obnovo postopka zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, št. ... z dne ..., s katerim je bil zavržen predlog za obnovo postopka v zadevi odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A - Izpostave B, št. ... z dne ... na podlagi davčne napovedi za leto 1999 odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 6.246.305,00 SIT. Tožnik je odločbo prejel dne 28. 9. 2000 in ni vložil pritožbe. Dne 14. 12. 2001 pa je tožnik vložil predlog za obnovo postopka v zvezi z odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999, ki ga je prvostopni organ zavrgel z obrazložitvijo, da okoliščina, navedena v predlogu za obnovo, ne predstavlja novega dejstva niti novega dokaza. Tožnik je sam podpisal vloženo davčno napoved in bi v primeru, če mu jo je sestavil kdo drug, moral s skrbnostjo dobrega gospodarja preveriti postavke iz napovedi. Glede na tožnikovo zatrjevanje, da je prišlo do razlike v prihodkih, ker je bil upoštevan tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) tožena stranka pojasni, da je tudi na napovedi (obrazcu) opomba, kako naj se prikazuje DDV, in da je v obravnavanem primeru razlika tako velika, da bi moral tožnik ob dovolj skrbnem ravnanju, njen nastanek ugotoviti. Tožnik je oseba, ki se ukvarja z gospodarstvom, zato je utemeljeno pričakovanje, da bo glede na izkušnje in sposobnosti, ki so potrebne za opravljanje gospodarske dejavnosti, svoje poslovanje poznal vsaj toliko, da bo vedel, ali je ustvaril izgubo ali dobiček. Ker je iz tožnikovega predloga za obnovo postopka mogoče razbrati, da je za napako pri sestavi davčne napovedi kriva bivša računovodkinja, tožniku pojasni, da je med njim in računovodkinjo pogodbeni odnos, kar je, tako kot pri odgovornosti za morebitno povzročeno škodo, ki iz tega odnosa izhaja, stvar sodne presoje. V 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP) je določeno, da se lahko postopek, ki je končan z dokončno odločbo obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Nadalje je v 2. odstavku 261. člena ZUP določeno, da sme stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Tožnik pogojev iz navedenih določb ZUP ne izpolnjuje, saj razlogov, ki jih navaja v predlogu za obnovo, ni mogoče šteti kot nova dejstva, za katera tožnik ne bi vedel že ob izdaji odmerne odločbe, iz le-te pa sta jasno razvidna tako višina davčne osnove, kot tudi višina dobička. Dejstvo, da je tožnik šele kasneje, ko je vodenje poslovnih knjig zaupal drugi pravni osebi ugotovil, da je prišlo do napake pri sestavi davčne napovedi za leto 1999, ne more biti razlog za obnovo postopka glede na navedene določbe ZUP-a, zato se tožena stranka strinja z odločitvijo prvostopnega organa, da niso podane okoliščine za obnovo postopka in da je bil predlog utemeljeno zavržen.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja. Prvostopni organ in tožena stranka sta bistveno kršila pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da se o spornih dejstvih izjasni. Davčni zavezanec je dostavil primerjavo fakturne knjige z davčno napovedjo za leto 1999, v zvezi s katero bi moral prvostopni organ pred izdajo sklepa opraviti zaslišanje stranke zaradi razjasnitve okoliščin. O takšni bistveni kršitvi pravil postopka pa se tožena stranka sploh ni izrekla, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka tudi z njene strani. Prav tako se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izjasnila o odločilnih dejstvih, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi zoper prvostopni sklep. Tožena stranka je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje, saj vodenje računovodstva in sestavljanje davčne napovedi pri tožniku zahteva veliko specializiranega znanja, zaradi česar je vodenje računovodstva tudi zaupal strokovnjakinji in zato napoved, ki jo je sestavila, tudi brez pomislekov podpisal. Če je napako pri napovedi naredila strokovnjakinja je tudi tožnik, glede na svoje izkušnje in sposobnosti, ni mogel ugotoviti. S tem, ko je tožena stranka navedla, da s strani tožnika ugotovljena napaka pri davčni napovedi za leto 1999, do ugotovitve katere je prišel šele po pravnomočnosti odmerne odločbe s pomočjo novega računovodje, ne more predstavljati obnovitvenega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP-a, je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo. Po mnenju tožnika gre za nova dejstva, za katera ni vedel ob izdaji odmerne odločbe in jih tudi brez svoje krivde ni mogel navesti v prejšnjem postopku. Šele nov računovodski servis, kateremu je v letu 2000 zaupal vodenje knjigovodstva, ga je seznanil z napako v davčni napovedi. Tožnik je namreč vulkanizer in avtoprevoznik in iz davčne napovedi ni razbral niti ni bil dolžan razbrati, da je bil DDV napačno vštet med prihodke. Glede na navedeno je vsekakor podan upravičen razlog za obnovo postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavanem primeru je tožnik na podlagi navedene točke 260. člena ZUP predlagal obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti za leto 1999. Razlog za obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti pa je, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, izpodbijane odločbe in tožnikovih navedb, dejstvo, da je v davčni napovedi navedel napačno višino prihodkov (z upoštevanjem DDV). Med strankama je sporno ali okoliščina, da je tožnik v davčni napovedi dohodkov za odmero davka od dejavnosti (na podlagi katere je bila izdana dokončna odločba) med prihodki (nepravilno) upošteval tudi DDV, predstavlja razlog (novo dejstvo ali nov dokaz) za obnovo postopka po določbi 1. točke 260. člena ZUP.

Tožnik je vložil davčno napoved (ki jo je nesporno sam podpisal), v kateri je bil med prihodki (nepravilno) upoštevan tudi DDV. S tem tožnik smiselno uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava pred izdajo odločbe o odmeri davka od dejavnosti za leto 1999 kot razlog za obnovo postopka. To pa, po presoji sodišča, ne more biti razlog za obnovo postopka. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v 260. členu ZUP (od 1. do 10. točke) namreč pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere in kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih razlogov. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po določbi 260. člena ZUP, ni mogoče uspešno uveljavljati niti presojati, ali je izkazana njihova verjetnost. Tožena stranka je, po presoji sodišča, pravilno pritrdila prvostopnemu organu, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Ker se v predhodnem postopku preizkusa samo presoja, ali obstoja obnovitveni razlog in ali bi uveljavljani razlog (nov dokaz ali novo dejstvo) lahko pripeljal do drugačne odločbe, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na zaslišanje stranke, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Takoj ko je manjkal eden izmed procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, je bilo potrebno predlog za obnovo postopka zavreči. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno pritrdila prvostopnemu organu, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Sodišče se, ob nespornem podatku, da je tožnik podpisal in sam vložil davčno napoved za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999 in da je bila na podlagi napovedi izdana odločba, zoper katero se ni pritožil, strinja z razlogi, s katerimi je odločitev pojasnila že tožena stranka, zato se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, v smislu določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi glede navedbe, da je med tožnikom in računovodkinjo obstojal pogodbeni odnos, na podlagi katerega se lahko (sodno) uveljavlja odgovornost za morebitno povzročeno škodo.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.