Jedro

Ker se podjetje do 31.12.1994 ni uskladilo z ZGD, je po 6. odstavku 580. člena ZGD prišlo do odgovornosti toženca kot edinega družbenika za obveznosti neusklajene družbe na način, kot odgovarjajo za obveznosti družbeniki v družbah z neomejeno odgovornostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo je prvostopno sodišče pod I. razsodilo, da mora toženec plačati prvemu tožniku E... d.o.o. v stečaju 13.627.579,81 SIT z obrestmi, tretjemu tožniku O., F. A. s.p., 1.249.805,80 SIT z obrestmi, peti tožnici N. V. 2.417.105,50 SIT z obrestmi in enajstemu tožniku M. B. 599.059,20 SIT z obrestmi. Tem tožnikom mora toženec plačati tudi pravdne stroške v znesku 659.270,00 SIT. Tožnik je edini ustanovitelj in družbenik podjetja J.p.o...... ki se ni uskladilo z določbami Zakona o gospodarskih družbah do 31.12.1994, zato toženec odgovarja po 6. odstavku 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. list RS št. 30/93 in nadaljnji) kot družbenik v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik za obveznosti podjetja J. p.o. .......... do tožnikov. Za te obveznosti odgovarja tudi kot edini družbenik podjetja J.... p.o. ....... zaradi spregleda pravne osebnosti v smislu 6. člena ZGD in sicer po 2. alinei 1. odstavka 6. člena, ker je pravno osebo zlorabil za oškodovanje upnikov in po 4. alinei 1. odstavka 6. člena ZGD, ker je v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšal premoženje družbe in ob tem vedel ali moral vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti upnikom. Prvostopno sodišče je s sklepom nadalje ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku četrtega tožnika, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pravdni postopek šestega do desetega tožnika je prekinilo in pravdo glede teh tožnikov razdružilo, da se bo o njihovih zahtevkih sodilo posebej, tožbo drugega tožnika B. d.o.o. pa je zavrglo. Proti sodbi (I. izreka) se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je v nasprotju z dejanskim stanjem ugotovitev sodišča, da je tožnik kot edini ustanovitelj, edini družbenik in direktor pravne osebe J...... p.o. opravljal svojo dejavnost preko tega podjetja. Toženec svoje dejavnosti ni opravljal preko pravne osebe, ampak je svojo dejavnost opravljal poleg pravne osebe kot obrtnik oziroma samostojni podjetnik. Dejavnost je opravljala pravna oseba - družba J..... p.o. in ne toženec preko nje. V nasprotju z dokaznim gradivom je ugotovitev sodišča, da toženec odgovarja za obveznosti družbe kot družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo, ker naj ne bi uskladil družbe J...... p.o. z ZGD. Iz spisa je razvidno, da je toženec pravočasno in pravilno predlagal uskladitev družbe z ZGD. Pri tem je družbo dokapitaliziral s premoženjem, ki ga je toženec kot družbenik vložil v družbo v obliki trajnega kapitala. Tega dejstva ne more omajati mnenje stečajnega upravitelja, da družba nima sredstev za dokapitalizacijo, prav tako pa ni pomembno, ali je bila družba likvidna ali ne. Dejstvo je, kar je razvidno iz stečajnega spisa opr. št. Sp 92/94, da je družba J.... p.o. imela na kontu 00 v obliki nematerialnih naložb premoženje v znesku 2.045.691,985 SIT, ki je bilo vloženo v družbo v obliki načrtov za izdelavo strojne opreme za investicijo Kranjska gora v obliki načrtov za izdelavo kompresorjev in načrtov za izdelavo obdelovalnega računalniško vodenega centra. Ta nematerialna naložba po uvedbi stečajnega postopka dejansko ni imela več tržne vrednosti, ker zaradi pomanjkanja kapitala družba ni bila sposobna realizirati načrtov, kar pa ne pomeni, da v načrte ni bilo vloženega toliko dela in znanja, kot je bilo v načrtih ocenjeno. Toženec je izdeloval vse vrste zračnih kompresorjev od leta 1983 dalje, dosegel mesečni promet tudi nad 1.000.000 DEM, družba pa je še v letu 1991 dosegla promet preko 1.500.000,00 DEM letno, v letu 1992 pa je promet drastično upadel in od takrat dalje se družba ni več opomogla. To pa še ne pomeni, da nematerialne naložbe v družbi niso obstajale in družba ni imela premoženja. Premoženje je bilo, iz opisanih razlogov pa je družba postala nelikvidna in ni mogla poravnavati svojih finančnih obveznosti. Nelikvidnost družbe še ne pomeni, da je toženec z uskladitvijo družbe zasledoval cilj, da za vsako ceno prepreči izterjavo obveznosti družbe iz njegovega osebnega premoženja. Tožencu ni mogoče očitati, da ni bil v dobri veri glede rešitve družbe. V letu 1994 je družba vlagala ogromne napore za izdelavo sistema umetnega zasneževanja v Kranjski gori, imela je že odobren kredit za investicije, vendar so le takratne politične in druge spletke povzročile propad družbe. Ne drži torej, da družba ni imela realnega premoženja za dokapitalizacijo, imela je znesek 2.045.691,985,00 SIT v obliki nematerialnih naložb, kar je bil toženčev vložek v družbo. Trditev sodišča, da toženec kot družbenik odgovarja za obveznosti družbe v smislu 2. in 4. alinee 1. odstavka 6. člena ZGD, je v nasprotju z materialnim pravom. Spregled pravne osebnosti je možen, če družbenik pravno osebo zlorabi za oškodovanje svojih upnikov oziroma, če v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjša premoženje družbe, pri tem pa ve ali bi moral vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Toženec ni storil nobene kršitve po citiranem določilu, da bi bil možen spregled pravne osebnosti. Zloraba pojmovno pomeni negativno ravnanje, ki se izraža kot kršitev zakona, dobre vere in poštenja, pri tem pa mora imeti storilec namen ravnati nedopustno in se takega ravnanja tudi zavedati. Poleg naštetega mora biti namen tudi konkretno uperjen v oškodovanje upnikov. Tožencu ni dokazana niti zloraba niti namen oškodovanja družbenikov, sodišče pa zlorabe v tej smeri sploh ni obrazložilo. Če je toženec slabo gospodaril s tem, da je avanse uporabljal za kritje tekočih obveznosti, pomeni, da je z avansem določenega kupca izdelal izdelek za prejšnjega ali drugega kupca, kar ne pomeni zlorabe oziroma kršitve zakona. Tudi dejanje po 4. alinei 1. odstavka 6. člena ZGD ni dokazano. V prvi vrsti je jasno, da toženec premoženja družbe ni zmanjšal, zlasti pa ne v svojo korist ali v korist druge osebe. Vse premoženje je toženec porabil za proizvodnjo v družbi, zlasti za razvoj, za izdelavo projektov in načrtov in samo gospodarski položaj je pripeljal do tega, da družba sredstev, vloženih v izdelavo načrtov in v razvoj ni mogla realizirati, ker izdelkov ni bilo mogoče prodati. Od leta 1990 dalje je družba delala skoraj izključno na projektu umetnega zasneževanje v Kranjski gori in z izgubo tega projekta je bilo uničeno vse delo in vsa sredstva, ki jih je družba v projekt vložila. Podana mora biti kakršnakoli korist družbenika ali druge osebe, da se zmanjša premoženje družbe, v ravnanju toženca pa ni zazreti nobenega dejanja, s katerim bi toženec zmanjšal premoženje družbe v svojo korist ali v korist drugega in zato ni znakov, da bi ravnal v nasprotju s 6. členom ZGD. Pritožba ni utemeljena. Tožeče stranke uveljavljajo svoje zahtevke proti tožencu na dveh podlagah: na podlagi 6. odstavka 580. člena ZGD, ki določa odgovornost družbenikov za obveznosti družbe, ki se do 31.12.1994 ni uskladila z določbami ZGD in na podlagi 6. člena ZGD, ki določa spregled pravne osebnosti, ko v določenih primerih za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki. Prvostopno sodišče je glede štirih tožečih strank ugotovilo toženčevo odgovornost za obveznosti podjetja J. p.o., ...., na obeh podlagah, tožena stranka pa v pritožbi obe podlagi izpodbja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadošča ena pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Glede na podatke spisa ugotavlja, da so pravilne dejanske in materialnopravne ugotovitve prvostopnega sodišča, da je podjetje J. p.o....., kršilo določbe 580. člena ZGD in se ni v roku uskladilo z ZGD oziroma ni v roku uskladilo osnovnega kapitala, kot je določil ZGD, zaradi česar je po 6. odstavku 580. člena ZGD nastopila odgovornost družbenikov za obveznosti take neusklajene družbe, kot je v ZGD predpisamna odgovornost družbenikov v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot je odgovornost podjetnika. Upoštevaje tako odgovornost je prvostopno sodišče v izpodbijanem delu sodbe zahtevkom ugodilo, nasprotne pritožbene trditve v zvezi s to podlago pa niso utemeljene. Ker ta zaključek zadošča za potrditev izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z drugo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku in na pritožbene navedbe in trditve, ki se tičejo druge podlage (iz 6. člena ZGD) ne odgovarja. S pričetkom veljavnosti ZGD so se morale obstoječe družbe po določbah 580. člena ZGD uskladiti s tem zakonom, predvsem pa so morale uskladiti osnovni kapital, ki je po 1. odstavku 410. člena ZGD za družbe z omejeno odgovornostjo (v kakršno se je nameravalo preoblikovati podjetje J. p.o. ....) znašal 1.500.000,00 SIT. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ugotavlja, da je podjetje J. p.o. ...., sicer dne 21.12.1994 vložilo predlog za vpis povečanja osnovnega kapitala (za dokapitalizacijo), ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 16400/94 z dne 3.7.1997 zavrnjen zaradi stečaja podjetja in zaradi tega, ker družba ni imela premoženja. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je šlo za takoimenovano nominalno dokapitalizacijo, ki naj bi bila po navedbah tožene stranke zagotovljena s stvarnim vložkom, vendar niti iz predloga za vpis uskladitve z ZGD in za vpis povečanja osnovnega kapitala ni razvidno, kateri premoženjski predmeti, nepremičnine ali premoženjske pravice naj bi kot stvarni vložki predstavljali podlago za dokapitalizacijo. Sicer pa bi morali imeti zagotovljeni stvarni vložki z opredeljenim nominalnim zneskom, potrebnim za dokapitalizacijo, podlago v nekem realnem premoženju, ki ga podjetje J. p.o. .... ni imelo. Bilo je tudi prezadolženo in brez lastnih sredstev, zaradi česar je bil že 9.1.1995 s sklepom St 92/94 začet stečajni postopek. Pritožbene trditve proti izčrpnim ugotovitvam in pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča zatrjujejo dokapitalizacijo s premoženjem, ki ga je toženec ko družbenik vložil v družbo v obliki trajnega kapitala. Za tako trditev tožena stranka ne ponuja nobenih dokazov in ne omogoča zaključka, da se je podjetje J. p.o. .... uskladilo z določbami ZGD glede osnovnega kapitala, saj je bil predlog za dokapitalizacijo zavrnjen, niti ni izkazalo, da bi moglo svoj osnovni kapital povečati (kot družba z omejeno odgovornostjo) na 1.500.000,00 SIT. Toženec torej v pritožbi trdi, da je družbo dokapitaliziral s premoženjem, ki ga je kot družbenik vložil v družbo v obliki trajnega kapitala, česar z ničemer ne izkaže. V nasprotju s tem se je predlog za vpis spremembe v sodni register podjetja J. p.o. ... z dne 21.12.1994 skliceval na vpis povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe (C 2 ). Dokazov o vplačilu novih denarnih vložkov ali izročitvi novih stvarnih vložkov toženec ne ponuja. V nadaljevanju se sklicuje (brez kakršnihkoli dokaznih predlogov) na stečajni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani Sp 92/94, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je družba J. p.o. imela na kontu 00 v obliki nematerialnih naložb premoženje v znesku 2.045.691.985,00 SIT, ki naj bi bilo vloženo v družbo v obliki načrtov za izdelavo strojne opreme za investicijo Kranjska gora, v obliki načrtov za izdelavo kompresorjev in načrtov za izdelavo obdelovalnega računalniško vodenega centra. Dokazov o izročitvi navedenega kot stvarnih vložkov s strani toženca v družbo zaradi dokapitalizacije tožena stranka ni ponudila. Kot je že navedeno pa predlog za vpis spremembe v sodni register ne navaja povečanja osnovnega kapitala na podlagi vplačila novih denarnih vložkov ali izročitve novih stvarnih vložkov (efektivno povečanje, prvi del 2. odstavka 451. člena ZGD v zvezi s 580 členom ZGD), temveč predlaga vpis povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe (nominalno povečanje, drugi del 2. odstavka 451. člena ZGD v zvezi s 580. členom ZGD), na katerega se je med pravdo sklicevala tudi tožena stranka. Ta je namreč zatrjevala, da je v primeru podjetja J. d.o. ...., šlo za nominalno dokapitalizacijo. Iz 2. odstavka 451. člena ZGD izhaja, da je nominalno povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe možno samo z uporabo rezerv ali dobička družbe, česar v primeru podjetja J... .p.o. .... ni bilo, efektivno povečanje osnovnega kapitala s strani družbenikov z vplačilom denarnih vložkov ali izročitvijo novih stvarnih vložkov pa ni dokazano. Nasprotja v navedbah tožene stranke in v listinah potrjujejo stališče prvostopnega sodišča, da trditvam tožene stranke o ustrezni dokapitalizaciji ni mogoče verjeti. Dodatno pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prvostopnega sodišča, da je stvarni vložek le tisti predmet ali pravica, ki predstavlja realno premoženje. Za podjatje J.. p.o. .... prvostopno sodišče ugotavlja, da ni imelo v času vložitve predloga za dokapitalizacijo nobenega realnega premoženja, ampak ogromne dolgove, čemur pritožba nasprotuje z zatrjevanjem, da so bili načrti za izdelavo strojne opreme za investicijo Kranjska gora, in načrti za izdelavo kompresorjev in načrti za izdelavo obdelovalnega računalniško vodenega centra realno premoženje, ki so imeli tržno vrednost. Temu ni mogoče pritrditi, kajti že tožena stranka sama priznava, da to premoženje po uvedbi stečajnega postopka ni imelo tržne vrednosti, ker zaradi pomanjkanja kapitala družba ni bila sposobna realizirati načrtov. Ker je bil stečaj uveden dne 9.1.1995, veljajo isti razlogi za obdobje tik pred stečajem, ko je bil dne 21.12.1994 vložen predlog za povečanje osnovnega kapitala. Tedaj razni načrti tudi niso imeli nobene realne vrednosti. V dejanskem in materialnopravnem pogledu je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ni bilo uskladitve osnovnega kapitala z določbami ZGD in da je zato po 6. odstavku 580. člena ZGD prišlo do odgovornosti družbenikov v neusklajenih družbah na način, kot odgovarjajo za obveznosti družbeniki v družbah z neomejeno odgovornostjo. Po 101. členu ZGD odgovarjajo za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem in sicer subsidiarno. Subsidiarnost je v tem, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe potem, če družba na pisno zahtevo upnika ne izpolni obveznosti. V obravnavanem primeru ne samo da podjetje J. p.o. .... ni izpolnilo obveznosti do tožnikov po njihovih pisnih zahtevah, ampak tudi ne na podlagi pravnomočnih sodb. Zato je podana odgovornost toženca, kot jo ugotavlja prvostopno sodišče in so tako zahtevki tožnikov, ki jim tožena stranka po višini ni ugovarjala, v izpodbijani sodbi utemeljeno prisojeni. Zato je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo nobene kršitve postopka, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo (I. izreka) potrdilo (368. člen ZPP). Kot je že navedeno pa pritožbeno sodišče zaradi nepotrebnosti ne obravnava sodbe in pritožbe na dodatni drugi podlagi iz 6. člena ZGD in zato na preostale pritožbene trditve ne odgovarja.