Jedro

Ker je materialnopravna ureditev v ZDR/02 glede procesnih predpostavk oziroma pogojev za sodno varstvo drugačna, sodna praksa, ki se je glede tega oblikovala na podlagi določb bivšega Zakona o združenem delu, ne more biti pravno pomembna.

Vrhovno sodišče RS je na podlagi določb ZDR/02 o neposrednem uveljavljanju denarnih zahtevkov iz naslova razlike plače že oblikovalo sodno prakso, od katere glede tega vprašanja sodba sodišča druge stopnje ne odstopa.

Glede na vsebinsko identiteto določb o povračilu stroškov prevoza na delo, ki jih vsebujejo Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, SKPgd in Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije, ki kot kolektivna pogodba dejavnosti velja tudi za toženo stranko, se je sodišče utemeljeno sklicevalo na stališča, zavzeta glede pomena teh določb v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 190/2005, ki se sicer nanaša na razlago tovrstnih določb v kolektivni pogodbi gostinstva in turizma, tako da ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse vrhovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugodeno zahtevkom obeh tožnikov za plačilo denarnih zneskov iz naslova povračila razlike plače zaradi njenega nezakonitega znižanja in povračila razlike stroškov prevoza na delo. Ker posamezni denarni zahtevki oziroma zahtevki posameznega tožnika niso dosegali zakonske meje za dovoljenost revizije, je sodišče druge stopnje odločalo o njeni dopustitvi in sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker zakonski razlogi za njeno dopustitev niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožena stranka. Navaja, da se sodišče v zvezi z vtoževano razliko plače iz naslova negativne ocene delovne uspešnosti ni izrecno opredelilo, ali gre za denarne ali nedenarne zahtevke. Z obravnavanjem tožbe v smislu denarnega zahtevka, glede katerega je dopustilo neposredno sodno varstvo, je odstopilo od stališč, zavzetih v zadevi VIII Ips 8/2002, v kateri je bilo zavzeto stališče, da mora delavec predhodno izpodbijati mesečno oceno delovne uspešnosti pri delodajalcu, če se z njo ne strinja. Podobno je sodišče druge stopnje v zadevi Pd 428/2006 zavzelo stališče, da terjatve delavca iz naslova ocene njegove delovne uspešnosti ni mogoče opredeliti kot denarne terjatve, glede katere je na podlagi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) dovoljeno neposredno sodno varstvo. Zato po mnenju pritožnice odločitev sodišča druge stopnje glede izpolnitve pogojev za sodno varstvo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, hkrati pa v praksi sodišč druge stopnje glede tega vprašanja ni enotnosti. Glede odločitve o zahtevkih iz naslova plačila razlike stroškov prevoza na delo pa pritožba navaja, da se sodba sodišča druge stopnje neutemeljeno sklicuje na stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 190/2005, saj se je presoja v tej zadevi nanašala na določbe druge kolektivne pogodbe dejavnosti. Poleg tega je tožena stranka glede spornih določb zanjo veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti sprožila kolektivni delovni spor, ki na revizijski stopnji še ni končan in je zato odločitev sodišča najmanj preuranjena.

Pritožba je bila vročena tožnicam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) je zoper sklep o nedopustitvi revizije pritožba dovoljena le iz razloga po 2. alineji 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Kolikor se pritožba sklicuje na stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 8/2002, sodišče ugotavlja, da se je v tej zadevi obravnaval spor iz leta 1987 in 1988. V tem sporu zavzeto stališče, da se je razlika v plači iz naslova delovne uspešnosti lahko uveljavljala samo preko izpodbijanja ocene delovne uspešnosti pred pristojnim organom delodajalca, je temeljilo na ureditvi takratnega Zakona o združenem delu (ZZD – Ur. l. SFRJ, št. 53/76 do 85/87), ki je določal, da varstva pravice pri sodišču ne more zahtevati delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ v organizaciji (2. odstavek 181. člena ZZD). Po takratni ureditvi v ZZD so imele odločitve pristojnih organov v organizaciji o pravicah delavca tudi procesne učinke.

ZDR ne določa procesnih učinkov odločitev delodajalca o pravicah delavca, ki mu gredo na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe ali zakona, posebej če gre za denarne terjatve, kakršna je terjatev iz naslova plače (4. odstavek 204. člena ZDR). Zaradi drugačne materialnopravne ureditve v ZDR glede procesnih predpostavk oziroma pogojev za sodno varstvo sodna praksa, oblikovana na podlagi določb bivšega ZZD, ne more biti pravno pomembna.

Vrhovno sodišče je na podlagi določb ZDR že večkrat štelo, da je potrebno denarne zahtevke iz naslova razlike plače šteti za denarne terjatve v smislu določb 4. odstavka 204. člena ZDR, ki jih lahko delavec neposredno uveljavlja pred pristojnim sodiščem. Nenazadnje je sodišče v tem smislu obravnavalo tožnikove zahtevke tudi v zadevi VIII Ips 485/2006, ki jo navajata tako sodišče druge stopnje, kot pritožba. Tako se je na podlagi določb ZDR glede neposrednega uveljavljanja denarnih zahtevkov iz naslova razlike plače pred Vrhovnim sodiščem RS že oblikovala sodna praksa, od katere glede tega vprašanja sodba sodišča druge stopnje ne odstopa.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo razlike stroškov prevoza na delo tožena stranka ne zatrjuje, da sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča oziroma, da bi bila praksa sodišča druge stopnje neenotna. Glede na vsebinsko identiteto določb o povračilu stroškov prevoza na delo, ki jih vsebujejo Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97), Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97) in Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98), ki kot kolektivna pogodba dejavnosti velja tudi za toženo stranko, se je sodišče utemeljeno sklicevalo na stališča, zavzeta glede pomena teh določb v sodbi vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 190/2005, ki se sicer nanaša na razlago tovrstnih določb v kolektivni pogodbi gostinstva in turizma, tako da ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse vrhovnega sodišča. Tudi eventualno še odprt kolektivni delovni spor glede posameznih določb kolektivne pogodbe ne pomeni utemeljenega pritožbenega razloga zoper sklep o nedopustitvi revizije.

Ker pritožbeni razlogi iz 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 niso podani, je sodišče ob smiselni uporabi določb 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.