Jedro

Razmere v času pridobivanja skupnega premoženja se iz različnih razlogov spreminjajo in zahtevajo različno angažiranje partnerjev pri posameznih nalogah (na primer: rojstvo in odraščanje otrok ter s to okoliščino povezana vzgoja in oskrba otrok, menjava službe, večja angažiranost enega pri domačih delih in otrocih omogoča drugemu večjo angažiranost za pridobivanje dohodka in podobno). Upoštevati je torej treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov partnerjev pri pridobivanju skupnega premoženja pa ni mogoče natančno izmeriti in pravda o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda. Zato zgolj matematično seštevanje dohodkov, kot to počne tožnik, ne more biti odločilnega pomena.

Prenehanje izvenzakonske skupnosti stvarnopravnih razmerij ne spreminja. Partner, ki po prenehanju zveze sam odplačuje kredit, ima do drugega le obligacijski zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo vlaganja denarnih sredstev in dela v izgradnjo stanovanja v poslovno stanovanjskem objektu na naslovu ..., stoječem na nepremičninah parc. št. 2423/0 k.o. ... (ID 0000770), 2422/0 k.o. ... (ID 000019) in 2421/0 k.o. ... (ID 0000468), v lasti druge tožene stranke do ½ in tretje tožene stranke do ½, pri čemer je ta vlaganja nato povzelo v nadaljevanju točke I izreka, ter odločilo, da znaša delež tožnika 50% celote in delež prve toženke 50% celote, kar sta druga toženka in tretji toženec dolžna priznati. V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo vlaganja v nepremičnine druge toženke in tretje toženca, ki jih je nato izrecno naštelo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tudi v delu, kolikor tožnik uveljavlja višji delež na skupnem premoženju. V točki III izreka je ugotovilo, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo premičnine, kot so naštete v tej točki izreka, v točki IV izreka pa zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo premičnine, ki so v tej točki naštete in v delu, kolikor tožnik uveljavlja višji delež na skupnem premoženju. V točki V izreka je razsodilo, da sta druga in tretje tožena stranka solidarno dolžna tožeči stranki izplačati delež na skupnem premoženju, navedenem v točki I sodbe, v višini 1.283,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Kolikor je tožnik zahteval več in tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v tem delu, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožniku izročiti 75% premičnin, navedenih v točki III izreka (točka VI izreka). Razsodilo je tudi, da je prva toženka dolžna tožniku plačati znesek 3.227,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je 4.1.2016 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo. Tožbeni zahtevek za plačilo v preostalem delu je zavrnilo (točka VII izreka). O pravdnih stroških bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (točka VIII izreka).

2. Zoper to sodbo se je v zavrnilnem delu laično pritožil tožnik. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so priče tožene stranke imele kar nekaj dogodkov, ki so sporni, in jih sodišče v sodbi ne omenja, kar se po njegovi oceni ne sklada s povedanim na sodišču. Nato komentira izpovedbe posameznih prič in strank (A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., J. J., K. K., pisna izjava L. L., M. M.). Priča N. N. ni dobil pravočasno vabila na zaslišanje. Pri kalkulaciji prihodkov manjka pol leta 2003 in celo leto 2004. Toženci so omenjali plačilo prvi toženki na roke, kar niso zmogli dokazati, a jim je sodišče vseeno sledilo. Razlika dohodkov je 51.859,00 EUR, zato ne drži, da sta imela s prvo toženko enakovredne prihodke in zato ni pravilen delež 50%:50%. Delitev kreditov ni v razmerju, kot ga navaja sodišče in nikakor niso v razmerju 50/50. Večino kreditov je imel sam, kar je tudi v večini sam poplačal. Zadnji kredit v znesku 50.000,00 EUR bo vrnil leta 2024. Ravno tako niso omenjeni prvo toženkini dvigi iz njegovih računov. Delež denarne pomoči njegovih staršev je sodišče spregledalo in ga ni upoštevalo. Ker sta oba starša resno bolna, ju ni predlagal za zaslišanje. Prihodkov druge in tretje tožene stranke vsaj v delu prvih nekaj let, ko so bile investicije največje, se v postopku ni omenjalo. Njega pa se zelo poudarjeno prikazuje samo kot neuspešnega podjetnika. Nadalje pojasni okoliščine v zvezi s poslovanjem podjetij R. in P. Knaufarja sta začela delati v novembru 2003 in sta končala malo pred prazniki decembra 2003. Ne drži zapis sodišča, da on ni uspel dokazati, da je pripeljal in znosil knauf. Ne drži, da datumi računov sovpadajo z deli knaufarja. O. družina je prišla pogledat, kaj delajo ter se dogovarjat za elektro vprašanja z njegove strani. Začasne stopnice nimajo veze s stopniščem, ker je šlo za stopniščne stene, kitanje pred montažo končnih stopnic. Navedba D. D., da sta delala samo dopoldne, ne drži, ker sta bila oba zaposlena drugje in sta prihajala delat samo popoldne. Za plačila izvajalcem so bili na voljo njegovi osebni dohodki, avstrijski kredit, gotovina njegovih staršev in njegov privarčevan denar. Druga toženka in tretji toženec nista bila prisotna pri prevozu in nošenju laminata. Nemogoča je trditev, da bili radiatorji zmontirani pred knaufom in pred kitanjem sten ter beljenjem. Računa z dne 9.4.2003 ni mogel izdati S., ker takrat še ni bil v razmerju s prvo toženko. Lesene police je zmontiral in izdelal P. P., ki mu sodišče neupravičeno ne sledi. Vgrajene so bile tri lesene police in ne dve. Njegova starša sta prispevala za večino premičnin gotovino in torej obstaja tudi njun delež v prispevanju k izgradnji doma za mlado družino. Gre za vsaj 15.000,00 EUR. Nato pritožnik še opiše razmere v zvezi s hčerko T. 3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi večinoma izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posameznih vlaganj in prispevkov pravdnih strank k njim. Prav tako izpodbija ugotovljen delež bivših izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, ki ga je sodišče ugotovilo v razmerju 50%:50%. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna, natančna in prepričljiva. Pritožnik jo s svojimi navedbami ne omaje. V pritožbi večinoma zgolj ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, za katere pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih tožnik ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je v točkah od 10 do 26 obrazložitve sodbe podrobno in prepričljivo obrazložilo, katera vlaganja v sporno nepremičnino predstavljajo skupno premoženje tožnika in prve toženke in katera ne. Pritožbeno sodišče se na te razloge sklicuje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Tožnik sicer v pritožbi našteva, katerim pričam sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti, vendar pa s svojimi navedbami pritožbenega sodišča ne prepriča. Tudi izpostavljene okoliščine v zvezi s sestavo pisnih izjav prič niso takšne, ki bi omajale dokazno oceno sodišča prve stopnje. Gre za nebistvene okoliščine, ki dokazne ocene o relevantnih dejstvih ne izpodbijejo (npr., da je priča A. A. v pisni izjavi zapisala besedo „pokojni“ namesto „upokojeni“, da je priča M. M. izjavila, da že pripravljene pisne izjave ne bo podpisal ter da bo napisal svojo izjavo, saj je sodišče nato upoštevalo njegovo lastno izjavo ipd.). Glede priče D. D. je bistveno, da je sodišče prve stopnje verjelo tej priči, da se je glede dela dogovarjal z drugo toženko in tretje tožencem, ki sta mu delo po zaključku tudi plačala. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da tej priči ne bi verjelo, da tožnika ne pozna in da sta mu za delo plačala druga toženka in tretji toženec (priča je hkrati povedala, da sta jo poznala druga toženka in tretji toženec), saj je tudi tožnik sam povedal, da sta D. D. poznala druga toženka in tretji toženec, sam pa ga ne pozna. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da sta bila knaufarja zaposlena drugje in da zato dopoldne ne bi mogla delati na sporni nepremičnini. Glede cene za delo tožnik v pritožbi podrobno navaja, da plačilo za delo, o katerem je izpovedala priča D. D., ne ustreza realnim cenam na trgu. Vendar gre pri tem za nove navedbe, ki jih tožnik ni podal pravočasno, to je v postopku na prvi stopnji. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP in 286. člen ZPP). Glede laminata je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so z delom prispevale vse pravdne stranke, tako da prispevka tožnika ni spregledalo. Ne drži pa pritožbena trditev, da druga toženka in tretji toženec pri tem delu nista pomagala. Sodišče prve stopnje je tudi razsodilo, da žaluzije in lesene okenske police predstavljajo skupno premoženje, zato ni jasno, zakaj jih tožnik omenja v pritožbi.

6. Dokazni predlog za zaslišanje priče N. N. je tožnikov pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo dne 3.9.2019 umaknil (l. št. 213 spisa), zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo. Pritožbeni očitek o neizvedbi zaslišanja te priče zato ni utemeljen.

7. Glede večine vtoževanih premičnin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Za premičnine, za katere je ugotovilo, da predstavljajo darilo druge toženke in tretje toženca prvi toženki, pa je pravilno zaključilo, da ne spadajo v skupno premoženje bivših izvenzakonskih partnerjev. Prav tako ne tiste, ki sta jih s svojimi sredstvi kupila druga toženka in tretji toženec. Sodba sodišča prve stopnje o tem vsebuje prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožba pa jih ne omaje.

8. Po določbi 59. člena ZZZDR v sporu glede deleža na skupnem premoženju sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot je na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tako opredeljena merila narekujejo celovito presojo razmerij med izvenzakonskima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Razmere v času pridobivanja skupnega premoženja se iz različnih razlogov spreminjajo in zahtevajo različno angažiranje partnerjev pri posameznih nalogah (na primer: rojstvo in odraščanje otrok ter s to okoliščino povezana vzgoja in oskrba otrok, menjava službe, večja angažiranost enega pri domačih delih in otrocih omogoča drugemu večjo angažiranost za pridobivanje dohodka in podobno). Upoštevati je torej treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov partnerjev pri pridobivanju skupnega premoženja pa ni mogoče natančno izmeriti in pravda o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda. Zato zgolj matematično seštevanje dohodkov, kot to počne tožnik, ne more biti odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je bil tožnik sicer nosilec dejavnosti samostojnega podjetnika, pri tej dejavnosti pa je s svojim delom in sredstvi sodelovala tudi prva toženka, saj je bilo potrebno za nabavo opreme in blaga za obe dejavnosti zagotoviti sredstva, prva toženka pa je predvsem pri zadnji dejavnosti sodelovala tudi z delom. Prva toženka je bila po rojstvu hčerke tudi na porodniškem dopustu, ko ni mogla opravljati rednega dela. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo toženi stranki, da je prva toženka del dohodka za delo v lokalu tretje toženca prejemala tudi v gotovini na roke. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni upoštevalo prihodkov tožnika in prve toženke v letu 2004. Da je te prihodke upoštevalo, je razvidno iz točke 29 obrazložitve sodbe na strani 30. Res pa iz sodbe ni razviden podatek glede prihodkov za drugo polovico leta 2003, vendar pritožnik ne pojasni, kakšni so bili dohodki za ta čas in kako bi vplivali na presojo sodišča. Glede na to, da gre za relativno kratko obdobje 6 mesecev, morebitna razlika v dohodkih ne bi vplivala na razmerje deležev na skupnem premoženju, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi prva toženka pomagala pri pridobivanju dohodkov tožnika iz dejavnosti, ta prispevek pa je težko natančno denarno ovrednotiti.

9. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je imel v jeseni 2003 prihranke, tožnik tudi ni navedel njihove višine. Prepričljivo je sodišče prve stopnje navedlo, da ni verjetno, da bi tožnik ob negativnem stanju na bančnem računu in potrebi po najemu kredita doma v gotovini imel večje prihranke oziroma tega ni izkazal. 10. Tožnik v pritožbi ne pojasni, v čem konkretno naj bi bil prispevek njegovih staršev k izgradnji spornega stanovanja (navede zgolj, da sta za večino premičnin prispevala gotovino), zato so njegove tovrstne nekonkretizirane navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče razume, da imata tožnikova starša resna obolenja, vendar pa je vseeno na tožniku trditveno in dokazno breme o njuni konkretni pomoči pri izgradnji stanovanja.

11. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kateri zakonec/partner in v kakšni višini je najel kredit za skupne potrebe. Kredit, ki ga najame eden od partnerjev za izgradnjo stanovanja, ki je bil v času trajanja izvenzakonske skupnosti za te namene tudi porabljen, pomeni skupni prispevek obeh partnerjev k izgradnji stanovanja. Takšna vlaganja predstavljajo skupno premoženje. Tožnik ne trdi, da bi najete kredite odplačeval iz posebnega premoženja (in ne iz dohodkov od dela), zato ni pomembno, v kolikšnem znesku sta partnerja najela kredite in jih v času skupnosti odplačevala. Prenehanje izvenzakonske skupnosti pa stvarnopravnih razmerij ne spreminja. Partner, ki po prenehanju zveze sam odplačuje kredit, ima do drugega le obligacijski zahtevek.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da sta bila prispevka tožnika in prve toženke k nastanku obravnavanega skupnega premoženja enaka ter svojo odločitev utemeljilo z jasnimi razlogi, ki niso v nasprotju z listinami.

13. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.